68. člen ZDZdr

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila vročitev sklepa sodišča prve stopnje o prisilni hospitalizaciji z dne 27. 8. 2025 pravilna in da prisilna privedba s strani psihiatrične bolnišnice ni uspela, zaradi česar je z izpodbijanim sklepom z dne 3.11.2025 na podlagi četrtega odstavka 52. člena ZDZdr odredilo privedbo nasprotnega udeleženca v psihiatrično bolnišnico.

Pojem duševne motnje je pravni pojem, ki ga mora sodišče napolniti glede na strokovna pojasnila medicinske stroke, ker samo nima znanja za prepoznavanje bolezenskega stanja pri spremembah v vedenju in čustvovanju osebe.

Napačna označitev predlagatelja v uvodu odločbe sodišča prve stopnje ni odločilna, ker je sodišče prve stopnje v izreku sklepa navedlo družbo, ki ima tudi enak naslov kot njegova PE D., kjer je nasprotni udeleženec že nameščen. PE je notranje organizacijska enota družbe, ki nima lastne pravne osebnosti ter zato tudi ni sposobna biti stranka, je pa nedvoumno, da ima sposobnost biti stranka subjekt, v katerega je vključena. Z vidika pravne identitete gre za eno in isto osebo (gre za drugačno označbo, ne za drugo pravno osebo).

Glede na izjavo osebe, da se z zadržanjem strinja, in njeno pisno privolitev ter ugotovitev izvedenke po predhodnem pregledu zdravstvene dokumentacije in razgovoru z osebo, da je ta lahko podala soglasje k bivanju in zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, ker razume pomen in posledice podanega soglasja in je to tudi odraz njene prave volje, je sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 62. člena ZDZdr postopek utemeljeno ustavilo. Nadaljnji postopek in presoja izpolnjenosti pogojev iz 39. člena ZDZdr glede na podano soglasje nista bila potrebna in je drugačna pritožbena navedba neutemeljena.

Drži, da je izvedenka ugotovila, da ima A. A. kognitivne motnje. Ugotovila pa je tudi, da je osebnostno še delno orientirana, da se zaveda spominskih deficitov in da se strinja z nadaljnjim zdravljenjem. Upoštevajoč izjavo A. A., da je "rada tu" (na oddelku) in da se je "dobro izšlo," je njeno jasno voljo glede tega, kje trenutno želi biti, kljub njenim siceršnjim zdravstvenim težavam, treba upoštevati. Drugačno ravnanje bi pomenilo poseg v njeno osnovno dostojanstvo; kljub kognitivnemu upadu, pri čemer pa je osebnostno še delno orientirana in se zaveda spominskih deficitov, ima v teh okvirih nedvomno pravico sprejeti odločitev glede tega, ali in kje se želi zdraviti (prvi odstavek 51. člena URS določa, da ima vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon), oziroma, kje se želi nahajati.

V skladu z 71. členom ZDZdr lahko psihiatrična bolnišnica, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, slednjo še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti. To pooblastilo je očitno upoštevala tudi PBV. Iz njenega dopisa z dne 16. 9. 20245 namreč izhaja njihovo obvestilo sodišču, da je bila zadržana A. A., rojena 31. 7. ..., dne 16. 9. 2024 odpuščena v domače okolje. Ker se zadržana ne nahaja več na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica, ki se ne strinja z izrečenim časom zadržanja, s svojo pritožbo ne more več doseči zanjo ugodnejše odločbe. Za pritožbo tako nima več pravnega interesa.

Pritožnik utemeljeno opozarja na Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 70/2022 z dne 20. 5. 2022 in ki v tar. št. 25 določa nagrado za pregled spisovne dokumentacije v obsegu 50 odv. točk (1. točka tar. št. 25) ter nagrado za razgovor s stranko v psihiatrični bolnišnici, zavodu ali izven v obsegu od 50 do 100 odv. točk (2. točka tar. št. 25).

