8. člen ZD

Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali je zapustnica z oporočnim razpolaganjem res posegla v (za nujne dediče) rezerviran del premoženja in v kakšnem obsegu, je moralo sodišče prve stopnje med drugim oceniti vrednost premoženja, ki ga je imela zapustnica ob svoji smrti. Ker ni razpolagalo z ustreznim strokovnim znanjem, je oceno zaupalo izvedencu. Obstaja dvom o pravilnosti ocenjene vrednosti nepremičnine v Ž. To terja dodatna pojasnila, posledično pa vsaj zaslišanje izvedenca. Za razveljavitev se je pritožbeno sodišče odločilo predvsem zato, ker bo predmet ponovljenega postopka ne le ponovno ugotavljanje vrednosti ene od nepremičnin, ampak bo moralo sodišče prve stopnje pred dopolnitvijo izvedeniškega mnenja najprej ugotoviti kakšno je bilo stanje nepremičnine v Ž. na dan zapustničine smrti. Pri tem vprašanju pa bi se lahko izkazalo, da so med dediči sporna dejstva, kar bi narekovalo (ponovno) prekinitev zapuščinskega postopka v smislu 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD in napotitev dedičev na pravdo. Poleg tega bo predmet ponovne presoje tudi trditev o prikrajšanju nujnega deleža, kar bo terjalo ponoven izračun čiste oziroma razpoložljive vrednosti za

Premoženje zapustnika preide na dediče s smrtjo zapustnika in se obseg premoženja, ki ga dediči dedujejo, ugotovi po stanju na dan smrti. Kasnejše spremembe glede vrste in obsega premoženja na to ne vplivajo, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zapuščino spadajo vrednostni papirji (ne pa denarna sredstva), pravilna. Oporoka je enostranski pravni posel, sporno določilo pa je sestavni del dvostranskega pravnega posla, pri čemer so bile pogodbene stranke v 8. točki notarskega zapisa opozorjene na pravne posledice sklenjenega pravnega posla (glede izročilne pogodbe ter odpovedi neuvedenemu dedovanju, posebej glede določila, da lahko potomec, ki se ni strinjal s prednikovo izročitvijo premoženja oziroma ni dal svoje privolitve, po smrti zahteva svoj nujni dedni delež), nakar so stranke soglasno izjavile, da je besedilo zapisa skladno z njihovo pravo pogodbeno voljo. Nedvomno je torej, da je šlo za pogodbo in ne enostranski pravni posel. V skladu z drugim odstavkom 548. člena OZ je v izročilni pogodbi neveljavno določilo o razdelitvi premoženja, ki bo v zapuščini, saj se s takšno pogodbo razdeli le izročiteljevo premoženje v trenutku izročitve pogodbe (vse ali del, prv

Zapis oporoke pomeni, da je zapustnica realizirala ustavno pravico do dedovanja (33. člen ustave RS), ki je podrobneje urejena v Zakonu o dedovanju (ZD). Eno izmed upravičenj, ki izhaja iz te pravice je tudi svoboda oporočnega razpolaganja, ki za zapustnico pomeni pravico, da sama odloči o usodi svojega premoženja za primer smrti, kar pomeni, da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem (8. člen ZD). Ugotovljeno dejansko stanje ne daje opore za zaključek, da je zapustnica kršila določbo prvega odst. 63. člena ZD. Povzeta najpomembnejša dejstva - nedvomen podpis oporoke oporočiteljice; izrecna izjava oporočiteljice notarki, da je to njena oporoka; preprost tekst oporoke, napisan z okornimi velikimi tiskanimi črkami, ki ga je sposobna napisati oseba, ki je hodila štiri leta v prvi razred osnovne šole, so prepričali sodišče druge stopnje, da je zaključek sodišča prve stopnje, sprejet v obliki ugodilne sodbe in razveljavitvi oporoke, napačen.

