VSL sklep II Cp 4491/2008

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

:

Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da po zapustniku obstoji dodatna zapuščina, ki obstoji iz odškodnine v višini 25.694,88 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d., Ljubljana, na podlagi delne odločbe Upravne enote Tržič, šifra 321-2033/93-06 z dne 23.5.2003 in da je dedinja M.L. sodišču posredovala izjavo, da svoj dedni delež na zapuščini odstopa bratu M.E.. Na podlagi prvotnega pravnomočnega sklepa o dedovanju je dodelilo zapustnikovima vnukoma G.N. in M.N. vsakemu do 1/8 dodatne zapuščine, zapustnikovi hčerki D. K. do ¼ dodatne zapuščine, zapustnikovima vnukoma I.P. in A.M. vsakemu do 1/8 dodatne zapuščine, zapustnikovim vnukom B.E., P.E. in J.E. vsakemu do 1/16dodatne zapuščine, ženi zapustnikovega vnuka K.E., A.T.E., do 1/48 dodatne zapuščine in zapustnikovemu pravnuku M.E. do 1/24 dodatne zapuščine. Odločilo je, da so stroške tega postopka v višini 118,95 EUR dolžni plačati G.N., M.N., I.P., A.M. vsak v znesku 14,87 EUR, D.K. v znesku 29,74 EUR, B.E., P.E. in J.E. vsak v znesku 7,43 EUR, A.T.E. v znesku 2,48 EUR in M.E. v znesku 4,96 EUR, v roku 15 dni.

Zoper sklep sta se pritožila dediča I.P. in A.M.. Dedič I.P. v prvi vlogi, naslovljeni „Predlog za popravo sklepa v zadevi „D“ III D 2/2002“ z dne 7.6.2007 navaja, da se je dedinja D.K. iz Montreala, odpovedala dednemu deležu iz posebnega zapuščinskega postopka po ZDen. Odpovedno izjavo z dne 13.12.2004 je pritožnik osebno predložil sodišču. Na podlagi te izjave je jasno, da je D.K. potrdila odpoved svojemu dednemu deležu v korist svojega pokojnega brata U.K.P. tudi v zvezi s premoženjem svojih staršev, ki se vrne po ZDen. Sodišče prve stopnje je v sklepu o dedovanju z dne 7.4.2005, potrjenem dne 29.3.2006, njeno odpoved upoštevalo in pravilno razdelilo njen delež pravnima naslednikoma pokojnega U.P.. Zato pritožnik predlaga popravo izpodbijanega sklepa tako, da se D.K. izbriše iz izpiska dedičev, njeno četrtino pa se pripiše pravnima naslednikoma U.P., to je pritožniku in A.M.. Predlaga, da se potrjena odpoved D.K. z dne 13.12.2004 sprejme kot dedna izjava v izpodbijanem sklepu o dedovanju in opozarja, da mu je bila prenesena želja D.K., ki bo 6.7. napolnila 90 let, da se ji več ne pošilja aktov sodišča v Kanado in da bo ona vse svoje pravice iz zapuščine po pokojnih starših prenesla nanj. Navedel je še, da ko bo sprejel dedno izjavo D.K., overjeno v Konzulatu RS v Kanadi, bo uradno zahteval, da se popravijo vsi sklepi v zapuščinskem postopku „D“ III D 2/2002 tako, da bo njegov dedni delež znašal 3/8 namesto 1/4. Dne 11.7.2007 je pritožnik vložil novo vlogo, naslovljeno „Dopolnitev predloga za popravo sklepa v zadevi „D“ III D 2/2002“, v kateri je navedel, da se je D.K. svojemu dednemu deležu iz posebnega zapuščinskega postopka po ZDen odpovedala v njegovo korist. Neoverjeno izjavo D. je sodišče upoštevalo pri izdaji sklepa z dne 7.4.2005, potrjenega dne 29.3.2006. D. je 23.6.2007 samo potrdila odpoved v njegovo korist, dne 6.7.2007 je prejel njeno dedno izjavo overjeno v Konzulatu RS v Kanadi, ki jo prilaga in predlaga, da se vsi sklepi v tem zapuščinskem postopku popravijo tako, da bo njegov dedni delež z odpovedjo D. usklajen. Nadalje pritožnik nasprotuje dedovanju družine E. v tem zapuščinskem postopku, zato ker je bil K.E. izvenzakonski sin zapustnika, upravičenca do denacionalizacije, v popolnosti izplačan, odpravljen v pravdnem postopku P 63/11 na Okrajnem sodišču v Kranju. E.K. in njegovi otroci se nezakonito predstavljajo kot dediči K. ( zapustnika) in A.P. v tem postopku, kot so se tudi v zapuščinskih postopkih O 1585/59 in O 237/61 in denacionalizacijskih postopkih pred Upravnima enotama Kranj in Tržič. Predlaga, da se družini E. odvzame pravica do dedovanja na osnovi dokazil iz spisa P 63/11, ta delež pa naj se razdeli njemu, A.M. in M. in G.N.. Predlaga odpravo očitne napake s popravnim sklepom, sicer naj se njegova vloga šteje kot pritožba zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja še, da lahko original odstopne izjave D da na vpogled izključno sodniku, notarsko overjeno odstopno izjavo pa na zapisnik sodišču na zahtevo sodišča.

