379. člen ZFPPIPP

Le razlaga, ki ponoven tek zastaralnega roka veže na pravnomočnost sklepa o končanju postopka, je tudi ustavno skladna in izpolnjuje zahteve pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Namen instituta pretrganja zastaranja je preprečiti, da bi upnikova terjatev, ki je bila uveljavljena pred sodiščem, zastarala zaradi dejavnikov, na katere upnik ne more vplivati, kot so procesna pravila, povezana s sodnimi postopki. To utemeljitev je treba razširiti tudi na obdobje med izdajo odločbe in njeno pravnomočnostjo, vključno s časom, potrebnim za vložitev in obravnavo pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi bil upnik lahko prikrajšan za varstvo svojih pravic pred sodiščem zaradi okoliščin, ki niso nujno v njegovi sferi, in bi bilo ogroženo učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva v sodnem postopku.

Določba četrtega odstavka 379. člena ZFPPIPP, v kateri so navedeni razlogi za ugovor proti sklepu o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, je namenjena ugotavljanju obstoja premoženja stečajnega dolžnika, ki bi se še lahko namenilo za razdelitev upnikom, pa se ni, ker je bila njegova vrednost ocenjena prenizko ali so bili stroški stečajnega postopka ocenjeni previsoko ali se sploh ni upoštevalo, ali pa je verjetno, da bi bilo z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj mogoče povečati premoženje, ki spada v stečajno maso. Vse ugovore v tej smeri morajo upniki podati v ugovoru zoper sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, in sicer v roku 15 dni od objave tega sklepa.

Ali je ocena stroškov, na podlagi katere je bil določen predujem v obravnavani zadevi po višini pravilna, je vprašanje materialnega prava. Sodišče mora glede predvidenih stroškov za zastopanje preko kvalificiranih pooblaščencev v pravdnih postopkih izhajati iz določil ZPP in Odvetniške tarife, glede predvidenih tekočih in občasnih stroškov stečajnega postopka pa iz določil ZFPPIPP in Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroškov, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen. Pri tem mora paziti, da so v predujmu zajeti vsi tisti stroški, za katere lahko po lastnih izkušnjah vnaprej predvideva, da bodo tekom postopka nastali in bili potrebni. Pri tem upošteva zlasti okoliščine, kot so vrednost spora, njegovo vsebino, predvideno dolžino in obseg dokaznega postopka, število pravdnih strank in njihovih pooblaščencev. Vedno pa gre le za vnaprejšnjo oceno, ki ne more biti narejena z gotovostjo in tudi ne povsem točna, saj gre šele za začetek postopka in je njegova dolžina odvisna od številnih dejavnikov, tudi takšnih, na katere sodišče nima vpliva.

Pritožnik s ponavljanjem dotedanjih navedb z ničemer ne izpodbija pravilnih ugotovitev izpodbijanega sklepa, saj se ne sklicuje na nobenega od razlogov, ki bi se nanašali na zaključke sodišča prve stopnje glede plačila predujma po 379. členu ZFPPIPP in kar bi lahko bilo predmet pritožbene presoje. Določba 379. člena ZFPPIPP je kogentna in je ni mogoče spreminjati s (ponovnim) problematiziranjem dosedanjega poteka stečajnega postopka.

Upnik je v ugovoru trdil, da upravitelj v stečajni masi ni upošteval določenega premoženja, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da gre za ugovor po 2. točki četrtega odstavka 379. člena ZFPPIPP. V tem primeru mora upnik zadostiti dvema pogojema zato, da bi sodišče sledilo njegovemu ugovoru ter nadaljevalo s stečajnim postopkom. Prvi je, da mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da v stečajno maso spada določeno premoženje, ki ni bilo upoštevano. Trditveno in dokazno breme glede verjetnega obstoja premoženja je torej ne upniku, ki vlaga ugovor. Poleg tega pa mora upnik založiti predujem za kritje stroškov uveljavitve pravic stečajnega dolžnika na premoženju, za katerega v ugovoru trdi, da predstavlja stečajno maso, sicer velja, da je ugovor umaknil. Ne le ugotavljanje obstoja premoženja, temveč tudi njegovo unovčenje je namreč povezano s stroški, ki zaradi tega nastanejo in slednje je v primeru kot je obravnavan, dolžan založiti upnik, ki je vložil ugovor.

