62. člen ZDZdr

Ugotovitev, da je podana pisna izjava nasprotne udeleženke pravno upoštevna, ker je sposobna oblikovati svojo pravo voljo in razumeti pomen podanega soglasja, ima oporo v strokovnem mnenju izvedenke psihiatrične stroke.

Iz določil 38. člena ZDZdr jasno izhaja, da v primeru preklica privolitve začne sodišče po uradni dolžnosti nov postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih. Iz podatkov spisa izhaja, da se je to v obravnavani zadevi tudi zgodilo, nov postopek pa se vodi pred istim okrajnim sodiščem pod opravilno številko Pr 1197/2025. Udeleženčeva opredelitev vloge kot pritožbe, v primeru nastopa okoliščin iz drugega in tretjega odstavka 38. člena ZDZdr, tako izhaja iz napačnega razumevanja, da je treba v takšnem primeru sklep o ustavitvi postopka razveljaviti in postopek sprejema ponoviti, ne pa začeti novega. Po prvem odstavku 38. člena ZDZdr, je treba osebo, ki je privolila v sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, kasneje pa privolitev prekliče in zahteva, da se jo odpusti z zdravljenja v omenjenem oddelku, takoj odpustiti. Če pa zdravnik oceni, da so pri osebi podani razlogi iz 53. člena ZDZdr, osebo kljub preklicu privolitve zadrži na zdravljenju ter jo pouči o razlogih za zadržanje in pravici do odvetnika. Hkrati o zadržanju osebe pisno obvesti direktorja psihiatrične bolnišnice (drugi odstavek 38. člena ZDZdr). Ta v skladu z 59. členom ZDZdr takoj obvesti pristojno sodišče

Glede na izjavo osebe, da se z zadržanjem strinja, in njeno pisno privolitev ter ugotovitev izvedenke po predhodnem pregledu zdravstvene dokumentacije in razgovoru z osebo, da je ta lahko podala soglasje k bivanju in zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, ker razume pomen in posledice podanega soglasja in je to tudi odraz njene prave volje, je sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 62. člena ZDZdr postopek utemeljeno ustavilo. Nadaljnji postopek in presoja izpolnjenosti pogojev iz 39. člena ZDZdr glede na podano soglasje nista bila potrebna in je drugačna pritožbena navedba neutemeljena.

Ustava RS določa pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena). Le pod pogojem, da bolnik zaradi duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju in da sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna za zagotovitev varstva ostalih temeljnih človekovih pravic bolnika, je mogoče zadržanje tistih duševnih bolnikov, ki zaradi bolezni ogrožajo sebe. V tovrstnih primerih država nadomesti bolnikovo odločitev o zdravljenju. Sodišču prve stopnje pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni bilo treba presojati, ker je ugotovilo, da je A. A. jasno in nedvoumno privolil v zdravljenje na oddelku. Glede na to, da se pritožbeni rok za vložitev pritožbe A. A. v trenutku predmetnega pritožbenega odločanja še ni iztekel, sodišče druge stopnje hkrati ni odločilo, da se izpodbijani sklep potrdi. Če bo A. A. tudi sam vložil pritožbo, bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju odločalo tudi o tej pritožbi, sicer pa bo učinek pravnomočnosti izpodbijanega sklepa nastopil, ko se bo tudi njemu iztekel rok za pritožbo. Zaradi nujnosti zadeve ozir

Že zato, ker sporni zapis ni naveden v izpodbijanem sklepu, ampak predhodnem procesnem sklepu, omenjeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne more biti upošteven. Neutemeljen pa bi bil tudi, če bi bil tak zapis v izpodbijanem sklepu, saj glede na odločitev sodišča prve stopnje ne gre za zapis odločilnega dejstva, torej dejstva, ki bi lahko vplivalo na sprejeto odločitev.

Drži, da je izvedenka ugotovila, da ima A. A. kognitivne motnje. Ugotovila pa je tudi, da je osebnostno še delno orientirana, da se zaveda spominskih deficitov in da se strinja z nadaljnjim zdravljenjem. Upoštevajoč izjavo A. A., da je "rada tu" (na oddelku) in da se je "dobro izšlo," je njeno jasno voljo glede tega, kje trenutno želi biti, kljub njenim siceršnjim zdravstvenim težavam, treba upoštevati. Drugačno ravnanje bi pomenilo poseg v njeno osnovno dostojanstvo; kljub kognitivnemu upadu, pri čemer pa je osebnostno še delno orientirana in se zaveda spominskih deficitov, ima v teh okvirih nedvomno pravico sprejeti odločitev glede tega, ali in kje se želi zdraviti (prvi odstavek 51. člena URS določa, da ima vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon), oziroma, kje se želi nahajati.