Dne 10.7.2008 je sodišče prve stopnje prejelo vlogo dedinje A.M. v srbohrvaškem jeziku, v kateri navaja, da ne razume, zakaj bi bilo potrebno sprejeti novo izjavo tete D., saj je bila tudi izjava z dne 13.12.2004 veljavna. Kot dokaz prilaga dogovor in izjave obeh sestra z dne 5.5.1961. Kar se tiče podlage in dokazov o odpravščini nezakonskega sina njenega starega očeta, je to zanjo povsem nova informacija. Za vsak slučaj, če slovensko pravo take dogovore in odpravščine priznava, pritožnica predlaga izključitev družine E. iz sklepa o dedovanju z dne 7.4.2002 in 29.3.2006 in delitev tega dela ostalim dedičem. Priložila je fotokopije izjave D.K. z dne 4.2.1961, zapisnika z dne 23.5.1961 in ftk. dednega dogovora z dne 5.6.1961.

Na vročeno pritožbo I.P. sta podala odgovor M.N. in B.E.. Dedič M.N. predlaga zavrženje ali zavrnitev pritožbe I.P.. Predlaga, da sodišče pritožbo oz. predloge I.P. kot neutemeljene zavrne in potrdi dodatni sklep o dedovanju z dne 30.3.2007. Kar zadeva dedno izjavo D.K., pa naj sodišče preveri njeno verodostojnost, saj se v zvezi z njo pojavlja vrsta dvomov. Glede na slog pisanja, izrazoslovje in obliko je izjavo očitno pisal I.P., pri čemer ni naveden niti rojstnega datuma dedinje D.K.. Ostali dediči na vročeno pritožbo niso podali odgovora.

Pritožbi sta utemeljeni.

