VSL sklep I Cp 1257/2010

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. K. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana, še najdlje do 22.4.2010.

Zoper odločitev se je udeleženka po zagovornici T. K., pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek ustavi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče napačno ugotavlja, da A. K. ogroža svoje življenje in življenje drugih, to dejstvo je zgolj hipotetično in z ničemer izkazano. A. K. ni duševno bolna, res je pred prihodom v bolnico odklanjala hrano, vendar samo zato, ker se je želela obdržati pri življenju. S hrano so jo namreč poskušali zastrupiti. Ocenjuje, da jo je sodišče v „zapor Polje“ zaprlo, ker sta leta 1987 nanjo streljala policista, verjetno to streljanje ni bilo naključno. A. K. ni duševno motena, nima motene presoje realnosti, s svojimi dejanji se je zgolj poskusila zaščititi, zavarovati svoje življenje in telo. Sodišče bi lahko odredilo tudi milejše ukrepe. Ne ogroža svojega ali življenja drugih, prav tako nikomur ne povzroča hude škode. Pogojev za zadržanje zato ni.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in zakonito dovolilo zdravljenje A. K. pod prisilnim nadzorstvom brez privolitve v nujnih primerih (53. do 68. člen Zakona o duševnem zdravju – ZDZdr), v Psihiatrični kliniki v Ljubljani, še do 22.4.2010. Razloge za takšno odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na mnenju izvedenca dr. V. F. R. in zdravstvene dokumentacije, je pri A. K. prisotna duševna motnja – paranoidna shizofrenija, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti (zaradi česar je bila še šestnajstič sprejeta na zdravljenje) – 1. alineja 39. člena ZDZdr, ogroža pa tudi svoje zdravje oziroma celo življenje – 2. alineja 39. člena ZDZdr. Prepričljiv, temelječ tudi na izpovedbi udeleženke, je zaključek sodišča prve stopnje, da bi A. K. na prostosti ogrožala svoje zdravje in tudi življenje s tem, ko bi spet nehala jesti in bi se tudi sicer hudo telesno zanemarila, kakor tudi zaključek o odklanjanju zdravljenja. Vse to je tudi sama priznala, ko je bila zaslišana, sum v zastrupljenost hrane (zaradi česar jo je zavračala), pa ni bil z ničemer izkazan. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da udeleženki zaenkrat ni mogoče pomagati z milejšimi ukrepi – 3. alineja 39. člena ZDZdr, saj je zdravljenje na oddelku s posebnim nadzorom nujno, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je bilo zdravljenje odrejeno (primerjaj tudi 3. odstavek 51. člena Ustave RS). Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in nasprotovanje zdravljenju, ki pa je nujno za zaščito pritožničinih koristi in ki se lahko izvaja le pod nadzorom, so podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev njene svobode.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).