106. člen ZDavP-2

S tem, ko je davčni organ izvedel odpis davčne obveznosti, obveznosti, ki je izhajalo iz izpodbijane odločbe, ni več, kar pomeni, da tožnik ni več zavezanec za njeno izpolnitev. Pravni učinki izpodbijane odločbe so bili odpravljeni z odpisom davčnega dolga. To pomeni, da je med postopkom prenehal pravni interes za odločitev o odpravi izpodbijane odmerne odločbe, ki ga je sicer tožnik imel ob vložitvi tožbe.

Ugovor tožnika, da se 21. člen ZFPPIPP ne nanaša na terjane prispevke nima podlage v izreku sklepa o odpustu obveznosti z dne 21. 10. 2019 (kjer je v 2. točki določeno, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 9. 8. 2016, razen tistih, kot jih določa drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP), niti v določbah ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP jasno določa, da imajo naravo prednostnih terjatev tudi „nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov“, torej vseh prispevkov, tako prispevkov za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja, kot tudi za prispevke za socialno varnost za zasebnike, kar pomeni, da na te obveznosti odpust obveznosti ne učinkuje.

Po začetku postopka zaradi insolventnosti ni mogoče voditi postopkov odpisa, delnega odpisa, obročnega plačila, odloženega plačila davka in obročnega plačevanja davka iz 101. ,102., in 103. člena ZDavP-2 za obveznosti, na katere v skladu z zakonom, ki ureja finančno poslovanje, postopek zaradi insolvetnosti in prisilno prenehanje, učinkuje postopek zaradi insolventnosti.

Davčni organ odpiše davek, ki ga v postopku stečaja ni bilo mogoče izterjati. Davka ne odpiše kadar se je nad davčnim zavezancem končal postopek osebnega stečaja. Davek, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan, se odpiše le na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o odpustu obveznosti. Postopek za odpust obveznosti se izvede znotraj postopka osebnega stečaja, pod pogojem, da je dolžnik do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja vložil predlog za odpust obveznosti.

Dohodninska obveznost na letni ravni, za izpolnitev katere se znesek davka izračunava po koncu časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, nastane zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja (tretji odstavek 44. člena ZDavP-2). Na opredelitev nastanka obveznosti ne vpliva dejstvo, da se točna višina dohodninske obveznosti ugotovi šele z odmerno odločbo, ki jo izda davčni organ, saj je narava te odločbe zgolj ugotovitvena in ne konstitutivna. Ker je terjatev države nastala z iztekom leta 2007 oziroma 2008, ko je nastala revidentova dohodninska obveznost, in ker je terjatev države iz naslova davkov navadna terjatev, ki na podlagi drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP ne spada med terjatve, na katere na podlagi izrecne zakonske določbe odpust obveznosti ne učinkuje, pravnomočen sklep o odpustu obveznosti na podlagi prvega odstavka 408. člena ZFPPIPP učinkuje tudi na obravnavano terjatev (saj učinkuje na vse terjatve, ki so nastale do 6. 1. 2009). Ker je revidentova dohodninska obveznost za leti 2007 oziroma 2008 prenehala z učinkom od 27. 10. 2011, ko je nastopila pravnomočnost sklepa o odpustu obveznosti

Sodišče v upravnem sporu preizkuša zakonitost izpodbijanega upravnega akta, v konkretnem primeru prvostopenjske odmerne odločbe, na podlagi dejanskega in pravnega stanja, kakršno je obstajalo v času njene izdaje. Kasneje nastale okoliščine na to presojo ne morejo vplivati. Ker dejstvo (odpust obveznosti) v času izdaje odmerne odločbe še sploh ni obstajalo, ga davčni organ tudi ni mogel upoštevati, zato je odločba o odmeri dohodnine pravilna in zakonita.

Stečaj nad tožnikom je bil zaključen 20. 1. 2009, torej v času, ko je že veljalo spremenjeno besedilo 106. člena ZDavP-2. To pomeni, da za odpis davka na podlagi prvotnega besedila 106. člena, po katerem se davek odpiše z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v ustrezen register, v času njegove veljavnosti še ni bilo pogojev. Obenem to pomeni, da so v času zaključka stečaja nad tožnikom že veljali pogoji za odpis po spremenjenih določbah 106. člena ZDavP-2, po teh določbah pa se davek, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan, lahko odpiše le na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o odpustu obveznosti. Izbris iz poslovnega registra pri AJPES pri tem ni pravno pomemben.

Določba 106. člena ZDavP-2, ki omogoča odpis davka, ki ga v postopku stečaja ni bilo mogoče izterjati, zavezanec za davek pa je s stečajnem prenehal, se nanaša le na obveznosti, povezane s poslovno dejavnostjo podjetnika, na pa na njegove obveznosti, ki so osebne narave.

Dohodnina in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ne predstavljata obveznosti iz poslovanja (opravljanja dejavnosti) dolžnika in bi jo bilo potrebno na podlagi 106. člena ZDavP-2 odpisati in jo torej posledično ne bi bilo mogoče terjati. To pomeni, da se postopek izvršbe glede teh obveznosti nadaljuje kljub pravnomočnemu zaključku stečajnega postopka.

Upnik, ki je zaradi izterjave davčne obveznosti pričel z izpodbijanjem pravnih dejanj dolžnika pred uvedbo stečajnega postopka, pa med stečajnim postopkom zahtevka ni preoblikoval in tudi ni vložil ugovora zoper sklep o zaključku stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, zaradi prekarija davčne obveznosti po 4. odst. 44. čl. ZDavP-2 v zvezi s 106. čl. citiranega zakona ne more več uspeti s tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

Presoja sodišč nižjih stopenj, da bi upnik lahko zavarovanje terjatve v sodnem postopku zahteval šele, če bi bila neuspešna davčna izvršba na dolžničine dohodke, terjatve in premičnine, je v nasprotju z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju in Zakona o davčnem postopku, ki sta veljala v času odločanja sodišča prve stopnje.