25. člen ZD

Po ZPVAS dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, ne morejo dedovati premoženjskih pravic v naravi, zato se tistemu, do česar nimajo pravice, niti ne morejo odpovedati. Dejansko imajo po ZPVAS le pravico do uveljavljanja nujnega deleža v gotovini, tega lahko zahtevajo ali ne. Vsak od nujnih dedičev lahko upravičenje do nujnega deleža uveljavlja le zase, zato odpoved uveljavljanju nujnega deleža s strani enega nujnega dediča ne more iti v korist drugemu nujnemu dediču.

Sodišče prve stopnje namreč ni preverilo, ali bi dediča, katerikoli od njiju ali celo oba, članstvo v AS želela in ali bi ga uveljavljala. Sodna praksa je že večkrat izrekla, da analogna (oz. subsidiarna) uporaba določb ZAgrS glede dedovanja nastopi šele v primeru, če nihče od dedičev ni član AS in za članstvo tudi noče zaprositi. Šele če članstva v AS nihče od dedičev ne bi želel ali mogel doseči, nastopi subsidiarna podlaga dedovanja, torej določbe ZAgrS.

Izpodbijani sklep je procesna odločitev, s katerim sodišče prve stopnje dedičem (le) določi vlogo tožnika in toženca v pravdnem postopku. To stori tako, da pretehta trditve in dokaze, ki so jih stranke postavile v zapuščinskem postopku. Ocena dokazov, za kakršno se zavzema pritožnik, je pridržana pravdnemu sodišču. Napotitev na pravdo niti na porazdelitev materialnega dokaznega bremena ne vpliva, ga ne "prestavi" z ene stranke na drugo. Tudi o tem, kaj mora kdo dokazati, se bo razpravljalo v pravdnem postopku.

Odločanje po prostem preudarku (216/I. člen ZPP) se lahko uporabi le izjemoma. Pogoja za uporabo sta dva: tožbeni zahtevek mora biti po temelju utemeljen, višine denarnega zneska pa bodisi ni mogoče ugotoviti, bodisi bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, sodišče določbe 216. člena ZPP ne sme uporabiti. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku namreč ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze; prosti preudarek tako ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva. Okoliščine v obravnavani zadevi, ko tožnica zatrjuje, da nujni dedni delež toženca ni bil prikrajšan, ker je toženec od zapustnice za časa njenega življenja prejel pomoč v obliki dela in prehrane, niso takšne, ki bi opravičevale uporabo citirane določbe.

Primera, ko nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, ZPVAS ne ureja in obstaja pravna praznina. V skladu z ustaljeno sodno prakso se v takem primeru analogno uporabi določbo 50. člena ZAgrS. Potomci zapustnikovih bratov in sester niso nujni dediči.

Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da morata biti izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika v odnosu vzroka in posledice, kar pomeni, da mora ravno izpodbijano pravno dejanje povzročiti zmanjšanje dolžnikovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve. Zato je že zaradi ugotovitve obstoja objektivnih pogojev za izpodbijanje treba ugotoviti, ali je zaradi dolžnikovega ravnanja, v konkretnem primeru zaradi neuveljavljanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku, njegovo premoženje manjše, kot bi bilo, če dejanje ne bi bilo storjeno. Treba je torej oceniti, ali bi bil dolžnik v zapuščinskem postopku do nujnega deleža sploh upravičen in če, v kakšni višini. Če v zapuščinskem postopku dolžnik ne bi ničesar prejel, potem o oškodovanju upnika zaradi njegovega ravnanja ne moremo govoriti.

Nujni dediči so pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Dedi in babici ter bratje in sestre pokojnika pa so nujni dediči le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Pritožnik, ki je sin zapustničine sestrične, ni nujni dedič, zato njegove navedbe o tem, da imajo dediči, ki so v bivanjski stiski prednost pri dedovanju, za odločitev niso relevantne.

Zapustnik torej ne more po svoji volji odločati o obstoju in obsegu pravice do nujnega deleža; ta del zapuščine se imenuje rezerviran del, v katerega oporočitelj ne more poseči. Šele z ostankom zapuščine lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji; ta del se imenuje razpoložljivi del. Pri tem gre v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZD nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. Posledica tega je, da se za odpravo prikrajšanja nujnega deleža zmanjšajo načeloma vsa oporočna razpolaganja, in sicer v enakem razmerju. Tako oporočni deleži kot tudi volila se zmanjšajo v sorazmerju s svojo velikostjo oziroma vrednostjo. To pravilo velja, če iz oporoke ne izhaja kaj drugega, saj lahko oporočitelj dá kakšni oporočni razpolagi prednost pred drugimi. Oporočitelj lahko v oporoki določi tudi vrstni red, po katerem se zmanjšujejo oporočna razpolaganja, vendar ne more odrediti, da se določena oporočna razpolaganja sploh ne zmanjšujejo zaradi prikrajšanja nujnega deleža, če je s temi razpolaganji prišlo do kršitve nujnega deleža.

Pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih. Na dolžino zastaralnega roka torej odločilno vpliva (ne)poštenost posestnika zapuščine. Nepošten je tisti posestnik, ki ve, da je (samo tožnik ali tudi) tožnik pravi dedič. Šteje se, da je posestnik zapuščine pošten že, če je „znatno verjetno“, da mu zapuščina pripada, in ne šele v primeru, če je to gotovo. Univerzalno pravno nasledstvo pomeni prehod vseh pravic in obveznosti - prvi toženec je zato vstopil v pravni položaj pok. oporočne dedinje in je dolžan izpolniti le tisto, kar bi bila, če ne bi umrla pred vložitvijo tožbe, dolžna izpolniti ona. Vprašanje (ne)poštenosti se zato zanj ne presoja samostojno, ampak je odločilna le (ne)poštenost njegove pravne prednice. Tožnika sta zapustnikova zakonita dediča, ne pa njegova nujna dediča (25. člen ZD). To pomeni, da bi dedovala le v primeru, če bi

Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da je na podlagi v zapuščinskem postopku razglašene oporoke oporočna dedinja toženka, a to samo po sebi še ne pomeni, da bo dedovala celotno zapuščino, saj je oporočno dedovanje omejeno z nujnim dedovanjem. Nujni dediči so med drugim vedno tudi zapustnikovi potomci (prvi odstavek 25. člena ZD), torej tudi tožnika, ki sta sin in hči zapustnika, velikost njunega nujnega deleža pa je seveda odvisna od obsega zapuščine. Zato jima že iz tega razloga ni mogoče odvzeti pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju oz. ugotovitev njenega neobstoja. Iz navedb strank in zapuščinskega spisa pa je po drugi strani razvidno, da obstaja med strankami tudi spor glede veljavnosti oporoke, kar še dodatno potrjuje obstoj pravnega interesa tožnikov za tožbo. Posledica pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju oz. ugotovitev njenega neobstoja je tudi pravni interes za izbrisno tožbo (za izbris lastninske pravice, vpisane na podlagi te iste pogodbe o dosmrtnem preživljanju). Napotitveni sklep vzpostavlja le neizpodbojno domnevo o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ni

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD), kar pomeni, da je nujni dedič pravi dedič (univerzalni zapustnikov naslednik), ki je upravičen do alikvotnega dela zapuščine, torej do dela vsake stvari in pravice, ki sestavlja zapuščino. Zahteva lahko vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa se zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti. Darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Zaradi ugotavljanja obračunske vrednosti zapuščine (in razpoložljivega dela zapuščine) se poleg darila tudi drugo zapustnikovo (aktivno in pasivno) premoženje oceni po vrednosti v istem časovnem trenutku - na dan zapustnikove smrti (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD). Stanje nepremičnin ob daritvi, torej stanje, ki ni vključevalo kasnejših vlaganj, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Ker je bil toženki podarjen del (solastni delež) nepremičnin pred opravljenimi vlaganji, je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca gradbene stroke vrednost darila pravilno ocenilo glede na stanje ob daritvi (torej stanje pred vlaganji), upoštevajoč vrednost ob zapustnikovi smrti. Glede na zgoraj izpostavljeno stališče, da vlaganja, opravljena po daritvi, ne v

Na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP je sodišče zakonita dediča pozvalo na prevzem prekinjenega postopka, oporočne dedinje pa ni vključilo na stran tožeče stranke, ker v pravdi že nastopa kot tožena stranka. Ker še ni jasno, ali bo v zapuščinskem postopku prišlo v celoti do oporočnega dedovanja, ali pa bo tudi zakonito, saj imata zapustničina otroka pravico do nujnega deleža (prvi odstavek 25. člena ZD), je odločitev sodišča, da ju pozove na prevzem postopka pravilna.

Že uradni preizkus zadeve pokaže, da prvostopenjsko sodišče skladno s 16. členom ZDKG ni odločilo o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mladoletnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada.