Kadar oseba privoli v sprejem v psihiatrično bolnišnico, njena privolitev pa je izraz njene svobodne volje, odločanje sodišča o prisilnem zdravljenju, za katerega morajo biti podani zakonski pogoji in o katerih sodišče odloča po pridobitvi (popolnega) strokovnega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, ni več potrebno.

Sodišče druge stopnje v tej zvezi še dodaja, da pritožba tudi napačno razlaga pojem zastopnika v smislu 62. člena ZDZdr. Navedena določba res predvideva, da je v postopkih, kot je predmetni (t.j. v postopkih za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih) treba zaslišati nasprotnega udeleženca v prisotnosti odvetnika, izvedenca in zastopnika. Vendar s pojmom zastopnik v smislu 62. člena ZDZdr ni mišljen njegov zakoniti zastopnik, temveč zastopnik v smislu določb ZDZdr. Le-ta v 18. točki 2. člena opredeljuje zastopnika kot posameznika, ki kot zastopnik pravic oseb na področju duševnega zdravja varuje pravice, interese in koristi osebe. V skladu s 23. členom ZDZdr ima pridržana oseba v postopkih obravnave v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi pravico do zastopnika. Kot izhaja iz 26. člena ZDZdr, zastopnika imenuje in razrešuje minister, pristojen za socialno varstvo, to ministrstvo pa tudi vodi seznam zastopnikov. Le-ti morajo biti posebej kvalificirani. V postopkih, kot je obravnavani, ob sprejemu na oddelek pod posebnim nadzorom osebo pregleda sprejemni zdravnik in izpolni obrazec, ki vsebuje med drugim tudi osebno ime zasto

Izvedenec mora pred podajo izvida in mnenja opraviti pregled osebe in zdravstvene dokumentacije, kar po oceni pritožbenega sodišča pomeni pripravo na ustno podajanje izvedeniškega mnenja po prvem odstavku 41. člena Pravilnika. Da te postavke ni mogoče tolmačiti tako ozko, kot je to storilo sodišče prve stopnje, izhaja tudi iz določila petega odstavka istega člena, po katerem je izvedenec do plačila za pripravo na ustno podajanje izvedeniškega mnenja upravičen že, če na narok pristopi, pa je ta preložen, in to poleg nadomestila za čakanje na narok in povračila stroškov prihoda, ne da bi izkazoval samostojno dodatno pripravo na podajanje mnenja. Gre torej za nagrado izvedencu za udeležbo na naroku in ustno podajanje predhodno že izoblikovanega mnenja, na kar kaže tudi sorazmerno nizka vrednost te nagrade (38 EUR), ki je neodvisna od zahtevnosti mnenja.

Po določilu petega odstavka 62. člena ZDZdr izvedenec ob obisku zadržano osebo pregleda in na zapisnik poda mnenje o njenem zdravstvenem stanju, ki vsebuje tudi oceno, ali obstaja možnost zdravljenja v nadzorovani obravnavi oziroma sprejema v varovani oddelek. Izvedenec mora torej pred podajo izvida in mnenja opraviti pregled osebe in zdravstvene dokumentacije, kar po oceni pritožbenega sodišča pomeni pripravo na ustno podajanje izvedeniškega mnenja po prvem odstavku 41. člena Pravilnika. Da te postavke ni mogoče tolmačiti tako ozko, kot je to storilo sodišče prve stopnje, izhaja tudi iz določila petega odstavka istega člena, po katerem je izvedenec do plačila za pripravo na ustno podajanje izvedeniškega mnenja upravičen že, če na narok pristopi, pa je ta preložen, in to poleg nadomestila za čakanje na narok in povračila stroškov prihoda, ne da bi izkazoval samostojno dodatno pripravo na podajanje mnenja. Gre torej za nagrado izvedencu za udeležbo na naroku in ustno podajanje predhodno že izoblikovanega mnenja, na kar kaže tudi sorazmerno nizka vrednost te nagrade (38 EUR), ki je neodvisna od zahtevnosti mnenja.

