64. člen ZDZdr

Namen zakonitega zastopništva (oziroma skrbništva za odrasle osebe po sedanji zakonodaji) je varstvo osebnosti odrasle osebe, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne zmorejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje (primerjaj drugi odstavek 239. člena DZ). 64. člen ZDZdr resda ne predpisuje, da mora sodišče ob obisku osebe v oddelku pod posebnim nadzorom obvezno zaslišati tudi zakonitega zastopnika, vendar pa iz narave instituta zakonitega zastopništva in izjemnosti ukrepa zadržanja na zdravljenju izhaja, da ga mora sodišče v postopek vključiti, če je le možno. Preobremenjenost sodišča prve stopnje in ocena, da razpolaga z zadostnimi podatki, pomembnimi za odločitev v tako občutljivih zadevah, kot je postopek zaradi sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, ne smeta biti razlog, da sodišče ne stori vsega, da se osebi pri obravnavi zagotovi varstvo njenega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 3. člena ZDZdr).

Glede na vse te okoliščine ter ob poudarjenem procesnem vodstvu, ki ga sodišču nalaga 6. in 7. člen ZNP-1, sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki bi omogočali prepričljivo odločitev o odpustu oziroma o zadržanju na oddelku pod posebnim nadzorom.

Namen sklepa, s katerim se uvede postopek prisilnega pridržanja in zdravljenja je, da je takšen postopek nujen glede na stanje posameznika, kar je bilo v pritožnikovem primeru ugotovljeno, njegova psihična bolezen (akutno poslabšanje shizoafektivne motnje z manično simptomatiko) pa tako s strokovnega kot pravnega stališča v nadaljevanju pravilno obravnavana in presojana.

ZDZdr v 75. členu določa med drugim še naslednje, kar je v tem primeru relevantno: Ne glede na prvi odstavek tega člena se za postopke sprejema v varovani oddelek brez privolitve za osebe, ki so že nameščene v socialno varstvenem zavodu, smiselno uporabljajo določbe od 60. do 68. člena tega zakona, ki urejajo postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih. V prvem odstavku 61. člena pa ZDZDr določa, da postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih sodišče začne po uradni dolžnosti, ko prejme obvestilo direktorja psihiatrične bolnišnice o sprejemu osebe ali ko na kakšen drug način izve zanj. Zato ni relevanten pritožbeni očitek o tem, da predloga za podaljšanje namestitve v varovani oddelek za g. C. ni podala upravičena oseba. Sodišče prve stopnje mora biti res pozorno na to, da so vsi subjekti pravilno zastopani, vendar v konkretnem primeru predlog ne glede na morebitno hibnost glede zastopanja predstavlja način, na katerega je sodišče izvedelo za potrebnost oprave predmetnega postopka.

Udeležencu (osebi) se lahko pravica do sodelovanja v postopku omeji. Zakon določa, da se mu na predlog izvedenca omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in pravica do vpogleda v spis, če bi lahko nastale škodljive posledice za njegovo zdravje ali zaupnost oziroma varnost drugih. Zakon sam torej omogoča poseg v udeleženčevo pravico do kontradiktornosti, ki ga legitimira možnost nastopa omenjenih posledic. Ker pa je značilnost vsakega posega v procesne pravice strank oziroma udeležencev njegova izjemnost, po mnenju pritožbenega sodišča zakonska določba tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr ne posega tudi v pravice udeležencev, da se seznanijo z vsebino izvedenih dokazov. Pravica do seznanitve z vsebino dokazov je tako kot pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov ena od prvin pravice do kontradiktornega postopka.

Pritožnica ima zaradi duševne motnje - akutnega poslabšanja kronificirane paranoidne shizofrenije, hudo moteni presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoja ravnanja (kar se kaže kot nanašalno preganjalni blodnjavi sistem ter slušne in taktilne halucinacije - bolečina, otekanje možganov, ki jih blodnjavo interpretira, pritožnica pa nima uvida v svoje stanje, zanika bolezen in potrebo po njenem zdravljenju). Zaradi tega huje ogroža predvsem svoje zdravje, kajti: pred sprejetjem v bolnišnico je samoiniciativno jemala višje odmerke kortikosteroidnega zdravila Medrol, ki ima sistemske učinke, saj slabi imunski s tako povečuje tveganja življenjsko ogrožujočih okužb, tudi sepse, opustila je jemanje predpisanih zdravil in je še vedno prepričana, da jih ne potrebuje, zato ji grozi dodatna kronifikacija paranoidne shizofrenije in s tem stopnjevanje nepovratnih strukturnih sprememb v možganih, ki slabšajo njen sekundarni kognitivni upad, hud upad funkcionalnosti in slabšajo možnost remisije.