V skladu s četrtim odstavkom 379. člena ZFPPIPP je z ugovorom dovoljeno izpodbijati odločitev sodišča o končanju postopka, ker je vrednost premoženja stečajnega dolžnika ocenjena prenizko ali so stroški stečajnega postopka ocenjeni previsoko, ali je verjetno, da v stečajno maso spada določeno premoženje, ki ni bilo upoštevano, ali je verjetno, da bi bilo z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj mogoče povečati premoženje, ki spada v stečajno maso.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika na sodno prakso (VSL Cst 2/2021), saj iz navedene odločbe ne izhaja, ali je v "še odprtih dolžnikovih pravdah" stečajni dolžnik upnik ali dolžnik niti ni razvidno, kakšni tožbeni zahtevki se v teh pravdah uveljavljajo. Razlika je po oceni višjega sodišča odločilna. Poleg tega je v citirani stečajni dolžnik (poleg še odprtih pravd) imel tudi še odprte terjatve do svojih dolžnikov in še nevnovčeno premoženje in (predvsem) v takšnem primeru stečajnega postopka ni mogoče zaključiti po 378. členu ZFPPIPP.

Pritožnica ne v ugovoru ne sedaj v pritožbi ne trdi, da je sploh podan kakšen od ugovornih razlogov po četrtem odstavku 379. člena ZFPPIPP. Odločitev sodišča prve stopnje, da je ugovor pritožnice nedovoljen, zaradi česar ga je zavrglo, je zato pravilna že iz tega razloga in je pritožnica z navajanjem pritožbenih razlogov, ki gredo preko razlogov iz četrtega odstavka 379. člena ZFPPIPP, ne more izpodbiti.

Po drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP aktivna materialnopravna legitimacija za uveljavljanje izpodbojnega zahtevka preide na stečajnega dolžnika oziroma stečajno maso, upnik, ki je pred začetkom stečajnega postopka vložil izpodbojno tožbo, pa obdrži le aktivno procesno legitimacijo. Če je torej upnik že pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj, zaradi potreb stečajnega postopka (enakopravnega obravnavanja upnikov) pride do spremembe v materialnopravnem razmerju, t.j. prenosa aktivne stvarne legitimacije na stečajnega dolžnika. Izpodbojni zahtevki se namreč uveljavljajo v dobro vseh upnikov tako, da se uveljavljajo za račun stečajnega dolžnika (v dobro premoženja stečajnega dolžnika, z unovčenjem katerega nastane razdelitvena masa). Materialnopravni (izpodbojni) upravičenec je torej dolžnik, aktivno (zgolj) procesno legitimacijo pa ima tudi vsak upnik.

Takšna ureditev, po kateri je treba odškodninski zahtevek na podlagi odgovornosti poslovodstva v razmerju do upnikov vložiti v korist stečajnega dolžnika oziroma stečajne mase, jasno kaže na to, da je treba odškodninsko odgovornost poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP uveljavljati v času trajanja stečajnega postopka. Obstoj stečajnega dolžnika (stečajne mase) je namreč materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe po omenjeni pravni podlagi, aktivna procesna legitimacija upnika pa je zato pogojena z odprtostjo stečajnega postopka. Uveljavitev pravnega varstva v obliki ugovora zoper sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom (379. člen ZFPPIPP) bi preprečila končanje stečajnega postopka (v katerem bi upnik lahko uveljavljal odškodninski zahtevek). Ker takšnega pravnega varstva revidentka ni uveljavljala, je s pravnomočnim zaključkom stečajnega postopka in izbrisom stečajnega dolžnika iz registra izgubila aktivno procesno legitimacijo za uveljavljanje zahtevka po določbah petega odstavka 44. člena ZFPPIPP.

Neposredna uporaba procesnih institutov pravdnega postopka (zlasti pravil o vročanju) bi ohromila uresničitev sodnega varstva v postopku zaradi insolventnosti. S končanjem stečajnega postopka se morajo seznaniti vsi dolžnikovi upniki, ne le dolžnik. Pri upnikih stečajnega dolžnika gre za večje in nedoločeno število oseb, ki sodišču niso znane. Dolžnik ima kot stranka glavnega postopka zaradi insolventnosti enak položaj, kot vsaka druga stranka postopka. Položaj fizične osebe in pravne osebe v stečaju ni tako drugačen, da bi bilo potrebno vročanje sklepa o končanju postopka urediti na drugačen način. Tudi v postopku osebnega stečaja je imenovan upravitelj. Če dolžnik v postopku osebnega stečaja izpolnjuje svoje obveznosti in sodeluje z upraviteljem, je na ta način ustrezno seznanjen s potekom postopka, tudi če doma nima dostopa do spleta. Po presoji pritožbenega sodišča je ZFPPIPP v delu, kjer določa objavo sklepa o končanju brez razdelitve upnikom na spletnih straneh AJPES in vložitev ugovora zoper navedeni sklep v petnajstih dneh po objavi (druga točka prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP in drugi odstavek 379. člena ZFPPIPP) skladen z Ustavo.