Odvetnik, ki je po tretjem odstavku 14. člena OT podal predlog za priznanje in odmero stroškov zastopanja po uradni dolžnosti, ima v primeru, ko sodišče ne odloči v tridesetih dneh, aktivno legitimacijo za uveljavljanje pravnih sredstev po ZVPSBNO. Ima pa Vrhovno državno tožilstvo prav, da je glede na ugotovljene okoliščine trimesečna zamuda z izdajo odločbe o priznanju in odmeri stroškov v znesku 95,16 EUR) pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo mogoče zagotoviti že z ugotovitvijo kršitve pravice in ni utemeljena prisoja denarne odškodnine.

Na podlagi 67. člena ZDZdr je zaradi nujnosti in hitrosti tovrstnih zadev določen krajši pritožbeni rok, in sicer tri dni od dneva vročitve sklepa. Na dolžino roka je bil pritožnik pravilno opozorjen v pravnem pouku, ki ga je vseboval izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

V konkretnem primeru je glede na hudo obliko duševne motnje mogoče izreči le ukrep sprejema osebe na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih.

Stroški postopka sprejema osebe na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih na podlagi 65. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) se krijejo iz sredstev sodišča (68. člena ZDZdr). To velja tudi za stroške odvetnika, ki ga sodišče v skladu z drugim odstavkom 61. člena istega zakona postavi osebi ob uvedbi postopka.

Ni izkazano, da je A. A. zakonita zastopnica nasprotnega udeleženca, ki bi v njegovem imenu smela pooblastiti odvetnika za vložitev pritožbe. Dejstvo, da je A. A. najbližja oseba nasprotnega udeleženca, tega ne more spremeniti. Kot najbližja oseba sme v postopku po ZDZdr skrbeti za pravice in koristi nasprotnega udeleženca, vendar lahko pri tem (brez ustreznega pooblastila) nastopa le v svojem imenu in ne v imenu nasprotnega udeleženca. Osebi v oddelku pod posebnim nadzorom in varovanem oddelku sta po drugem odstavku 12. člena ZDZdr med drugim zagotovljeni pravica do sprejemanja obiskov in pravica do uporabe telefona. Navedeni pravici je sicer dopustno omejiti, vendar le pod pogoji iz prvega odstavka 13. člena ZDZdr. O omejitvi pravic pa sme po drugem odstavku 13. člena istega zakona odločiti le sodišče, če mu direktor psihiatrične klinike oziroma socialno varstvenega zavoda poda takšen predlog. Zmotno je pritožbeno stališče, da sme nepravdno sodišče s sklepom ob upoštevanju 13. člena ZDZdr odločiti ne le o omejitvi, ampak tudi o izvajanju navedenih dveh pravic, češ da drugačno pravno varstvo za uveljavitev teh pravic ni zagotovljeno. Najbližja oseba in svojci naspro

Druga alineja 1. točke tar. št. 39 OT opredeljuje storitev odvetnika, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah (ker gre za samostojno storitev) in daje odvetniku upravičenost do samostojnega plačila, " posveti, nasveti in mnenja za pripravo ter udeležbo na konferencah in sestankih." Torej kot storitev posveta, nasveta in mnenja, ki ga nudi odvetnik stranki za njeno udeležbo na konferencah in sestankih. Takšno razlago, potrjuje tudi Obvezna razlaga 1. alineje 1. točke iste tarifne številke, ki jo je sprejel Upravni odbor OZS na seji 9. 2. 2016, ko opredeljuje vsebino določila 1. alineje 1. točke 39. tarifne številke OT kot določila, ki določa vrednost odvetnikove storitve posveta s stranko. Enakost pred zakonom po 14. členu Ustave RS zahteva enako obravnavanje enakih položajev. Položaja pooblaščenca nasprotnega udeleženca in izvedenca v predmetnem nepravdnem postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih nista niti enaka niti primerljiva. Zato tudi njuno upravičenost do plačila urejajo različni predpisi. Po določilih 61. in 68. člena ZDZdr spada delovanje odvetnikov v postopkih sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, v okvir obve

