VSRS Sodba I Ips 66/2009

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se obsojena F.P. in V.S. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i t a o b t o ž b e ,

F.P., da je dobro poznavajoč in odobravajoč delovanje bande I.K., M.T., F.B. in I.P., nastale z namenom, da vzpostavi zvezo s tolpami, ki sta jih po navodilih NKKJ organizirala bandita S. v S. in Č. na P., in se je po razbitju in zajetju teh izrodila v roparsko tolpo, k tej pristopil kot član ter se 6.7.1947, ko je izvedel od B. sorodnikov, da se skriva bandit B. na svojem domu, s posredovanjem R.B. z njim povezal, se s pomočjo I.K. ter z vednostjo in odobrenjem župnika obtoženega S. neugotovljene noči sestal z banditi T., B. in P. v cerkvi na H. in jim dal odvezo z zatrditvijo, da je umor KNOJ-evcev upravičen in da ga je smatrati kot silobran pred komunisti, s tem pa je pristal na zločinsko delovanje tolpe in jo moralno podprl za nadaljnje delo;

da je v času svojega službovanja kot kaplan na H. očitno manifestiral svoj sovražni odnos do ljudske oblasti, napovedoval spremembo družbenega reda v FLRJ in kot verski predstavnik izrabljal svoj vplivni položaj nad verniki, s tem, da je dajal pobudo za protiljudsko delovanje in vršil propagando zoper obstoječo državno ureditev v FLRJ;

obsojeni V.S., da je bil od kaplana F.P. obveščen, da se banditi T., B. in P. skrivajo radi umora KNOJ-evcev na svojih domovih in da posreduje obtoženi I.K. za sestanke z njimi, da je ta sestanek odobraval, obtoženega P. pa opozarjal, naj bo v stvari previden;

s čimer naj bi F.P. pod točko a) storil kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena, pod točko b) pa po prvem odstavku 9. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, obsojeni V.S. pa pod točko c) kaznivo dejanje iz 14. točke 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojencev in potrebni izdatki ter nagradi njunih zagovornikov proračun.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 25/49 z dne 23.2.1949 obsojena F.P. in V.S. še s 15 obsojenci spoznalo za kriva, prvega pod točko VIII/1 kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Uradni list FLRJ, št. 59/46, v nadaljevanju ZKLD), pod točko VIII/2 pa kaznivega dejanja po prvem odstavku 9. člena ZKLD, obsojenega V.S. pa pod točko X kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Obsojenemu F.P. je na podlagi prvega odstavka 4. člena ZKLD izreklo 13 let odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravice javnega nastopanja, pravice nositi častne naslove, rede, odlikovanja in pravice do državne ali druge javne službe za dobo pet let ter za pet let prepovedalo opravljanje duhovniškega poklica, obsojenemu V.S. pa po četrtem odstavku 4. člena ZKLD kazen šest let odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo državljanskih pravic za dobo dveh let ter prepoved opravljanja duhovniškega poklica za dobo dveh let. Obsojencema je v izrečeno kazen odvzema prostosti po 65. členu Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ št. 106/47, KZ-47) vštelo čas, prebit v priporu, F.P. od 1.2.1949, V.S. pa od 21.1.1949 dalje. Obsojenemu V.S. je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, glede obsojenega F.P. pa o stroških ni odločilo. Vrhovno sodišče Ljudske republike Slovenije je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi javnega tožilca in obsojenemu F.P. kazen zvišalo na 16 let, obsojenemu V.S. pa na 9 let odvzema prostosti s prisilnim delom.

2Zoper to pravnomočno sodbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred izdajo te sodbe, je pooblaščenec Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in metropolita, odvetnik M.P. iz M., zaradi kršitve določb zakona iz 4. točke (očitno mišljeno 1. točke) 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev 129., 158., 159. in 182. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list FLRJ, št. 97/48, ZKP-48) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo zoper obsojena F.P. in V.S. spremeni tako, da ju oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da za Franca Krambergerja ni izkazano, da je zakoniti zastopnik registrirane verske skupnosti Nadškofije Maribor, kar je po ZKP pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti za (umrle) duhovnike.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo vložniku zahteve in pooblaščencu. Slednji je v izjavi pojasnil stališče do odgovora vrhovnega državnega tožilca in navedel razloge, zaradi katerih je po njegovem stališču Franc Kramberger zakoniti zastopnik Nadškofije Maribor. Izjavi je predložil potrdilo Urada za verske skupnosti z dne 3.5.2006 in izpisek iz poslovnega registra Slovenije na dan 10.3.2009.

B.