Zapustnik je umrl dne 9.1.1961. Izdana sta bila sklepa o dedovanju, opr. št. O 297/61 z dne 23.5.1961 in dodatni sklep o dedovanju, opr. št. O 297/61 z dne 26.11.1962, na podlagi katerih so bili kot zakoniti dediči proglašeni zapustnikova hčerka B.N. do ¼ premoženja, sin K.E. do ¼ premoženja ter zapustnikov sin U. do ½ premoženja zaradi odstopa dednega deleža v njegovo korist s strani zapustnikove hčerke D.K.. Kasneje je bilo zapustniku kot upravičencu do denacionalizacije vrnjeno premoženje, ki je bilo dedičem razdeljeno na podlagi sklepa o dedovanju, opr. št. „D“ III D 2/2002 z dne 7.4.2005 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 6127/2005 z dne 29.3.2006. Ker je kasneje zapustniku kot upravičencu do denacionalizacije z delno odločbo Upravne enote Tržič, šifra 321-2033/93-06 z dne 23.5.2003, pravnomočno dne 9.7.2003, pripadla odškodnina v višini 25.694,88 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. Ljubljana, je dedič B.E. predlagal sodišču prve stopnje izdajo sklepa o dedovanju za „pozneje najdeno premoženje“ na podlagi 221. člena Zakona o dedovanju.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo obseg dodatne zapuščine zapustnika ter nato v skladu z določili 221. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) glede dodatne zapuščine ni opravilo zapuščinske obravnave, temveč jo je dodelilo zapustnikovim dedičem na podlagi prvotnega pravnomočnega sklepa o dedovanju, pri čemer iz uvoda sklepa izhaja, da je sklep izdalo na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. „D“ III D 2/2002 z dne 7.4.2005, s katerim pa je odločalo o dedovanju denacionaliziranega premoženja (glej list. št. 103 in 153) .

V prvotnem zapuščinskem postopku je D.K. dne 4.2.1961 podala izjavo, da se odreka svojega dela nasledstva na nepremičninah po umrli materi A.P. in umrlem očetu K.P. v korist svojega brata U.P.. Ob uvedbi zapuščinskega postopka zaradi dedovanja denacionaliziranega premoženja na predlog dediča B.E. z dne 17.12.1001 pa je dedič I.P. sodišču posredoval izjavo dedinje D.K. z dne 13.12.2004 (glej priloga A52), ki jo je sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa upoštevalo. Iz te izjave, ki je natipkana v srbohrvaškem jeziku, izhaja, da dedinja D.K. izjavlja, da se je v zapuščinski obravnavi po pokojnem očetu, to je zapustniku K.P., odrekla vsega nasledstva v korist brata U.P. ter da se njena izjava nahaja na sodišču, s tem pa se je odrekla „ma kakvog dela prilikom denacionalizacije“.

V obravnavanem postopku je sodišče prve stopnje, ko je prejelo predlog dediča B.E. za izdajo sklepa o dedovanju po 221. členu ZD, dediče, med drugim tudi D.K., pozvalo, da v roku 15 dni sodišču posredujejo dedne izjave oziroma dedni dogovor glede dedovanja dodatne zapuščine in sicer 25.694,88 DEM v obliki obveznic SOD, d.d na podlagi odločbe UE Tržič, šifra 321-2033/93-06 z dne 23.5.2003. Navedena izjava je bila dedinji D. vročena dne 15.1.2007, kot izhaja iz vročilnice spete k list. št. 197. Dedinja D.K. svoje dedne izjave ni posredovala, zato jo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu razglasilo za dedinjo do ¼ dodatne zapuščine. Zoper izpodbijani sklep, ki ga je prejela dne 19.9.2008, kot izhaja iz vročilnice spete k list. št. 211, se dedinja D.K. ni pritožila. Pritožil se je dedič I.P., ki je v pritožbi zahteval popravo sklepa o dedovanju tako, da sodišče upošteva njeno izjavo iz leta 2004, s katero je dedni delež odstopila v korist pokojnega brata U.P., navedel pa je tudi, da bo posredoval njeno izjavo, s katero bo dedni delež prenesla izključno nanj, potem pa bo zahteval popravo vseh že izdanih sklepov o dedovanju.