Glede na to, da je bila pritožnica prisotna na zapuščinski obravnavi in seznanjena s posledicami priznanja oporoke, z le navrženimi pritožbenimi očitki, s katerimi nasprotuje oporočnemu dedovanju, ne more vplivati na pravilnost odločitev sodišča prve stopnje.

Oporočitelj ne more neomejeno razpolagati s svojim premoženjem, pač pa le v mejah, kot to določa zakon (8. člena ZD). Tudi takrat, ko se oporočitelj odloči, da bo razpolagal s svojim premoženjem z oporoko, imajo nujni dediči pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (prvi odstavek 26. člena ZD).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravno podlago 84. člena ZD in je pravilno obrazložilo, da je pravi oporočiteljev namen temeljno vodilo pri razlagi oporoke ter da je določila oporoke treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, kar pomeni, da sam zapis oporoke ni odločilen, temveč sodišče ugotavlja vsebino zapustnikove volje še na druge načine.

Oporoka je pravni posel za primer smrti, katerega pravni učinek nastopi šele z zapustnikovo smrtjo. Sklop dejstev, zaradi katerih se spreminjajo, prenehajo ali prenašajo pravice, je izpolnjen šele z zapustnikovo smrtjo. Z zapustnikovo smrtjo premoženje preide na dediče. Iz teh razlogov je vsebinsko presojo ne/veljavnosti oporoke zaradi nasprotovanja kogentnim predpisom o dedovanju kmetij nujno izvesti na dan zapustnikove smrti ter na dan izdaje sklepa o dedovanju in ne na dan sestave oporoke.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik pokazal, da pokojnica res ni imela volje napraviti oporoke in je bil zapis narejen v šali, pa je pravilen materialnopravni sklep obeh sodišč, da je oporoka nična.

Trditve o prikrajšanju nujnega deleža zapustnikove hčerke B. B. se ne nanašajo na njeno zahtevo za zmanjšanje zapustnikovih oporočnih razpolaganj, pač pa zahteva vrnitev daril (ali nepremičnine, ki da je predmet predmetne prodajne pogodbe ali neplačanega (tretjega) obroka kupnine). Dejstvo je, da (oporočni) dedič A. A. daril ne priznava oziroma meni, da so le-ta, ker ni zakoniti dedič, pravno neupoštevna. Pritožnica zato ne more z uspehom svojih upravičenj uveljavljati v zapuščinskem postopku, pač pa le v pravdi. Nanjo pa je z izpodbijanim sklepom napotena. Za nadaljnji tek zapuščinskega postopka torej ni pravnega interesa.

Ker zmanjšanja oporočnih razpolaganj ni brez zahteve nujnih dedičev (in samo pod pogojem prikrajšanja nujnega deleža), je več kot jasno, da v sporu na pravdo ni mogoče napotiti oporočnega dediča (da ta zahteva, da se oporočna razpolaganja ne zmanjšajo oziroma da se darila ne vrnejo), ampak le tistega, ki prikrajšanje uveljavlja.

Ker je C.C. umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb, denacionalizirano premoženje kot zapuščina nanjo ni prešlo. C.C. torej ni mogla dedovati premoženja, vrnjenega v postopku denacionalizacije in z njim tudi ne razpolagati, zato dedujejo po vstopni pravici njeni zakoniti dediči, to pa je v obravnavanem primeru tožnik. Zato je tožnik kot dedič tudi naveden v sklepu o dedovanju, ki je podlaga za odmero davka v obravnavanem primeru.

Ker dedinja denacionalizacijskega upravičenca v času pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji ni bila več živa, dedujejo denacionalizirano premoženje po vstopni pravici njeni zakoniti dediči. Zapuščinsko sodišče je v skladu z načelom prirejenosti postopkov vezano na pravnomočno odločbo o denacionalizaciji.