Po določilu petega odstavka 62. člena ZDZdr izvedenec ob obisku zadržano osebo pregleda in na zapisnik poda mnenje o njenem zdravstvenem stanju, ki vsebuje tudi oceno, ali obstaja možnost zdravljenja v nadzorovani obravnavi oziroma sprejema v varovani oddelek. Izvedenec mora torej pred podajo izvida in mnenja opraviti pregled osebe in zdravstvene dokumentacije, kar po oceni pritožbenega sodišča pomeni pripravo na ustno podajanje izvedeniškega mnenja po prvem odstavku 41. člena Pravilnika.

Izvedenec ob obisku zadržano osebo pregleda in na zapisnik poda mnenje o njenem zdravstvenem stanju, ki vsebuje tudi oceno, ali obstaja možnost zdravljenja v nadzorovani obravnavi oziroma sprejema v varovani oddelek. Izvedenec mora torej pred podajo izvida in mnenja opraviti pregled osebe in zdravstvene dokumentacije, kar pomeni pripravo na ustno podajanje izvedeniškega mnenja.

ZDZdr določa, da sodišče nadomesti privolitev osebe za zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, pa je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti. Če ne gre za tak primer in nadomestitev privolitve ni potrebna, ker je oseba v sprejem v psihiatrično bolnišnico privolila, njena privolitev pa je izraz njene svobodne volje, ki temelji na razumevanju položaja in je izoblikovana na podlagi primernega pojasnila o njenem zdravstvenem stanju in zdravljenju, sodni postopek ni potreben. Ugodnejše odločbe nasprotna udeleženka s svojo pritožbo ne more doseči, kar pomeni, da ni pritožbene potrebe oziroma da za pritožbo nima pravnega interesa.

V konkretnem primeru je glede na hudo obliko duševne motnje mogoče izreči le ukrep sprejema osebe na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih.

Iz poteka postopka in tudi iz samega zapisnika z dne 14. 12. 2020 je razvidno, da pridržana oseba ni podala soglasja. Postopek bi bil v primeru podanega soglasja s strani pridržane osebe, ustavljen, kar pa se seveda ni zgodilo, kar še dodatno potrjuje, da se je postopek vodil upoštevaje, da pridržana oseba soglasja za zdravljenje ni podala (četrti odstavek 62. člena ZDZdr).

Niso izpolnjeni pogoji za zadržanje A. A. na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Ni dvoma, da je pri njem že več let prisotna shizoafektivna motnja, zaradi katere se zdravi, vendar je po mnenju izvedenke ob ustrezni terapiji psihotična simptomatika že izzvenela do take mere, da pri njem ni več motena presoja realnosti in je zadovoljiva tudi njegova sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, znakov pomembno izraženega ogrožanja pa tudi ni ugotovila.

Sodišče prve stopnje je z udeležencem vzpostavilo stik in ga zaslišalo prek videokonference. Na ta način je pogovor z njim opravila tudi izvedenka. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje na naroku in v izpodbijanem sklepu, ima takšno ravnanje podlago v Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega ostavka 83.a člena ZS in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ. V tej odredbi je med drugim določeno, da se naroki, seje in zaslišanja v nujnih zadevah izvedejo prek videokonference. Med take nujne zadeve, ob upoštevanju prvega odstavka 33. člena ZDZdr, 83. člena ZS ter zgoraj citirane Odredbe, sodi tudi konkretna zadeva.

Na presojo, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje in je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju, ne more vplivati dejstvo, da je bila slednja že odpuščena, priporočeno pa ji je bilo ambulantno zdravljenje. Sodišče prve stopnje je namreč o pridržanju odločalo po stanju, ki ga je ugotovilo ob zaključku naroka, takšno stanje pa je ob pritožbenem preizkusu izpodbijane odločitve dolžno upoštevati tudi pritožbeno sodišče, ki s tem odloči tudi o zakonitosti in utemeljenosti sicer že izteklega zadržanja udeleženke.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da pritožnica nedvomno ogroža svoje zdravje z nejemanjem zdravil, pa tudi zdravje drugih (metanje posode, grožnje sosedi), pri čemer je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima še vedno hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, vzrokov ogrožanja pa v tej fazi bolezni, ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

Sklepa o ustavitvi postopka na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZDZdr zaradi pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju postopka naj zato sodišče prve stopnje ugotovi, zakaj je bil zadržani odpuščen iz bolnišnice. Najbližja oseba v primeru ustavitve postopka na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZDZdr nima pravice do pritožbe, v primeru odpusta zadržane osebe z oddelka pod posebnim nadzorom po 65. členu ZDZdr pa ima takšno pravico.