Postopek za sprejem na zdravljenje v nadzorovano obravnavo je od vseh zakonsko predvidenih postopkov postopek, ki v najmanjši meri omejuje osebno svobodo osebe, ki se zdravi oziroma je zdravljenja potrebna. Zdravljenje se izvaja pod nadzorom psihiatrične bolnišnice in v skladu z načrtom nadzorovane obravnave, vendar pa izven psihiatrične bolnišnice v domačem okolju.

Izvedenka je (na dan 5. 6. 2019) ob upoštevanju postavljene diagnoze, načina zdravljenja in potrebe po dodatni diagnostični opredelitvi, ocenila, da udeleženec zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom potrebuje še en mesec. Sodišče prve stopnje, ki je takemu mnenju sledilo, je zato odločilo pravilno, ko je sklenilo, da se udeleženec na oddelku pridrži najdlje do 5. 7. 2019. Ker je mnenje v tem pogledu jasno in popolno, tudi ni nobene potrebe po njegovem dopolnjevanju (glej prvi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Na tako presojo ne more vplivati v pritožbi izpostavljeno (delno) izboljšano zdravstveno stanje udeleženca, še manj pa njegovo laično prepričanje, da bo za zdravljenje potreben krajši čas. S prvo navedenim dejstvom je bila izvedenka ob zaslišanju seznanjena in ga je pri predlogu glede potrebnega časa zdravljenja upoštevala, laično stališče udeleženca pa v pogledu vprašanja, za katerega je potrebno strokovno znanje, ne narekuje dopolnjevanja že podanega mnenja.

V sodni praksi je utrjeno stališče, da v primeru, ko oseba izpolnjuje pogoje za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve, prezasedenost zavoda ni utemeljen razlog za zavrnitev predloga. V nasprotnem primeru bi bilo izvajanje ukrepov iz 74. in 75. člena ZDZdr neizvedljivo. Res pa takšni primeri odpirajo vprašanje sistemske pomanjkljivosti obravnave oseb z duševno motnjo v primerih namestitve v socialno varstvenem zavodu po odredbi sodišča, s tem pa tudi pomembna ustavnopravna vprašanja, na kar je že opozorilo Ustavno sodišče.

Sodna praksa pri odločanju o pritožbah varstvenih zavodov v podobnih primerih ugotavlja, da bi ob ugotovitvi, da se vsi v postopek pritegnjeni socialno varstveni zavodi soočajo z enakimi prostorskimi problemi, kot pritožnik, ostala le možnost, da se socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme, sploh ne določi. Takšna odločitev pa bi bila nezakonita in protiustavna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo zvezo med duševno motnjo zadržane osebe in njeno realno možnostjo ogrožanja drugih, kot tudi, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj zadržana oseba do svojega stanja ni kritična. Pravilno je tudi ocenilo zdravljenje v psihiatrični bolnici v oddelku pod posebnim varstvom, kot trenutno edino primerno obliko zdravljenja in omejilo trajanje zdravljenja za čas enega meseca.

V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa, saj vročitev udeležencem iz 66. člena ZDZdr še ni izkazana, zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi zagovornika. Učinek pravnomočnosti sklepa pa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo vsem udeležencem ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitni pritožbi katerega od udeležencev.

Sodišče prve stopnje je imelo v mnenju izvedenca podlago za ugotovitev, da drugačna oblika zdravljenja v tem trenutku ni mogoča, saj je udeleženka do svojega bolezenskega stanja neuvidevna in bi zdravljenje prekinila. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pritožnica zato pri drugih oblikah zdravljenja ne bi bila sposobna sodelovati, čeprav v pritožbi izkazuje pripravljenost na ambulantno zdravljenje.