Sodna praksa skrbniku denacionaliziranega premoženja sicer priznava pravico do vložitve izpraznitvenega zahtevka z vnaprejšnjo odpovedjo najemnega razmerja, ne pa tudi do uveljavljanja ostalih zahtevkov, ki se nanašajo na vrnjeno premoženje. Testiranje ima že na podlagi 33. člena URS prednost pred zakonitim dedovanjem, ker je namen oporoke ravno v tem, da ima zapustnik svobodo drugače urediti prehod svojega premoženja, kot je določen z zakonitimi dednimi redi. Zakoniti dediči zato v situaciji, ko je oporoka veljavna, ne deduje.

Zapustnik je v navedeni izjavi sicer priznal tožnico za svojo hčer, „vključno s pravico do dedovanja“, ni pa izjavil, da ji zapušča svoje premoženje ali njegov del. Zapustnik v tej izjavi ni razpolagal s svojim premoženjem. Ker izjava z dne 10. 5. 2004 nima značilnosti oporoke, v njej izraženo priznanje očetovstva nima pravnega učinka. Brez pomena je tudi tožničino sklicevanje na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča. To namreč ne sme odločati o spornih dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine, ampak mora v takem primeru skladno z 210. členom ZD prekiniti zapuščinski postopek in stranke napotiti na pravdo. Potemtakem napotitev na pravdo ne pomeni prejudiciranja spornega razmerja med zapustnikom in tožnico, ki bi lahko bilo podlaga za dedovanje po zakonu.

V skladu z 8. členom ZD oporočitelj z oporoko razpolaga s svojim premoženjem na način in v mejah, kot to določa zakon. Pod določenimi pogoji, če nujni dediči zahtevajo zmanjšanja oporočnih razpolaganj, je omejen le s tem, da z razpolaganjem ne oškoduje nujni del, ki pripada nujnim dedičem.

Pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca so upravičenci za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če je vsaj verjetno izkazano pravno nasledstvo v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca.

Dedičevo upravičenje glede dediščine je vezano na čas življenja dediča in ni v pravnem prometu. Zato ne more biti predmet niti pogodbenega, niti oporočnega razpolaganja. Oporočni dediči torej ne morejo uveljavljati, da imajo pravico do zapuščine, saj nimajo vstopne pravice, po kateri bi vstopili v položaj dediča po A.M. starejšemu. Nadalje pa se tudi ne morejo sklicevati na oporoko, v kateri je A.M. starejši razpolagal s pričakovano dediščino, saj je po 104. členu ZD pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, neveljavna.

Predmet dedovanja so stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom (2.čl. ZD), toda z omejitvijo, da gre za pravice, ki so v pravnem prometu, ne pa za pravice, ki so vezane na osebo zapustnika in z njegovo smrtjo prenehajo. To velja tudi za dedno pravico. Dedičevo upravičenje glede dediščine je vezano na čas življenja dediča in ni v pravnem prometu. Zato ne more biti predmet niti pogodbenega, niti oporočnega razpolaganja.

Svojo nenaklonjenost proti dediču lahko zapustnik izrazi že s tem, da mu ne omogoči uveljaviti pravice ne kot zakoniti in tudi ne kot oporočni dedič, pač pa ga postavi v položaj nujnega dediča. Težo vzrokov razdedinjenja torej ni mogoče obravnavati le kot izraz nenaklonjenosti zapustnika proti dediču, pač pa morajo imeti ti vzroki tak pomen in tako težo, da tudi zakon, kot v tem primeru izraz širše družbene morale, ne varuje več položaja nujnega dediča. Zato je treba v zakonu naštete vzroke razdedinjenja (42. člen ZD) razlagati ustrezno ozko oziroma strogo. Oporočitelj zato lahko razdedini nujnega dediča, če se ta s kršitvijo kakšne moralne dolžnosti huje pregreši nad njim (iz 1. točke 1. odstavka 42. člena ZD), kar v opisanem okviru pomeni, da ne zadošča za razdedinjenje kakršnakoli že kršitev moralne dolžnosti, pač pa mora biti ta težja, ne samo po merilih, ki vladajo v razmerju med oporočiteljem in nujnim dedičem, pač pa hujša tudi po merilih širše družbene morale.