Standard hudega ogrožanja zdravja in ogrožanja življenja ter hudega ogrožanja zdravja drugih je sodišče ustrezno napolnilo. Udeleženec ogroža svoje življenje in zdravje; ogrožanje pa je posledica njegove psihične bolezni. Bolezenska simptomatika je izražena do take mere, da sta hudo moteni njegova presoja realnosti ter sposobnost obvladovanja ravnanja. Zato je pravilen zaključek, da so pri udeležencu podani vsi zakonski pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.

Odločitev sodišča prve stopnje, da se udeležencu omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, temelji na strokovni presoji izvedenke, ki je ocenila, da bi lahko v nasprotnem primeru zanj nastale škodljive posledice (tretji odstavek 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr), in sicer bi se udeleženec glede na takratno psihično stanje še dodatno vznemiril, to pa bi njegovo psihično stanje poslabšalo. Njegove pravice in koristi je v postopku dokazovanja zastopal odvetnik. Odvetnik predlogu izvedenke ni nasprotoval.

Osnovni pogoj za izrečen ukrep po 39. členu ZDZdr je obstoj duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da ni mogoče izključiti, da udeleženec nima kronične psihične motnje v smislu psihoze, vendar pa trenutno ni razlogov za zadržanje na varovanem oddelku Psihiatrične bolnišnice A., kot so določeni v ZDZdr. Izvedensko mnenje je pomemben dokaz v postopku odločanja o obstoju pogojev iz 39. člena ZDZdr, zato mora biti jasno, argumentirano in nedvoumno, kar predloženo mnenje v konkretni zadevi ni, zaradi česar pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa ni mogoč. Izvedenec mora v izvedenskem mnenju odgovoriti na vprašanja sodišča in pri tem svoje odgovore utemeljiti na način, da so za sodišče in udeležence postopka preverljivi. Iz izvedeniškega mnenja ni jasna ugotovitev o (ne)obstoju psihoze pri udeležencu, prav tako je izostala obrazložitev, zakaj izvedenka meni, da trenutno ni razlogov za zadržanje. Če je s tem izvedenka menila, da je za ugotovitev, ali so podani razlogi za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, potrebno opraviti nadaljnje medicinske preiskave oziroma diagnostiko,

Nasprotna udeleženka tudi v pritožbi, ki jo je vložila sama, vztraja pri odklanjanju zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom v psihiatrični bolnici. Sodišče prve stopnje je z izvedbo dokaza z izvedenko psihiatrične stroke ugotovilo, da je odklanjanje omenjenega zdravljenja posledica bolezensko preoblikovanega mišljenja nasprotne udeleženke in ni odraz njene prave volje. Zaradi narave svoje bolezni ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o svojem zdravljenju. Iz enakega razloga je sodišče omejilo tudi njeno prisotnost pri izvajanju dokazov (64. člen ZDZdr), potem ko je ocenilo, da bi v nasprotnem primeru lahko nastale škodljive posledice z vidika njenega zdravja in zaupnosti. Hkrati je ugotovilo, da nasprotna udeleženka tudi glede na njeno telesno stanje ni bila sposobna sodelovati pri izvajanju dokazov.

Pacientove pravice, ki jih izpostavlja pritožba (pravica do obveščenosti in sodelovanja, pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo, pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju, …), izhajajo iz Ustave RS (51. člen). V določenih primerih je poseg v te pravice nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi ogrožanja njihovega življenja ali povzročanja hude škode), bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Ko bolnik zaradi narave bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, varstvo njegovih drugih pravic zahteva, da njegovo odločitev nadomesti država. To je zaradi posebnega ustavnega varstva huje prizadetih oseb država tudi dolžna storiti. Omejitve pacientovih pravic iz navedenega razloga v več določbah uveljavlja tudi ZPacP, ki torej uresničevanje in omejevanje pacientovih pravic veže na njegovo sposobnost odločanja o sebi.

Neutemeljena je končno tudi pritožbena navedba, da v sklepu ni dovolj obrazloženo, zakaj je potrebno zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom za izredno dolgo obdobje, tj. obdobje (vsaj) šestih tednov. Čas pridržanja je strokovno vprašanje, sodišče pa je o tem navedlo tudi odločilne razloge in drugačna pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče je tako utemeljeno sledilo mnenju izvedenke glede roka šestih tednov in odločitev ustrezno obrazložilo.