Posebno pravilo prvega odstavka 74. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) določa, da v primerih, ko je upravičenec do denacionalizacije mrtev in je bil opravljen zapuščinski postopek ter s pravnomočnim sklepom o dedovanju končan, vendar v tem postopku sodišče ni odločilo tudi o dedovanju premoženja, ki gre upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, izpelje sodišče glede tega premoženja nov zapuščinski postopek. ZDen torej odstopa od splošnih pravil ZD, da se tedaj, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da spada v zapuščino, ne opravi nova zapuščinska obravnava, temveč se to premoženje razdeli v skladu s prvim sklepom o dedovanju. Sodišče lahko razdeli premoženje, ki je zapustniku pripadlo po odločbi o denacionalizaciji s sklepom iz prvega odstavka 221. člena ZD le, če v prejšnjem postopku ni bilo okoliščin iz 80 ali 81. člena ZDen (dedne izjave, dednopravne pogodbe, oporočna razpolaganja). Glede na to, da so bile v prejšnjem postopku podane okoliščine iz 80. člena ZDen (dedna izjava dedinje D.K. iz leta 1961), mora sodišče prve stopnje v skladu s 74. členom ZDen opraviti nov zapuščinski postopek. Sodišče prve stopnje pa je dodatni sklep o dedovanju nepravilno izdalo na podlagi 221. člena ZD, zaradi česar je bilo materialnopravno določilo 74. člena ZDen nepravilno uporabljeno.

Pritožnik I. P. je k svoji pritožbi priložil dedno izjavo dedinje D.K., ki jo je podala na Veleposlaništvu RS v Kanadi dne 23.6.2007, napisano v slovenskem jeziku, iz katere izhaja, da se njena izjava nanaša na vse premoženje po pokojnih starših, ki jima je, ali jima še bo vrnjeno v postopkih po Zakonu o denacionalizaciji, med drugim tudi v obravnavanem postopku. Dedinja A.M. sprejemu te dedne izjave nasprotuje, saj meni, da je bila že dedna izjava D.K. z dne 13.12.2004 veljavna. Sodišče prve stopnje je dedinjo D.K. z dopisom, ki ji je bil vročen 15.1.2007 pozvalo, naj poda dedno izjavo, na kar ni odgovorila, kasneje pa se zoper izpodbijani sklep o dedovanju, ki ji je bil vročen dne 19.9.2008, ni pritožila. Glede na to, da je pritožnik v pritožbi priložil dedno izjavo DK z dne 23.6.2007 z navedbo, da bo na zahtevo sodišča predložil original izjave, je bilo potrebno zaradi presoje te dedne izjave v skladu z določilom 355. člena ZPP v zvezi z določilom 163. člena ZD izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z določilom 74. in 82. člena ZDen izvesti nov zapuščinski postopek ter v skladu z 207. členom ZD razpisati narok ter pritožnika pozvati na predložitev originala dedne izjave dedinje D.K., izjavo pa presoditi v skladu z določilom 208. člena ZD (dedna izjava) in 138. členom ZD (nepreklicnost izjave). Pritožbena novota je tako lahko pravno odločilna, novote pa so na pritožbenem postopku v dednih zadevah dovoljene.

Ostali pritožbeni očitki dediča I.P., s katerimi nasprotuje dedovanju družine E., so neutemeljeni. 78. člen ZDen določa, da pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem postopku, preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Za ugotovitev, kdo so dediči denacionaliziranega zapustnikovega premoženja, je odločilen trenutek, ko je postala odločba o denacionalizaciji pravnomočna (v obravnavanem primeru je odločba UE Tržič postala pravnomočna dne 9.7.2003). ZDen kot lex specialis v drugem odstavku 74. člena določa, da se glede novega zapuščinskega postopka uporabljajo določbe zakona o dedovanju (Uradni list RS, št. 15/76 in 23/78). ZD pa sprejema načelo enakopravnosti pri dedovanju in v 2. odstavku 4. člena izrecno določa, da so otroci enakopravni pri dedovanju, ne glede, ali so rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, zaradi česar pritožnik I.P. z očitki, da potomci E. ne bi smeli dedovati, niti s priloženimi listinami o odpravščini K.E. enkrat za vselej in ostalimi prilogami, ne more uspeti. Pritožbena navedba dediča I.P., da se D.K. s svojo izjavo jasno postavlja na stran I.P. in njegovim izhodiščem v tej zadevi, da priznava darilno pogodbo in družinsko tradicijo v družini P. in družini E. ne priznava pravice do dedovanja, je neutemeljena, saj navedeno iz dedne izjave D.K. z dne 23.6.2007 ne izhaja.