Zahtevek upnika na plačlo odškodnine po določbi 42. člena ZFPPIPP po zaključku stečaja ni več možen.

Odškodninski zahtevek po 42. členu ZFPPIPP je upravičen uveljavljati vsak upnik, ki je v skladu z ZFPPIPP upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo, v svojem imenu in na račun družbe kot stečajnega dolžnika. Ker upnik tožbe ni vložil, se je sodišče prve stopnje pri obravnavi in zavrnitvi upnikovega ugovora zoper sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, v okoliščinah konkretnega primera (niti upravitelj niti noben upnik tožbe po petem odstavku 44. člena ZFPPIPP ni vložil niti leto in pol po začetku stečajnega postopka) pravilno oprlo na načelo hitrosti postopka. Sodišče prve stopnje je ugovor zoper sklep o končanju stečajnega postopka materialnopravno pravilno zavrnilo, posledično pa pritožnik tudi neutemeljeno uveljavlja kršitve določb ZFPPIPP o preizkusu terjatev, saj preizkus terjatev, tudi če bi ga sodišče izvedlo, ne bi vplival na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

V stečajnem postopku so stranke postopka le upniki. Oseba, ki želi prijaviti terjatev, vendar pa tega ne stori, nima statusa stranke stečajnega postopka.

Zakon upravitelju ne daje procesne legitimacije za vložitev pravnega sredstva zoper sklep o končanju stečajnega postopka.

ZFPPIPP izrecno predvideva možnost dodelitve BPP za plačilo predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, zato mora organ za BPP pri presoji vsake prošnje za BPP za osebni stečaj upoštevati tudi, da je razumnost predloga osebnega stečaja lahko tudi v možnosti odpusta obveznosti dolžnika in doseganju pravnih učinkov le-tega. Pri tem neobstoj premoženja dolžnika po določbah ZFPPIPP ni ovira za vodenje in uspešen zaključek odpusta obveznosti dolžniku.

Splošno znana dejstva, ki vplivajo na presojo sodišča prve stopnje, ali ne gre morebiti celo za nedovoljena razpolaganja, mora sodišče prve stopnje upoštevati, tudi če se nobena od strank nanje ne sklicuje. Določilo 2. odstavka 270. člena ZFPPIPP velja brez izjeme tako za dejanja, ki se izpodbijajo v skladu z določili ZFPPIPP kot tudi za dejanja, ki se izpodbijajo po drugih pravilih obligacijskega prava, ne glede na to, da so bila storjena zunaj obdobja izpodbojnosti. Z dnem začetka postopka nad dolžnikom se lahko te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika, torej za račun stečajne mase. Pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka res nastanejo šele s pravnomočnostjo sodbe, vendar pa to ne pomeni, da šele tedaj nastane terjatev za plačilo tega, kar je bilo pridobljeno z izpodbitim pravnim dejanjem. Tudi po določilih ZFPPIPP namreč terjatev nastane že z dnem začetka stečajnega postopka, ravno zato pa je sploh možno vložiti tožbo. Terjatev je nastala pred začetkom stečajnega postopka, o njej pa ni bilo odločeno niti do zaključka stečajnega postopka nad dolžnikom. Taka terjatev ne more predstavljati naknadno najdenega premoženja.

Upnik, ki je zaradi izterjave davčne obveznosti pričel z izpodbijanjem pravnih dejanj dolžnika pred uvedbo stečajnega postopka, pa med stečajnim postopkom zahtevka ni preoblikoval in tudi ni vložil ugovora zoper sklep o zaključku stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, zaradi prekarija davčne obveznosti po 4. odst. 44. čl. ZDavP-2 v zvezi s 106. čl. citiranega zakona ne more več uspeti s tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.