Drugi odstavek 77. člena ZDZdr določa, da se v postopku za nadaljnje zadržanje osebe v varovanem oddelku socialno-varstvenega zavoda smiselno uporabljajo določbe tega zakona o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, torej določbi 75. člena in 74. člena ZDZdr, ki določata pogoje za sprejem osebe v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda brez privolitve osebe in sta uvrščeni v posebno - VI. poglavje zakona, ki ureja postopek sprejema v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda (73. do 79. člen ZDZdr).

Na podlagi tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje. V konkretnem primeru je izvedenka tak predlog podala, saj je ocenila, da bi sodelovanje pri dokazovanju lahko udeleženko še dodatno vznemirilo, kar bi poslabšalo njeno psihično stanje.

Sodišče prve stopnje ni razpolagalo s strokovnim znanjem za ugotovitev ali so podani pogoji po 39. členu v povezavi s 53. členom ZDZdr. Zato ni jasno, po kateri dejanski podlagi je ocenilo, da udeleženčeva sposobnost presoje realnosti in obvladovanja ravnanja ni motena do te mere, da bi bila tej fazi potrebna prisilna hospitalizacija. Če je sodišče prve stopnje na eni strani ugotovilo, da udeleženec ne razume situacije, v kateri se nahaja, in ni sposoben sodelovanja v postopku, kar vse je posledica akutnega poslabšanja paranoidne shizofrenije, ni jasno, zakaj je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo nasprotno, da njegova sposobnost odločanja ni okrnjena do te mere, da ne bi mogel sam odločati o svojem zdravljenju.

Na podlagi tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje. V konkretnem primeru je izvedenka tak predlog podala, saj je ocenila, da bi sodelovanje pri dokazovanju lahko udeleženca še dodatno vznemirilo in škodljivo vplivalo na njegovo zdravje. Udeleženec zaradi navedene omejitve v postopku (z izjemo lastnega zaslišanja) res ni osebno sodeloval, a to ne pomeni, da se o mnenju izvedenke ni mogel izjaviti. V postopku je sodelovala njegova po uradni dolžnosti postavljena odvetnica, ki je tako možnost imela. Hudo ogrožanje zdravja predstavlja že kronifikacija udeleženčeve bolezni in trajna poškodba možganov. Enako velja za poškodbe, ki bi jih udeleženec ali tretji lahko utrpeli v prometni nesreči ali v nesreči povezani s kakšno drugo udeleženčevo dejavnostjo, ki bi se je zaradi precenjevanja svojih sposobnosti in ob povišani impulzivnosti lotil. V obeh primerih bi lahko bilo ogroženo tudi življenje udeleženca ali tretjih. Pritožbeno sodišče soglaša, da je ogrožanje realno

Zdravljenje brez privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom je prisilno. Med drugim posega v pravico do osebne svobode, ki je ena od temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Zato ni dopustno brez intervencije (odločbe) sodišča. Izvaja se lahko le pod pogoji, ki jih določa zakon, in z omejitvijo trajanja na najkrajši možni čas. Trajanje ukrepa s sklepom sodišča ni vnaprej časovno natančno določeno, ampak je zgolj omejeno s skrajnim rokom. Odpust je odvisen od strokovne presoje uspešnosti zdravljenja pod posebnim nadzorom in je v celoti v dispoziciji ustanove, v kateri oziroma pod nadzorom katere se je oseba zdravila. Pri presoji o obstoju pogoja o vrsti in znakih duševne motnje je treba odgovoriti na strokovna vprašanja s področja medicinske stroke. Ker sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, mora v postopku obvezno sodelovati izvedenec psihiatrične stroke.

Za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve zadošča že izpolnjevanje enega izmed alternativno določenih pogojev v prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr, Za uspešnost zdravljenja v milejših oblikah (od zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom) je potrebno aktivno sodelovanje, tega pa pridržana oseba zaradi ugotovljenega neprilagojenega in neorganiziranega vedenja in mišljenja, čustvene vznemirjenosti ter stalne agitiranosti ni sposobna.

Čeprav je sodišče predstavnico pritožnika zaslišalo po telefonu, pa v ostalem v postopku očitno ni mogla sodelovati. Zato je treba pritrditi pritožbenemu očitku o storjeni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

V konkretnem primeru je glede na hudo obliko duševne motnje mogoče izreči le ukrep sprejema osebe na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih.