7. člen ZD

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali je zapustnica z oporočnim razpolaganjem res posegla v (za nujne dediče) rezerviran del premoženja in v kakšnem obsegu, je moralo sodišče prve stopnje med drugim oceniti vrednost premoženja, ki ga je imela zapustnica ob svoji smrti. Ker ni razpolagalo z ustreznim strokovnim znanjem, je oceno zaupalo izvedencu. Obstaja dvom o pravilnosti ocenjene vrednosti nepremičnine v Ž. To terja dodatna pojasnila, posledično pa vsaj zaslišanje izvedenca. Za razveljavitev se je pritožbeno sodišče odločilo predvsem zato, ker bo predmet ponovljenega postopka ne le ponovno ugotavljanje vrednosti ene od nepremičnin, ampak bo moralo sodišče prve stopnje pred dopolnitvijo izvedeniškega mnenja najprej ugotoviti kakšno je bilo stanje nepremičnine v Ž. na dan zapustničine smrti. Pri tem vprašanju pa bi se lahko izkazalo, da so med dediči sporna dejstva, kar bi narekovalo (ponovno) prekinitev zapuščinskega postopka v smislu 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD in napotitev dedičev na pravdo. Poleg tega bo predmet ponovne presoje tudi trditev o prikrajšanju nujnega deleža, kar bo terjalo ponoven izračun čiste oziroma razpoložljive vrednosti za

Ker zapuščinski postopek še ni končan, ni jasno, ali bo dedovanje oporočno, ali tudi zakonito, saj sta v pravdo pozvana dediča zapustničina otroka, ki imata pravico tudi do nujnega deleža, kar je prav tako zakonito dedovanje. Zato je edino logično, razumno in razumljivo, da sta pozvana v pravdo na toženi strani zakonita dediča, ki nista hkrati tudi tožnika, kar pa za pritožnico ne velja.

Po določbi prvega odstavka 101. člena ZD določila prejšnje oporoke ostanejo v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše oporoke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so določila oporoke iz leta 2005 v nasprotju z določili kasnejše oporoke iz leta 2010. Zapustnica je namreč v kasnejši (novi) oporoki razpolagala z vsem premoženjem enako, v korist vseh treh dedičev, brez podrobnejše razdelitve premoženja med njih. Razpolagala je tudi z delom nepremičnine, ki ga je v prejšnji oporoki naklonila pritožniku. Institut vračunanja daril pride v poštev samo za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Institut vračunanja daril (kolacija) je uvrščen v poglavje zakona, ki ureja dedovanje na podlagi zakona (drugo poglavje), določba prvega odstavka 46. člena ZD pa izrecno določa, da se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Enako je stališče teorije. ZD pozna dva pravna naslova, na podlagi katerih lahko določena oseba deduje (dedna naslova): zakon in oporoko (7. člen). Hkrati dedovati po oporoki in zakonu je dopustno le v določenih primerih, npr. takrat, ko zapustn

Tudi v primeru oporočnega dedovanja, kot v obravnavani zapuščinski zadevi, so darila, dana določenim oporočnim dedičem za časa življenja zapustnika, pomembna za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, ki po določbi 28. člena ZD predstavlja podlago za obračun nujnega deleža posameznega nujnega dediča, skupnega nujnega deleža ter razpoložljivega dela zapuščine.

V obravnavanem primeru gre za oporočno dedovanje. To pa je lahko omejeno le z ustanovo nujnega deleža. Oporočitelj namreč ne more razpolagati z delom svojega premoženja, če obstajajo določene osebe iz kroga zakonitih dedičev, ki jim gre po pravu ta del zapustnikovega premoženja. Del zapustnikovega premoženja, ki ga morajo dobiti te osebe, je nujni delež.

Pravnomočnost sklepa o dedovanju ni ovira, da ne bi mogel pritožnik vložiti tožbe, s katero bi uveljavljal svojo lastninsko pravico na spornih nepremičninah na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen na dednopravnem.

Ker zapustnica ni izjavila poslednje volje v navzočnosti obeh prič, ni izpolnjen že prvi pogoj po 72. členu ZD, in o naslednjem niti ni bilo potrebno razpravljati. Ustaljena sodna praksa v zapuščinskem postopku sicer ne dopušča v pritožbenem postopku eventualne maksime, ko se uveljavljajo dedne pravice (pritožnik jo je uveljavljal že pred sodiščem prve stopnje), velja pa v primeru, ko se navajajo zgolj nova dejstva. Ravno slednje pa navaja pritožnik, ko opisuje razmere, v katerih naj bi zapustnica izjavila poslednjo voljo.

Zakonito dedovanje se ravna po tipskih pravilih, ki krog dedičev vežejo na sorodstvena in zakonska razmerja. Od tega zakonskega tipa je mogoče odstopiti le tedaj, ko je zapustnik napravil oporoko, ali pa v skrajnih primerih, ko je posamezen dedič dedno nevreden.

Sodna praksa skrbniku denacionaliziranega premoženja sicer priznava pravico do vložitve izpraznitvenega zahtevka z vnaprejšnjo odpovedjo najemnega razmerja, ne pa tudi do uveljavljanja ostalih zahtevkov, ki se nanašajo na vrnjeno premoženje. Testiranje ima že na podlagi 33. člena URS prednost pred zakonitim dedovanjem, ker je namen oporoke ravno v tem, da ima zapustnik svobodo drugače urediti prehod svojega premoženja, kot je določen z zakonitimi dednimi redi. Zakoniti dediči zato v situaciji, ko je oporoka veljavna, ne deduje.

Dediča, ki ni sodeloval v zapuščinskem postopku, ne veže pravnomočni sklep o dedovanju in s tem zanj o njegovem dednopravnem razmerju ni pravnomočno odločeno. Zato se za presojo njegove dedne sposobnosti (statusa kmeta) ne uporabi zakonska določba, ki veljala ob zapustnikovi smrti ali odločanju v zapuščinskem postopku, ker jo je pozneje ustavno sodišče razveljavilo.

Pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca so upravičenci za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če je vsaj verjetno izkazano pravno nasledstvo v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca.

Iz dejstev, ki jih pritožnik zatrjuje, ne izhaja obstoj ustne oporoke. Brezpogojen pomen odpovedi neuvedenemu dedovanju ima samo izjava, dana v postopku po čl. 137 ZD. Tudi v zapuščinskem postopku je treba povračilo stroškov pravočasno zahtevati.