65. člen ZDZdr

Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi bilo mogoče izvajati zdravljenje nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi v domačem okolju. Izvedenec je namreč potrdil, da druge oblike zdravljenja za nasprotnega udeleženca niso primerne, ker zavrača zdravljenje, niti ne razume pomena zdravljenja in ima bolezensko moten uvid.

Navedene dejanske ugotovitve po oceni sodišča druge stopnje dajejo podlago za zaključek, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Nasprotna udeleženka ima duševno motnjo, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti ter vzrokov ogrožanja (ogrožanja sebe in drugih) zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči. Trenutno se pri njej izvaja nadzor z modifikacijo ter optimizacijo medikamentozne psihiatrične terapije, pri čemer je za stabilizacijo njenega zdravstvenega stanja potreben čas treh mesecev.

Z izpodbijanim sklepom se je predmetni nepravdni postopek končal z ustavitvijo, ki je za osebo, glede katere je bil voden, najbolj ugoden. Nasprotna udeleženka s pritožbo v ničemer ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj izpodbijane odločitve ni mogoče spremeniti tako, da bi bila zanjo bolj ugodna. Če si pritožnik svojega pravnega položaja s pritožbo ne more izboljšati, zanjo nima pravnega interesa, zato je nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

S strokovnim izvedenskim mnenjem je dokazno podprt in prepričljiv zaključek, da pritožnica, ki je v preteklosti jemala psihiatrično terapijo, ki pa jo je v zadnjem času opustila, zaradi trenutnega neuvida do svoje psihopatologije huje ogroža najmanj svoje zdravje; pritožnica namreč ponoči ne spi, čez dan je utrujena, odklonilna do hrane in pijače, v domačem okolju, kjer se je nenavadno vedla, je bila popolnoma dezorganizirana (izpoved pritožničinega moža).

V skladu s 65. členom ZDZdr je treba pritožbo zoper sklep o zadržanju osebe na oddelku pod posebnim nadzorom vložiti v treh dneh od dneva vročitve sklepa. Kratek zakonski rok za vložitev pritožbe je utemeljen iz razloga, da se čim hitreje izvede postopek, v katerem sodišče preveri, ali so podane predpostavke za zadržanje osebe v psihiatrični bolnišnici. Narekuje ga torej intenzivnost posega v osebnostne pravice zadržane osebe. Trdota roka je omehčana z določbo, po kateri lahko sodišče druge stopnje iz tehtnih razlogov upošteva tudi prepozno vloženo pritožbo (tretji odstavek 36. člena ZNP-1.

Zadržana oseba do svojega stanja ni kritična in se poslabšanja stanja ne zaveda, kar kaže na moteno presojo realnosti in nesposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Višje sodišče ni izreklo tudi tega, da se sklep potrdi. Zoper sklep iz 65. člena ZDZdr se namreč lahko pritožijo oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik, najbližja oseba ali psihiatrična bolnišnica. Vročitev sklepa odvetnici še ni izkazana, tako presoja, ali je rok za vložitev pritožbe zanjo že iztekel, ni mogoča. To pomeni, da je možno, da bo sodišče prejelo še njeno pritožbo. Učinek pravnomočnosti sklepa bo torej nastopil, ko bo iztekel rok za njeno pritožbo (če ta ne bo vložena) ali pa, ko bo višje sodišče odločilo o njeni morebitni pritožbi.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodni postopek sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih na podlagi prvega odstavka 61. člena ZDZdr prične po uradni dolžnosti, ko sodišče prejme navedeno obvestilo. Morebitna zamudna pri posredovanju tega obvestila sodišču s strani izvajalca zdravstvene dejavnosti (PBV Vojnik), torej še pred začetkom sodnega postopka, posledično ne more predstavljati kršitve določbe nepravdnega postopka, v katerem je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano odločbo. To je lahko predmet presoje v drugih postopkih.

Predmet pritožbenega obravnavanja je obstoj zakonskih pogojev, ki jim pritožnica pritožbeno oporeka. Pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo 53. člena ZDZdr, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejstvih pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga je povzelo v obrazložitvi v okviru katere je presojalo kumulativno izpolnjenost zakonskih pogojev, ki morajo biti podani za takšen način zdravljenja, katere določa prvi odstavek 39. člena citiranega zakona.

