61. člen ZDZdr

Namen zakonitega zastopništva (oziroma skrbništva za odrasle osebe po sedanji zakonodaji) je varstvo osebnosti odrasle osebe, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne zmorejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje (primerjaj drugi odstavek 239. člena DZ). 64. člen ZDZdr resda ne predpisuje, da mora sodišče ob obisku osebe v oddelku pod posebnim nadzorom obvezno zaslišati tudi zakonitega zastopnika, vendar pa iz narave instituta zakonitega zastopništva in izjemnosti ukrepa zadržanja na zdravljenju izhaja, da ga mora sodišče v postopek vključiti, če je le možno. Preobremenjenost sodišča prve stopnje in ocena, da razpolaga z zadostnimi podatki, pomembnimi za odločitev v tako občutljivih zadevah, kot je postopek zaradi sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, ne smeta biti razlog, da sodišče ne stori vsega, da se osebi pri obravnavi zagotovi varstvo njenega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 3. člena ZDZdr).

Napačna označitev predlagatelja v uvodu odločbe sodišča prve stopnje ni odločilna, ker je sodišče prve stopnje v izreku sklepa navedlo družbo, ki ima tudi enak naslov kot njegova PE D., kjer je nasprotni udeleženec že nameščen. PE je notranje organizacijska enota družbe, ki nima lastne pravne osebnosti ter zato tudi ni sposobna biti stranka, je pa nedvoumno, da ima sposobnost biti stranka subjekt, v katerega je vključena. Z vidika pravne identitete gre za eno in isto osebo (gre za drugačno označbo, ne za drugo pravno osebo).

Glede na izjavo osebe, da se z zadržanjem strinja, in njeno pisno privolitev ter ugotovitev izvedenke po predhodnem pregledu zdravstvene dokumentacije in razgovoru z osebo, da je ta lahko podala soglasje k bivanju in zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, ker razume pomen in posledice podanega soglasja in je to tudi odraz njene prave volje, je sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 62. člena ZDZdr postopek utemeljeno ustavilo. Nadaljnji postopek in presoja izpolnjenosti pogojev iz 39. člena ZDZdr glede na podano soglasje nista bila potrebna in je drugačna pritožbena navedba neutemeljena.

Ustava RS določa pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena). Le pod pogojem, da bolnik zaradi duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju in da sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna za zagotovitev varstva ostalih temeljnih človekovih pravic bolnika, je mogoče zadržanje tistih duševnih bolnikov, ki zaradi bolezni ogrožajo sebe. V tovrstnih primerih država nadomesti bolnikovo odločitev o zdravljenju. Sodišču prve stopnje pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni bilo treba presojati, ker je ugotovilo, da je A. A. jasno in nedvoumno privolil v zdravljenje na oddelku. Glede na to, da se pritožbeni rok za vložitev pritožbe A. A. v trenutku predmetnega pritožbenega odločanja še ni iztekel, sodišče druge stopnje hkrati ni odločilo, da se izpodbijani sklep potrdi. Če bo A. A. tudi sam vložil pritožbo, bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju odločalo tudi o tej pritožbi, sicer pa bo učinek pravnomočnosti izpodbijanega sklepa nastopil, ko se bo tudi njemu iztekel rok za pritožbo. Zaradi nujnosti zadeve ozir

Drži, da je izvedenka ugotovila, da ima A. A. kognitivne motnje. Ugotovila pa je tudi, da je osebnostno še delno orientirana, da se zaveda spominskih deficitov in da se strinja z nadaljnjim zdravljenjem. Upoštevajoč izjavo A. A., da je "rada tu" (na oddelku) in da se je "dobro izšlo," je njeno jasno voljo glede tega, kje trenutno želi biti, kljub njenim siceršnjim zdravstvenim težavam, treba upoštevati. Drugačno ravnanje bi pomenilo poseg v njeno osnovno dostojanstvo; kljub kognitivnemu upadu, pri čemer pa je osebnostno še delno orientirana in se zaveda spominskih deficitov, ima v teh okvirih nedvomno pravico sprejeti odločitev glede tega, ali in kje se želi zdraviti (prvi odstavek 51. člena URS določa, da ima vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon), oziroma, kje se želi nahajati.

ZDZdr v 75. členu določa med drugim še naslednje, kar je v tem primeru relevantno: Ne glede na prvi odstavek tega člena se za postopke sprejema v varovani oddelek brez privolitve za osebe, ki so že nameščene v socialno varstvenem zavodu, smiselno uporabljajo določbe od 60. do 68. člena tega zakona, ki urejajo postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih. V prvem odstavku 61. člena pa ZDZDr določa, da postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih sodišče začne po uradni dolžnosti, ko prejme obvestilo direktorja psihiatrične bolnišnice o sprejemu osebe ali ko na kakšen drug način izve zanj. Zato ni relevanten pritožbeni očitek o tem, da predloga za podaljšanje namestitve v varovani oddelek za g. C. ni podala upravičena oseba. Sodišče prve stopnje mora biti res pozorno na to, da so vsi subjekti pravilno zastopani, vendar v konkretnem primeru predlog ne glede na morebitno hibnost glede zastopanja predstavlja način, na katerega je sodišče izvedelo za potrebnost oprave predmetnega postopka.