5Po določbi drugega odstavka 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP-G, Ur. l. RS, št. 101/2005) lahko v zvezi s sodnimi odločbami in sodnimi postopki iz prvega odstavka tega člena zoper duhovnike in duhovnice oziroma redovnike in redovnice registriranih verskih skupnosti zahtevo za varstvo zakonitosti vložijo tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti. Iz podatkov, ki jih je Vrhovnemu sodišču predložil vložnik zahteve, je razvidno, da je Nadškofija Maribor sestavni del rimskokatoliške cerkve oziroma ustrezen organ verske skupnosti, ki ima po določbi 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Ur. l. SRS, št. 15/76, 42/86 in Ur. l. RS, št. 22/91 ter 59/02-ZJZ in 60/05- ZJZ-A) status civilnopravne osebe in da sta njena zakonita zastopnika Frančišek Kramberger in Anton Stres. Iz teh razlogov, in ker je spisu priloženo pooblastilo zakonitega zastopnika Nadškofije Maribor, so izpolnjeni formalni pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in za njeno obravnavanje.

6Vložnik v zahtevi navaja, da je iz opisa dejanja razvidno, da se je tolpa, o kateri je govor, izrodila v roparsko tolpo, katera je v času od leta 1946 do začetka 1949 izvršila mnogo vrsto težkih „razbojništev“ in „vršila izsiljevanja in oropanja številnih kmetov“. Poudarja, da iz takšnih navedb jasno izhaja, da tolpa ni izvrševala kaznivih dejanj po drugem odstavku ZKLD, zato tudi obsojeni P. ni mogel storiti kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD ter da je bilo s tem kršeno načelo zakonitosti na način iz 4. točke (očitno mišljeno 1. točke) 372. člena ZKP.

7Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi U-I-247/96 z dne 22.10.1998 o oceni ustavnosti Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo presodilo, da določbe tega zakona niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, da pa je potrebno vsa dejanja, opredeljena v 3. členu zakona, obravnavati skupaj z določbo 2. člena, na kar napotuje uvodni stavek 3. členu. Vsa dejanja iz 3. člena so morala biti storjena z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je torej moral obstajati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. V ta namen bi moralo sodišče o vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od zakonskih znakov kaznivih dejanj in to pri 2. členu ZKND, kakor tudi pri posameznih kaznivih dejanjih iz 3. člena ZKND (točka 18. odločbe). V zvezi s kaznivim dejanjem iz 7. točke 3. člena ZKLD pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi I Ips 282/96 z dne 1.2.1999 sprejelo razlago, da za to kaznivo dejanje ni zadoščalo podpiranje že obstoječe skupine, ampak je morala biti izkazana pomoč pri organiziranju, torej pri nastajanju take skupine.

8Po določbi 2. člena ZKLD je kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena zakona je po 7. točki 3. člena ZKLD veljal, kdor je organiziral oborožen upor ali v njem sodeloval, organiziral ali pomagal, da se organizirajo oborožene tolpe ali njihovo vpadanje na ozemlje države z namenom vršiti dejanja iz 2. člena tega zakona, ali kdor je vstopil v skupino, organizirano ali oboroženo za izvrševanje takih dejanj.

9Prav ima vložnik, ko v zahtevi trdi, da iz opisa dejanja pod točko VIII/1 prvostopenjske sodbe ni razvidno, da je hudodelska združba (tolpa) v času, ko naj bi se ji pridružil obsojeni F.P., izvrševala kazniva dejanja z namenom iz 2. člena ZKLD. Že na tej točki je zato treba ugotoviti, da ta zakonski znak kaznivega dejanja iz 7. točke 3. člena ZKLD ni niti zatrjevan, saj iz opisa izhaja, da se je združba že pred tem izrodila v roparsko tolpo, ki je izvrševala klasična kazniva dejanja.

10Iz opisa dejanja je dalje razvidno, da se je obsojeni F.P. s posredovanjem R.B. in I.K. povezal z „banditom“ F.B. z vednostjo in odobrenjem župnika obsojenega V.S., neugotovljene noči sestal z „banditi T., B. in P. v cerkvi na H. in jim dal odvezo z zatrditvijo, da je umor KNOJ-evcev upravičen in da ga je smatrati kot silobran pred komunisti“. S tem pa da je pristal na zločinsko ravnanje tolpe in jo moralno podprl za nadaljnje delo. Obsojeni F.P. navedenim „banditom“ ni mogel in ni smel odkloniti zakramenta spovedi, saj ni šlo za primer, ko je ta nedopustna po cerkvenih predpisih. Z vložnikom se je treba strinjati, da dajanje spovedi, ki izhaja iz pravice vsakogar do religiozno-duhovne oskrbe, po splošnih civilizacijskih načelih ne pomeni storitve kaznivega dejanja. To velja tudi za primere kot je obravnavani, ko je obsojenec spovedal naštete člane hudodelske združbe, zato s tem ni udejanjil nobene od alternativno naštetih oblik storitve kaznivega dejanja iz 7. točke 3. člena ZKLD.