Sodišče prve stopnje je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja s podlago v izvedenem dokaznem postopku in ob pravilni uporabi materialnega prava povsem pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi potrebni zakonski pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kar je, glede na zdravstveno stanje zadržanega, edina oblika zdravljenja, ki prihaja v poštev v tej fazi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi bilo želeni cilj mogoče doseči z milejšimi ukrepi. V sklepu je ugotovljeno, da je zaradi spremenjene narave bolezni nujno potrebna sprememba terapije in njeno redno jemanje, udeleženka pa je v pogovoru s sodnico povedala, da bi zdravila jemala po svoji volji in da drugih zdravil ne rabi.

Tridnevni rok se je iztekel v ponedeljek 27. 2. 2023. Pritožba, vložena dan kasneje, je zato prepozna. Po tretjem odstavku 36. člena ZNP-1 lahko sodišče druge stopnje iz tehtnih razlogov upošteva tudi prepozno vloženo pritožbo. Taki razlogi v obravnavani zadevi niso izkazani.

Pritožbene navedbe o okoliščinah, v katerih je policija našla udeleženca, ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitev o udeleženčevem duševnem stanju in nezmožnosti presoje o potrebnosti zdravljenja. Iz pritožničinih navedb izhaja, da je v kratkem času, v katerem je zanj in zase urejala prenočišče, odtaval, da ga ni našla in je morala prositi za pomoč njegovo skrbnico, ki se je obrnila na policijo. Te navedbe so v bistvenem skladne s tem, kar je povedal udeleženec in utrjujejo pravilnost zaključka, da se je udeleženčevo zdravstveno stanje poslabšalo do te mere, da ni zmožen presoje o sebi. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ne dvomi niti o obstoju ostalih predpostavk za zadržanje na zdravljenju brez privolitve.

Pri zaključku ne/obstoja duševne motnje ter hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja gre za ugotavljanje dejanskih okoliščin, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje medicinske stroke. Z njim sodišče ne razpolaga, zato se za ugotovitev teh dejstev praviloma izvede dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, čemur je prvostopno sodišče sledilo tudi v obravnavanem primeru in določilo izvedenca psihiatrične stroke.

Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (39. člen ZDZdr). V sklepu o zadržanju osebe v oddelku pod posebnim nadzorom sodišče določi tudi čas zadržanja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev (tretji odstavek 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 48. člena ZDZdr).

Za sprejem osebe v psihiatrično bolnišnico pod nadzorom morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

Odrejena prisilna hospitalizacija na oddelku pod posebnim nadzorom je utemeljena in primerna, pri čemer je res, kar trdi pritožba, da pomeni hud poseg v pravice in svoboščine nasprotne udeleženke, torej poseg v njeno osebno svobodo, vendar pa ob ugotovitvi, da je pri nasprotni udeleženki še vedno prisotna nanašalna in paranoidna blodnjava simptomatika, zaradi katere je stik z realnostjo pri njej hudo moten in svojega ravnanja zato ni sposobna obvladati oziroma dojeti svojega bolezenskega stanja, kar se nenazadnje kaže tudi v njenem samomorilnem razmišljanju, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je izrečeni ukrep sorazmeren z njegovim namenom in ni porušeno načelo sorazmernosti, hkrati pa tudi dolžina izrečenega ukrepa (tri mesece) ni v nasprotju z določbo 48. člena ZDZdr, ki se seveda lahko, v primeru, da bi prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja nasprotne udeleženke, tudi skrajša (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

Z namestitvijo novih uporabnikov v prezasedene in kadrovsko podhranjene zavode so poleg že zgoraj navedenih pravic kršene ali ogrožene še pravice drugih uporabnikov do zdravstvenega varstva do duševne in telesne celovitosti, prav tako je prekomerno okrnjena njihova svoboda bivanja, s tem pa gre za nezakonito izvrševanje ZDZdr (prvi in drugi odstavek 12. člena zakona).

V konkretnem primeru je glede na hudo obliko duševne motnje mogoče izreči le ukrep sprejema osebe na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih.

Stroški postopka sprejema osebe na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih na podlagi 65. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) se krijejo iz sredstev sodišča (68. člena ZDZdr). To velja tudi za stroške odvetnika, ki ga sodišče v skladu z drugim odstavkom 61. člena istega zakona postavi osebi ob uvedbi postopka.