VSL sodba in sklep I Cp 2484/2009

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se v izpodbijanem delu (II/4. točka izreka) odločba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba tožene stranke zoper sklep (I. točka izreka) se zavrne.

Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek:

1. Darilna pogodba, sklenjena dne 30. 11. 2006 med dolžnikom S. K., Š. 15, M. kot darovalcem in toženo stranko D. K., Š. 15, M. kot obdarjenko, katere predmet je nepremičnina parc. št. 4463, vl. št. 1928 k.o. M. do ½, ter prodajna pogodba, sklenjena dne 30. 11. 2006 med toženo stranko D. K., Š. 15, M. kot prodajalko in A. M., N. m. 2e, N. m. kot kupcem, katere predmet je nepremičnina parc. št. 4463, vl. št. 1928 k.o. M., nimata pravnega učinka za tožečo stranko v delu, ki je potreben za poplačilo njene terjatve v znesku 176.826,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2007 dalje do plačila.

2. Tožena stranka D. K., Š. 15, M., je dolžna zaradi poplačila terjatve tožeče stranke, navedene v 1. točki izreka, dovoliti izvršbo na kateremkoli premoženju, ki je v njeni lasti, zlasti na denarna sredstva, nepremičnine, premičnine, vrednostne papirje, v roku 15 dni pod izvršbo.“

Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki D. K. povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.788,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom upoštevalo modifikacijo tožbenega zahtevka z dne 24. 1. 2009. S sodbo pa je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper primarno toženo stranko D. K. in odločilo, da darilna pogodba, sklenjena dne 30. 11. 2006 med dolžnikom S. K. in toženo stranko D. K. ter prodajna pogodba, sklenjena istega dne med prvo toženko in A. M. kot kupcem, nimata pravnega učinka za tožečo stranko v delu, ki je potreben za poplačilo njene terjatve v znesku 176.826,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2007 dalje do plačila. Toženki je naložilo, da je dolžna zaradi poplačila prej navedene terjatve tožeče stranke dovoliti izvršbo na kateremkoli premoženju v njeni lasti. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških postopka. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna tožencu A. M. povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.788,68 EUR, D. K. pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.766,23 EUR, vse v roku 15 dni od prejema izpodbijane sodbe.

Zoper odločbo sta se pritožili tožeča stranka in prva tožena stranka D. K..

Tožeča stranka odločbo prvostopnega sodišča izpodbija zgolj v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, ki jih je dolžna povrniti tožencu A. M.. Ta je namreč v postopku nastopil kot tožena stranka le do modifikacije tožbenega zahtevka z dne 24. 1. 2009, ko je tožeča stranka tožbo zoper njega vložila le subsidiarno po določilu 192. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po modifikaciji tožbenega zahtevka A. M. ni bil več tožena stranka, zato do povračila stroškov po 24. 1. 2009 ni upravičen. Sodišče pa mu je prisodilo polovico celotnih stroškov, ki so nastali obema tožencema. Pritožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep o stroških ustrezno spremeni.

Tožena stranka pritožbo vlaga tako zoper sklep sodišča (I. izreka), kot tudi zoper 1., 2. in 5. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku. V pritožbi zoper sklep opozarja, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 24.1.2009 spremenila tožbo in ne gre zgolj za modifikacijo tožbenega zahtevka. Tožena stranka bi zato morala dati privolitev za spremembo tožbe. Prvotni in spremenjeni zahtevek sta namreč različna že v samem tožbenem predlogu, nimata pa tudi enake dejanske in pravne podlage. Glede izpodbijane sodbe toženka prvenstveno izpostavlja, da ni pogojev za paulijansko tožbo. Terjatev upnika namreč ne obstoji več, saj je bila davčna obveznost odpisana. V sodbi obstaja nasprotje o odločilnem dejstvu, saj sodišče najprej ugotavlja, da gre za neporavnano davčno obveznost S. K. do tožeče stranke, kasneje pa, da je bila ta odpisana. Materialnopravno zmotna je ugotovitev sodišča, da posledice izpodbijanja dolžnikovega ravnanja ne učinkujejo v korist stečajnih upnikov in da v primeru uspeha v takšnem pravdnem postopku premoženje ne gre v stečajno maso. Opozarja na določilo 270. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je odločilo tudi mimo postavljenega zahtevka, saj je prisodilo nekaj drugega, kot je tožeča stranka zahtevala. Za izrek v 2. točki sodbe ni pravne podlage, saj skladno z 260. členom OZ izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev, ne daje pa upniku pravice, da z izvršbo poseže na katerokoli premoženje, ki je v lasti tožene stranke. Izpodbijani pravni posel ima namreč vselej svoj predmet in prav razpolaganje s takšnim predmetom je tisto, ki upnika prikrajša v poplačilu njegove terjatve. Sodišče je z vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo zaslišanje notarja J. F. in njegove uslužbenke A. K.. Napačno je tudi upoštevalo prekluzijo glede predloženih specifikacij plačil na list B10 in B 11. Te listine je tožena stranka predložila na prvem naroku ponovne glavne obravnave, in sicer takrat, ko je tožeča stranka postavila nov zahtevek. Dokazni sklep je neobrazložen v zvezi z izvedbo dokaza z zaslišanjem S. K.. Sodišče je zaslišanje najprej dopustilo, kasneje pa ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je zaslišanje te priče nepotrebno. OZ v 3. odstavku 256. člena določa, da se pri neodplačnih razpolaganjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za izpodbijanje teh razpolaganj ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano, vendar pa je to domnevo mogoče ovreči z nasprotnim dokazom. To bi lahko storil S. K.. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi bil namen prenosov premoženja izigravanje upnika pri izterjavi dolga. Takšna ugotovitev glede na listinske dokaze ne more držati. Premoženje ni bilo zgolj formalno odtujeno, temveč je nepremičnina sedaj last A. M.. Ta je tudi pojasnil, da bi nepremičnino prodal družbi, ki se ukvarja z leasingom, ta družba pa bi nepremičnino oddala na leasing prvi toženi stranki. Tako bi M. dobil svojo terjatev poplačano, D. K. pa bi nepremičnino postopoma odkupila nazaj. Pritožnica se tudi v celoti sklicuje na svojo pritožbo z dne 28. 8. 2008, pri čemer teh razlogov ne konkretizira. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, v primeru razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pa predlaga dodelitev zadeve drugemu sodniku.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožba tožene stranke D. M. zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je utemeljena.

O pritožbi tožene stranke zoper sklep:

Odločitev sodišča prve stopnje, da modifikacija tožbenega zahtevka tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2009 ne pomeni spremembe tožbe, bi sicer lahko veljala glede 1. točke tožbenega zahtevka, medtem ko je v 2. točki tožeča stranka tožbeni zahtevek v celoti preoblikovala in v tem delu tožbeni zahtevek spremenila v smislu 2. odstavka 184. člena ZPP. Vendar pa je takšna sprememba tožbe dopustna tudi brez privolitve toženca, če sodišče misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odstavek 185. člena ZPP), za kar pa v obravnavanem primeru nedvomno gre. Potrebo po preoblikovanju zahtevka je namreč ugotovilo že pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 3842/2008 z dne 12. 11. 2008, zato je bilo spremembo smotrno dopustiti za dokončno ureditev razmerja med strankama. Čeprav sodišče prve stopnje ni navedlo pravih razlogov glede dopustitve modifikacije tožbenega zahtevka z dne 24.1.2009, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep (1. točka izreka odločbe) potrdilo in v tem obsegu zavrnilo pritožbo prve tožene stranke (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke zoper sodbo:

Tožeča stranka s tožbo po določilih 255. - 260. člena Obligacijskega zakonika (OZ) izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika (actio pauliana), in sicer sklenitev darilne pogodbe med S. K. in njegovo ženo prvo toženko D. K. ter nadaljnje pravno dejanje prve tožene stranke, ki je podarjeno nepremičnino prodala drugemu tožencu kot kupcu. Temeljni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je obstoj terjatve upnika, in sicer v času odločanja sodišča prve stopnje, torej na dan zadnje glavne obravnave. Če upnik takrat terjatve do dolžnika nima več, nima več pravnega interesa za izpodbijanje njegovih pravnih dejanj, kar tudi sicer predstavlja izjemo od splošnega obligacijskega načela svobodnega urejanja medsebojnih razmerij.

V danem primeru je na podlagi izvedenih dokazov in listin v spisu razvidno, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe imela terjatev do S. K., s. p., iz naslova neplačanih davčnih obveznosti iz njegove dejavnosti. Med postopkom je bil nad davčnim dolžnikom uveden stečajni postopek, ki je začel teči 18. 9. 2008, končal pa se je s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu St 1942/2008 24. 12. 2008, torej že po uveljavitvi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sodišče je stečajni postopek zaključilo na podlagi določila 378. člena ZFPPIPP, ki predvideva končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, če je stečajna masa neznatne vrednosti in ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka. Tožnica je v stečajnem postopku sodelovala, kljub temu pa ni ravnala v skladu s temeljnim načelom stečajnega postopka o enakem poplačilu vseh upnikov in v stečajnem postopku ni prilagodila zahtevka glede izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj v korist stečajne mase. Po koncu stečajnega postopka tudi ni izkoristila ugovora proti sklepu o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom iz 379. člena ZFPPIPP, ki omogoča izpodbijanje odločitve sodišča o končanem postopku tudi zaradi verjetnosti, da bi bilo z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj mogoče povečati premoženje, ki spada v stečajno maso (3. točka 4. odstavka 379. člena ZFPPIPP). Po določilu 1. odstavka 106. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) davčni organ odpiše davek, ki ga v postopku stečaja ni bilo mogoče izterjati. To se je po podatkih v spisu zgodilo tudi v konkretnem primeru, saj glede na prehodno določbo iz 495. člena ZFPPIPP nad stečajnim dolžnikom še ni bilo mogoče uporabiti novih določb zakona o osebnem stečaju. Odpis dolga davčnemu dolžniku pa po določilu 4. odstavka 44. člena ZDavP-2 pomeni prenehanje davčne obveznosti. Pritožnik ima torej prav, ko opozarja, da tožeča stranka ni izkazala temeljnega pogoja za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika, torej svoje terjatve do dolžnika in njenega prikrajšanja v času zadnje glavne obravnave. Sklicevanje sodišča na 5. odstavek 106. člena ZDavP-2 o ponovni vzpostavitvi obveznosti za plačilo odpisanega davka, ni pravilno, saj se primeru ugoditve tožbenemu zahtevku ne bi našlo novo premoženje zavezanca, ki je s stečajem prenehal, temveč bi njegova v času stečaja upniku že znana razpolaganja le izgubila pravni učinek zoper upnika. To pa bi tožeča stranka lahko glede na že povedano dosegla v stečajnem postopku, ko terjatev zoper davčnega dolžnika še ni bila odpisana. Pritožbeno sodišče je glede na opisano materialnopravno izhodišče tako ocenilo, da ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje pogoji za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja niso bili več podani, zato je pritožbi prve tožene stranke glede izpodbijanega dela sodbe ugodilo in to spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Zaradi takšne odločitve pa se sodišče tudi ni opredeljevalo do nadaljnjih pritožbenih navedb prve toženke. Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju glede na določilo 1. odstavka 192. člena ZPP moralo odločati še o tožbenem zahtevku zoper drugega toženca.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo tudi o povrnitvi pravdnih stroškov. Pri tem je sledilo obrazloženi odmeri stroškov tožene stranke na strani 8. izpodbijane sodbe, po kateri skupni stroški toženih strank znašajo 3.577,35 EUR, pri čemer stroški prve tožene stranke predstavljajo polovico tega zneska, torej 1.788,68 EUR. Ker je tožeča stranka v pravdi zoper prvo toženo stranko propadla, ji je te stroške dolžna povrniti (1. odstavek 154. člena ZPP) v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

O pritožbi tožeče stranke:

Tožnica je z modifikacijo tožbenega zahtevka dne 24. 1. 2009 tega postavila v obliki eventualnega sosporništva po določilu 1. odstavka 192. člena ZPP. Vendar pa to še ne pomeni, da bi sodišče moralo nujno zahtevka obravnavati zoper vsakega sospornika posamezno, temveč je mogoče tudi skupno obravnavanje zahtevkov. Tako je ravnalo tudi sodišče v obravnavani zadevi, saj je bil toženec A. M. v postopek pritegnjen že od samega začetka in je bilo smotrno, da je prisoten tudi v nadaljevanju, ko se je razpravljalo zgolj o zahtevku proti prvi toženki. Sukcesivnost pri odločanju torej ne pomeni, da je izključeno skupno razpravljanje o zadevi. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje glede na siceršnjo odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko pravilna tudi v delu, s katerim je drugemu tožencu v celoti priznalo njegove stroške pravdnega postopka (prim. Betetto, Komentar ZPP, člen 192). Ker pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnilo in bo sodišče prve stopnje o zahtevku zoper drugega toženca odločalo v nadaljevanju postopka, je bilo potrebno zgolj iz omenjenega razloga razveljaviti odločitev o stroških pravdnega postopka zoper drugo toženo stranko. O teh stroških bo namreč sodišče odločalo v nadaljevanju postopka, ko bo sprejelo odločitev o tožbenem zahtevku zoper drugega toženca.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP). O pritožbenih stroških prve tožene stranke sodišče ni odločilo, ker jih ta v pritožbi ni priglasila.