11Vložniku je treba pritrditi, ko navaja, da sodišče pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 9. člena ZKLD pri obsojenem F.P. ni ugotovilo bistvenega zakonskega znaka tega kaznivega dejanja, to je poziv na nasilno rušenje obstoječe ureditve.

12Iz opisa dejanja pod točko VIII/2 prvostopenjske sodbe je razvidno, da je obsojeni F.P. v času svojega službovanja kot kaplan na H. očitno manifestiral svoj sovražni odnos do ljudske oblasti, napovedoval spremembo družbenega reda v FLRJ in kot verski predstavnik izrabljal svoj vpliv nad verniki s tem, da je dajal pobudo za protiljudsko delovanje in vršil propagando zoper obstoječo državno ureditev v FLRJ.

13Kaznivo dejanje po prvem odstavku 9. člena ZKLD je bilo mogoče storiti s propagando ali agitacijo, ki je vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Iz opisa dejanja, ki ostaja na splošni ravni in ni napolnjen z dejstvi, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, je razvidno zatrjevanje o obsojenčevem sovražnem odnosu do ljudske oblasti, napovedovanje spremembe družbenega reda in izraba vplivnega položaja nad verniki ter propaganda zoper obstoječo državno ureditev. Ne le, da navedena ravnanja niso določno opisana, ampak tudi ne vsebujejo konkretizacije zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 9. člena ZKLD, to je agitacije, ki obsega poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, kar utemeljeno poudarja vložnik zahteve.

14Zahtevi je treba pritrditi, ko navaja, da dejanje pod točko X prvostopenjske sodbe, v katerem je sodišče v pravnomočni sodbi v ravnanju obsojenega V.S. prepoznalo zakonske znake kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, ni kaznivo dejanje, saj so bila po tej določbi inkriminirana samo aktivna ravnanja, ne pa tudi pasivnost storilcev.

15Iz opisa dejanja, za katerega je bil obsojen V.S., je razvidno, da je bil od kaplana obtoženega F.P. obveščen, da se banditi T., B. in P. skrivajo radi umora KNOJ-evcev na svojih domovih in da posreduje obtoženi I.K. za sestanke z njimi, da je ta sestanek odobraval, obtoženega P. pa opozarjal, naj bo v stvari previden.

16V 14. točki 3. člena ZKLD je bilo predpisano, da velja za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD tudi, kdor na kakršenkoli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva ali prenaša orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge, ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Glede na takšno zakonsko določbo se je podpiranje v njej opisanih oseb, tolp, organizacij in njihovih aktivnih članov moralo manifestirati v oblikah aktivnega ravnanja storilca, ki so v določbi 14. točke 3. člena ZKLD tudi primeroma naštete.

17V obravnavani zadevi že glede na opis dejanja, ki ga vsebuje izpodbijana pravnomočna sodba, ni mogoče sklepati na obsojenčevo aktivno ravnanje, ki je pomenilo podpiranje obsojenega P., za katerega že iz dejanj v opisu ni razvidno, da je sploh bil član, kaj šele aktivni član protidržavne organizacije, prav tako pa ni bil oseba, ki je pobegnila pred oblastmi. Védenje o tem, kje se nahajajo člani hudodelske združbe in opustitev prijave tudi ni pomenila takega aktivnega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče opredeliti po določbi 14. točke 3. člena ZKLD.

18Na podlagi povedanega Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanja F.P., tako kot so opisana pod točko VIII/1 in 2 in V.S. pod točko X prvostopenjske sodbe nimajo zakonskih znakov, glede prvega pod točko VIII/1 kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD, pod točko 7/2 kaznivega dejanja po prvem odstavku 9. člena ZKLD ter pod točko X po 14. točki 3. člena istega zakona. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da je zato podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo po vsebini uveljavlja vložnik zahteve. Zato je izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi določila prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojena F.P. in V.S. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

19Ker je Vrhovno sodišče izreklo oprostilno sodbo, je na podlagi določbe 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem obsegu bremenijo proračun.

20Glede na to, da je ugotovljena kršitev kazenskega zakona narekovala izrek oprostilne sodbe v izpodbijanem delu, se Vrhovno sodišče v utemeljenost trditev o ostalih procesnih kršitvah zakona ni spuščalo.