Ker zapuščinski postopek še ni končan, ni jasno, ali bo dedovanje oporočno, ali tudi zakonito, saj sta v pravdo pozvana dediča zapustničina otroka, ki imata pravico tudi do nujnega deleža, kar je prav tako zakonito dedovanje. Zato je edino logično, razumno in razumljivo, da sta pozvana v pravdo na toženi strani zakonita dediča, ki nista hkrati tudi tožnika, kar pa za pritožnico ne velja.

Prvostopenjsko sodišče je ob dejstvu, da je obstoj darila sporen, ravnalo prav, ko je zapuščinski postopek prekinilo in pritožnico napotilo na pravdo. Šele ko bo v pravdi ugotovljeno, ali gre pri pogodbi z dne 11. 3. 1968 za darilno ali odplačno pogodbo, bo lahko prvostopenjsko sodišče odločalo o dednopravnih vprašanjih, kot so obstoj in prikrajšanje nujnega deleža, vračunavanje in vrnitev daril.

V konkretnem primeru pritožnica v pritožbi (prvič, kot novoto) uveljavlja pravico do nujnega deleža, torej pravico v zvezi z dedovanjem. Kot že povedano, so v zapuščinskem postopku pritožbene novote načeloma dopustne, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uveljavljanje nujnega deleža v pritožbi pravočasno in dopustno.

Vrednost čiste zapuščine, ki je osnova za odmero sodne takse v zapuščinskem postopku, je bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljena po prostem preudarku na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi je sodišče razpolagalo (četrti odstavek 25. člena ZST-1). Pritožbeni očitki, da je sodišče napačno odmerilo sodno takso, so zavrnjeni s pravilnimi razlogi in jih pritožnik s sklicevanjem na napačno ugotovljeni obseg zapuščine ne omaje.

Dedič postane s trenutkom zapustnikove smrti subjekt vseh pravic in obveznosti zapustnika, da pridobi zapuščino, mu ni treba storiti nič, pridobi jo ipso iure. Velja domneva, da dediči dediščino sprejemajo, lahko pa to domnevo izpodbijejo s tem, da izjavijo, da se dediščini odpovedujejo. Če dedič umre pred koncem zapuščinskega postopka, pa se ni dediščini odpovedal, preide pravica odpovedati se dediščini na njegove dediče (134. člen ZD). Tako je, ker dedič postane dedič s trenutkom smrti zapustnika, dedič po kasneje umrlem dediču pa dedič po njem v trenutku smrti kasneje umrlega dediča. Nerelevantno je za odločitev o dedovanju po zapustnici tudi, komu je njen mož namenil premoženje v svoji oporoki. Ker je s trenutkom njegove smrti prešla njegova dedna pravica po zapustnici na njegove dediče in so ti stopili tudi v njegov procesni položaj, ni pomembno niti, ali bi, če bi bil še živ, v zapuščinskem postopku po zapustnici zahteval nujni dedni delež. Pri dedovanju V. V. po zapustnici gre za primer dedne transmisije: kot zakonita dedinja prvega dednega reda je nujna dedinja po svojem očetu (25. člen ZD), možu zapustnice, ki je umrl pred koncem tega zapuščinskega postopka, in je

Celotno zapuščinsko premoženje je dedovala zapustnikova vdova na podlagi sodne oporoke, katere veljavnost ni sporna. Ob upoštevanju drugega odstavka 25. člena ZD bi zapustnikovemu bratu nujni delež pripadal le, če bi trdil in izkazal, da je trajno nezmožen za delo in nima potrebnih sredstev za življenje. Ker takih trditev (in dokazov zanje) v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni ponudil, je odločitev sodišča prve stopnje, ki njegovi zahtevi za nujni delež ni sledilo in je za dedinjo celotnega zapuščinskega premoženja razglasilo zapustnikovo vdovo, pravilna.

Nečak, ki je zapustnikovi oporoki nasprotoval, tožbe zoper oporočno dedinjo zaradi neveljavnosti oporoke ni vložil. Ker je njegov pokojni oče brat zapustnika, nečak niti ne more zahtevati nujnega deleža, saj so nujni dediči le pokojnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, starši in zakonec, ter dedi in babice ter bratje in sestre pa pod pogojem nezmožnosti za delo in če nimajo sredstev za življenje. Zakaj pa bi bila sicer potrebna prekinitev zapuščinskega postopka do konca zapuščinskega postopka po pokojnikovem bratu, prvostopenjsko sodišče ne pojasni.