53. člen ZDZdr

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi bilo mogoče izvajati zdravljenje nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi v domačem okolju. Izvedenec je namreč potrdil, da druge oblike zdravljenja za nasprotnega udeleženca niso primerne, ker zavrača zdravljenje, niti ne razume pomena zdravljenja in ima bolezensko moten uvid.

Značilnost duševne motnje je, da oseba zaradi bolezensko spremenjenega mišljenja zmotno presoja realnost in ni sposobna obvladovati svojih ravnanj.

Po 3. točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr je duševna motnja pravno opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Gre za pravni pojem, ki ga sodišče napolni po strokovnih pojasnilih izvedenca medicinske stroke, ker samo nima potrebnega medicinskega znanja za presojo bolezenskega stanja.

Nasprotni udeleženec je pred sprejemom povzročil prometno nesrečo, pri čemer je vozil pod vplivom opisane psihotične simptomatike in vplivom psihoaktivnih snovi (kokain in marihuana), kar vsekakor pomeni ogrožanje njegovega zdravja, življenja in premoženja ter tudi zdravja, življenja in premoženja drugih. Ugotovljeni prometni nesreči nasprotuje pritožba, češ da ni nobenih dokazov, da je bil nasprotni udeleženec res njen povzročitelj. Ugotovljeno dejstvo izhaja že iz obvestila UPK, ga je pa potrdil tudi sam nasprotni udeleženec na naroku. Ker tudi njegov odvetnik do konca naroka ni nasprotoval opisanemu dejstvu, je sodišče pravilno štelo, da ni sporno. Na slednje kaže tudi to, da ob koncu naroka odvetnik ni imel nobenih pripomb in dokaznih predlogov. Le na oddelku pod posebnim nadzorom je mogoče zagotoviti stalni nadzor, nadzorovano prejemanje terapije in spremljanje psihičnega stanja nasprotnega udeleženca.

Zoper citirani sklep je 29. 1. 2026 vložil nepravočasno laično pritožbo nasprotni udeleženec. Sodišče druge stopnje je pritožbo vendarle upoštevalo na podlagi tretjega odstavka 36. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), ker je ocenilo, da za to obstajajo tehtni razlogi. Z izpodbijanim sklepom so namreč prizadete le pravice nasprotnega udeleženca, ne pa pravice drugih oseb, pri čemer je bilo hudo poseženo v njegovo osebno svobodo, čas pridržanja pa se izteče šele čez več kot mesec dni.

Ker gre za hud poseg v človekove pravice, na kar smiselno opozarja tudi pritožnica, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZNP-1 upoštevalo in vsebinsko obravnavalo prepozno pritožbo, ki jo je pritožnica vložila (med prazničnimi dnevi) dan po izteku zakonskega pritožbenega roka.

V izpodbijanem sklepu je tudi ugotovljeno, da pritožnik zaradi bolezenskega doživljanja ni zmožen oblikovati svoje volje o zdravljenju in da z odklanjanjem terapije tvega utrditev bolezni in trajno poslabšanje zmožnosti funkcioniranja in udejstvovanja v življenju. Zagotavljanje v pritožbi, da je avto posodil prijatelju in ga ne namerava več voziti, je v nasprotju s tem, kar je pritožnik povedal pred sodiščem prve stopnje, namreč da se je s prijateljem dogovoril, da bo dopolnil znanje vožnje. Ob nedvoumnem mnenju izvedenke, da v stanju, v kakršnem je pritožnik, udeležba v prometu ni dovoljena, in ugotovitvi v sklepu, da pod vplivom bolezenskega doživljanja ni zmožen obvladovati svojega ravnanja, je prepričljivo sklepanje, da je v primeru nezadržanja tveganje za udeležbo v prometu realno. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da zadržanje ni potrebno zaradi preprečitve ogrožanja življenja in zdravja sebe in drugih. Pravilno pa je tudi sklepanje sodišča, da pritožnik huje ogroža svoje zdravje tudi z odklanjanjem predpisane terapije.

Ker udeleženka v pritožbi posebej izpostavlja tudi to, da je bil v teku zdravljenja uporabljen poseben varovalni ukrep (telesno oviranje s pasovi - glej tretji odstavek 29. člena ZDZdr), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zakonske pristojnosti, da bi dovoljevalo ali preverjalo utemeljenost uporabe takega ukrepa nima. Ta se namreč odredi praviloma s strani zdravnika zaradi omogočanja zdravljenja ali zaradi odprave oziroma obvladovanj nevarnega ravnanja osebe, če so izpolnjeni še drugi zakonski pogoji; nadzor nad odreditvijo in izvedbo pa se izvaja v skladu s predpisi, ki urejajo upravni nadzor v zdravstveni dejavnosti. Izvedbo takega nadzora lahko na podlagi osmega odstavka 29. člena ZDZdr predlaga tudi udeleženka. Pritožbeno sodišče tudi nima nobene zakonske podlage za to, da bi odločalo o tem, kateri zdravniki sodelujejo pri zdravljenju in kateri ne.

V postopku je zanesljivo ugotovljeno, da A. A. zaradi opuščanja jemanja zdravil v domačem okolju predvsem ogroža svoje zdravje in svoje življenje (realno pa lahko pride tudi do ogrožanja drugih in do povzročanja škode).

Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo sodnemu izvedencu, saj je kot strokovnjak ugotovil, da je zadržani zaradi samovoljne opustitve predpisane psihiatrične medikamentozne terapije hudo ogrozil svoje zdravje, saj je prav zaradi tega prišlo do izrazitega poslabšanja zdravstvenega stanja, saj ponoči dalj časa ni spal in je prišlo do deprivacije spanja (kar je za zdravje hudo ogrožajoče). Poleg tega pa, kot je nadalje izvedenec ocenil, pri zadržanemu ob opustitvi terapije obstaja realna možnost za kronificiranje njegove bolezni. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je izpolnjen tudi zakonski pogoj hujšega ogrožanja lastnega zdravja pri zadržanem.