Ocena o izkazani realni nevarnosti ponovnega hudega ogrožanja zdravja in življenja sebe in drugih temelji na ugotovitvah o njegovih ravnanjih neposredno pred hospitalizacijo (vpričo matere je razbil stekleno mizo, bil verbalno agresiven do prijatelja in nekdanjega dekleta, govoril, da ga mati želi ubiti) in preteklih ravnanjih (z udeležbo v prometu je ogrožal sebe in druge) in prepričljivem izvedenskem mnenju, da so v fazi akutnega poslabšanja duševne motnje in ob istočasni zlorabi drog (predvsem stimulansov) pritožnikova ravnanja impulzivna in izrazito nepredvidljiva.

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski ugotovitvi, da so pogoji za udeleženčevo zdravljenje na oddelku pod posebnim nazorom – predpisani z 39. členom ZDZdr – podani.

Pri udeležencu gre za hudo psihično bolezen, razvijajočo se paranoidno shizofrenijo (ob znani genetski obremenjenosti v tej smeri), zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti.

Po določilu petega odstavka 62. člena ZDZdr izvedenec ob obisku zadržano osebo pregleda in na zapisnik poda mnenje o njenem zdravstvenem stanju, ki vsebuje tudi oceno, ali obstaja možnost zdravljenja v nadzorovani obravnavi oziroma sprejema v varovani oddelek. Izvedenec mora torej pred podajo izvida in mnenja opraviti pregled osebe in zdravstvene dokumentacije, kar po oceni pritožbenega sodišča pomeni pripravo na ustno podajanje izvedeniškega mnenja po prvem odstavku 41. člena Pravilnika.

Izvedenec ob obisku zadržano osebo pregleda in na zapisnik poda mnenje o njenem zdravstvenem stanju, ki vsebuje tudi oceno, ali obstaja možnost zdravljenja v nadzorovani obravnavi oziroma sprejema v varovani oddelek. Izvedenec mora torej pred podajo izvida in mnenja opraviti pregled osebe in zdravstvene dokumentacije, kar pomeni pripravo na ustno podajanje izvedeniškega mnenja.

Zdravljenje brez privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom je prisilno. Med drugim posega v pravico do osebne svobode, ki je ena od temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Zato ni dopustno brez intervencije (odločbe) sodišča. Izvaja se lahko le pod pogoji, ki jih določa zakon, in z omejitvijo trajanja na najkrajši možni čas. Trajanje ukrepa s sklepom sodišča ni vnaprej časovno natančno določeno, ampak je zgolj omejeno s skrajnim rokom. Odpust je odvisen od strokovne presoje uspešnosti zdravljenja pod posebnim nadzorom in je v celoti v dispoziciji ustanove, v kateri oziroma pod nadzorom katere se je oseba zdravila. Pri presoji o obstoju pogoja o vrsti in znakih duševne motnje je treba odgovoriti na strokovna vprašanja s področja medicinske stroke. Ker sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, mora v postopku obvezno sodelovati izvedenec psihiatrične stroke.

V 53. členu ZDZdr je določeno, da je oseba lahko sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje predlog psihiatrične bolnišnice prejelo 29. 4. 2022, bi udeleženec psihiatrično bolnišnico oziroma oddelek pod posebnim nadzorom lahko zapustil šele 2. 5. 2022. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uvedlo postopek na ta dan in ugotovilo dejansko stanje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. S takšnim ravnanjem ni kršilo določb postopka ZDZdr, podana pa je tudi časovna kontinuiteta zadržanja. Pri tem je v udeleženčevo največjo korist, kljub temu, da je predlog psihiatrične bolnišnice obravnavalo kot predlog za sprejem in ne za podaljšanje ukrepa, glede nato, da se udeleženec že cel mesec zdravi v psihiatrični kliniki, pravilno ugotavljalo, ali je takšno zdravljenje še potrebno.

Ker pritožnik na naroku odločitvi sodišča, s katero je bil določen za postavljenega odvetnika, ni nasprotoval, tej odločitvi pa ne nasprotuje niti v pritožbi, je odločitev sodišča prve stopnje glede višine nagrade pravilna. Kot postavljeni odvetnik je na podlagi zgoraj povzetega petega odstavka 17. člena ZOdv upravičen le do polovice zneska, ki bi mu sicer pripadal po Odvetniški tarifi.

Zato tudi v obravnavanem primeru zgolj zaradi dejstva, da je odvetnika v sodnem postopku, ki teče po ZDZdr, izbrala 1. udeleženka, pritožitelju ni mogoče priznati nagrade in stroškov brez upoštevanja 17. člena Zodv. Vendarle bi šlo za neenako obravnavo odvetnikov v istih postopkih in za storitve, ki se plačujejo iz proračuna.

Dolžina trajanja potrebnega zdravljenja zaradi dosege ustreznega učinka zdravljenja je strokovno vprašanje, o katerem poda mnenje medicinski strokovnjak - izvedenec. Pritožnik ga s svojim laičnim prepričanjem, da je zdravljenje predolgo, ne omaje.

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen, bodisi zaradi varovanja drugih bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Namestitev osebe v psihiatrični ustanovi in zdravljenje je dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Kadar pa ga odklanja, kot v obravnavanem primeru, so v 30. členu ZDZdr predvideni posebni postopki.

Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

V konkretnem primeru je glede na hudo obliko duševne motnje mogoče izreči le ukrep sprejema osebe na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih.

Stroški postopka sprejema osebe na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih na podlagi 65. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) se krijejo iz sredstev sodišča (68. člena ZDZdr). To velja tudi za stroške odvetnika, ki ga sodišče v skladu z drugim odstavkom 61. člena istega zakona postavi osebi ob uvedbi postopka.