Iz določil 38. člena ZDZdr jasno izhaja, da v primeru preklica privolitve začne sodišče po uradni dolžnosti nov postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih. Iz podatkov spisa izhaja, da se je to v obravnavani zadevi tudi zgodilo, nov postopek pa se vodi pred istim okrajnim sodiščem pod opravilno številko Pr 1197/2025. Udeleženčeva opredelitev vloge kot pritožbe, v primeru nastopa okoliščin iz drugega in tretjega odstavka 38. člena ZDZdr, tako izhaja iz napačnega razumevanja, da je treba v takšnem primeru sklep o ustavitvi postopka razveljaviti in postopek sprejema ponoviti, ne pa začeti novega. Po prvem odstavku 38. člena ZDZdr, je treba osebo, ki je privolila v sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, kasneje pa privolitev prekliče in zahteva, da se jo odpusti z zdravljenja v omenjenem oddelku, takoj odpustiti. Če pa zdravnik oceni, da so pri osebi podani razlogi iz 53. člena ZDZdr, osebo kljub preklicu privolitve zadrži na zdravljenju ter jo pouči o razlogih za zadržanje in pravici do odvetnika. Hkrati o zadržanju osebe pisno obvesti direktorja psihiatrične bolnišnice (drugi odstavek 38. člena ZDZdr). Ta v skladu z 59. členom ZDZdr takoj obvesti pristojno sodišče

Nima prav pritožba, da se nasprotni udeleženec želi prostovoljno zdraviti, saj je več kot očitno, da je opustil zdravljenje, da je do svojega zdravstvenega stanja nekritičen, saj bo jemal zdravila po potrebi, v kolikor bo ocenil, da jih potrebuje in meni, da se lahko sam zdravi. Tako je tudi po stališču sodišča druge stopnje takšna oblika zdravljenja pri nasprotnem udeležencu nujno potrebna in je ni mogoče nadomestiti z drugačno obliko, kot je ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovana obravnava, saj se z njo ne bi moglo doseči izboljšanja duševnega zdravja nasprotnega udeleženca.

Sodišče prve stopnje je v postopku pravilno preverilo, ali so za predlagano podaljšanje zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom še vedno podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr.

Strokovna ocena izvedenke, v katero tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, je, da je v posledici akutnega poslabšanja hude duševne bolezni zadržana oseba brez uvida v svoje bolezensko stanje in zato zmotno meni, da je zdrav, da duševne bolezni nima, tablete, ki so mu jih psihiatri predpisali, pa so škodljive in smrtno nevarne za zdravje in življenje. Zanesljive strokovne ocene izvedenke tudi pritožbi priloženo laično mnenje mame zadržane osebe ne more omajati.

Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve, da nezdravljene rane na telesu ob higienski zanemarjenosti lahko privedejo do hudih okužb in celo do življenjsko ogrožajoče sepse in ker zdravljenja na infekcijski kliniki ni bilo mogoče izvajati zaradi pritožnikove agresije do osebja in blodnjavih idej, da ga tepejo, je bila njuno potrebna premestitev na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike zaradi umiritve psihotične simptomatike. Ob takšnih okoliščinah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zdravljenje zadržanega mogoče izvesti le na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kjer je edino mogoče zagotoviti stalen nadzor, nego in intenzivno zdravljenje ulkusov na nogah, pa tudi zdravljenje psihotične motnje in prilagajanje terapije ter spremljanje zdravstvenega stanja vse do ustrezne umiritve blodnjave motnje, ker bi bila sicer v nasprotnem primeru zdravje pritožnika in življenje hudo ogrožena.

Udeleženec zaradi ugotovljene duševne motnje v tem trenutku ni sposoben oblikovati svoje volje in ni sposoben misli urediti do take mere, da bi svoje zdravstvene težave dojemal kot bolezenske. Svoje bolezni se ne zaveda in misli, da ni bolan. Na zdravljenje zato ne more svobodno pristati. Zgolj zavračanja zdravljenja še ni mogoče a pripori šteti za ogrožanje zdravja oziroma življenja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

Pojem duševne motnje je pravni pojem, ki ga mora sodišče napolniti glede na strokovna pojasnila medicinske stroke, ker samo nima znanja za prepoznavanje bolezenskega stanja pri spremembah v vedenju in čustvovanju osebe.

Pritožnik s svojimi ravnanji ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje. Takšno ogrožanje je posledica hude duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Podana sta prva dva pogoja po prvem odstavku 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo zadržanje za obdobje dveh tednov, kolikor je potrebno, da bo zaradi uvedbe zdravil akutna psihotična in manična simptomatika izzvenela. Na podlagi izvedenkinih ugotovitev je pravilno zaključilo, da milejše oblike zdravljenja v tem trenutku niso zadostne, saj pritožnik uvida v svoje zdravstveno stanje nima. Podan je tudi tretji pogoj po 39. členu ZDZdr.

Predlog se zavrne.

Namen sklepa, s katerim se uvede postopek prisilnega pridržanja in zdravljenja je, da je takšen postopek nujen glede na stanje posameznika, kar je bilo v pritožnikovem primeru ugotovljeno, njegova psihična bolezen (akutno poslabšanje shizoafektivne motnje z manično simptomatiko) pa tako s strokovnega kot pravnega stališča v nadaljevanju pravilno obravnavana in presojana.