207. člen ZD

Tudi v zapuščinskem postopku je uveljavljeno načelo kontradiktornosti. Sodišče mora strankam omogočiti, da se izrečejo o vseh pomembnih okoliščinah, zlasti o vprašanjih, ki se nanašajo na obseg zapuščine, dediče in njihovo pravico do dediščine ter velikost njihovih dednih deležev, bodisi na zapuščinski obravnavi, bodisi z obvestilom, da se lahko o posameznih vprašanjih izjavijo. Zapuščinski sodnik o nekaterih vprašanjih, ki se tičejo zapuščine in dedičev, sam ne sme odločiti. V takšnih primerih mora postopek prekiniti in stranko napotiti na pravdo. Nobenega razloga ali podlage ni, da bi zapuščinsko sodišče presojalo manjšo ali večjo verjetnost navedb pritožnika in dedinje glede skupnega premoženja zapustnika in slednje, ter le enega od obeh napotilo na pravdo. Oba imata enako pravico, da zahtevata sodno varstvo svoje pravice, ki jo zatrjujeta. Napotitev pritožnika in dedinje na ločeni pravdi glede ugotavljanja obsega skupnega premoženja in deležev na njem je v tej fazi postopka ustrezna. Pravdno sodišče pa bo lahko pravdi združilo, če bo do vložitve obeh tožb prišlo, ter bo tako o skupnem premoženju odločalo v enovitem postopku.

Vračunanje daril in volil v dedni delež je medsebojna dolžnost in pravica sodedičev. Sodišče ga ne opravi po uradni dolžnosti, ampak le, če ga dediči zahtevajo. Trditveno in dokazno breme za obstoj in vrednost darila, ki naj se vračuna sodediču v dedni delež, je na dediču, ki zahteva vračunanje. Upravitelj zapuščine je pooblaščenec dedičev za posle rednega upravljanja in ohranjanje vrednosti zapuščine. Vse ostale posle za dediče lahko sklepa le z odobritvijo sodišča. Kadar sodišče za upravitelja zapuščine postavi odvetnika, mora slednji poročati o stanju poslov in po opravljenem poslu podati račun. Za opravljeni posel je upravičen do običajnega plačila po Odvetniški tarifi.

Sodišče prve stopnje bo moralo Republiko Slovenijo kot kaducitetno upravičenko obvestiti o obstoju terjatve, za katero se predlaga omejitev dedovanja, saj bi ji s tem omogočilo, da se o priglašeni terjatvi Občine Z. izjasni, torej ali terjatev sploh priznava ali jo prereka, saj je občina s tem, ko je predlagala omejitev dedovanja, postala stranka zapuščinskega postopka. Tako bo strankama omogočeno skleniti dogovor, kot ga predlagata. Omejitev dedovanja, v skladu s 128. členom ZD, se namreč ne nanaša na celotno zapuščino in strankama omogoča, da se o načinu omejitve premoženja dogovorita, kot to predlagata v pritožbi in v odgovoru na pritožbo.

Zapustnik torej ne more po svoji volji odločati o obstoju in obsegu pravice do nujnega deleža; ta del zapuščine se imenuje rezerviran del, v katerega oporočitelj ne more poseči. Šele z ostankom zapuščine lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji; ta del se imenuje razpoložljivi del. Pri tem gre v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZD nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. Posledica tega je, da se za odpravo prikrajšanja nujnega deleža zmanjšajo načeloma vsa oporočna razpolaganja, in sicer v enakem razmerju. Tako oporočni deleži kot tudi volila se zmanjšajo v sorazmerju s svojo velikostjo oziroma vrednostjo. To pravilo velja, če iz oporoke ne izhaja kaj drugega, saj lahko oporočitelj dá kakšni oporočni razpolagi prednost pred drugimi. Oporočitelj lahko v oporoki določi tudi vrstni red, po katerem se zmanjšujejo oporočna razpolaganja, vendar ne more odrediti, da se določena oporočna razpolaganja sploh ne zmanjšujejo zaradi prikrajšanja nujnega deleža, če je s temi razpolaganji prišlo do kršitve nujnega deleža.

Izločitev po 32. členu ZD je dopustno predlagati do konca obravnave, kar je utrjeno stališče sodne prakse. Sodišče prve stopnje je ob prekinitvi postopka pritožnika ustrezno poučilo, da bo, če ne bo pričel pravde, odločilo ne glede na zahtevke, glede katerih ga je napotilo na pravdo. Ker pritožnik izločitve sporne parcele ni zahteval v tožbenem predlogu in posledično o tem ni bilo odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 213. člena ZD ter z izpodbijanim sklepom še nerazdeljeno zapuščino zapustnika razdelilo med dediče. Iz povedanega sledi, da „dvojna“ napotitev za „isto“ zapustnikovo premoženje v zapuščinskem postopku ni dopustna.

Tehten razlog za delegacijo pristojnosti lahko predstavlja zahteva po objektivni nepristranskosti sodišča, ki se kaže zlasti v precepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije. Po ustaljeni sodni praksi predstavlja zaporedno vlaganje neutemeljenih pravnih sredstev zlorabo procesnih pravic. V konkretnem primeru je z zlorabo te procesne pravice poseženo v pravico do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja. Dedna izjava mora izražati pravo voljo in resnično voljo dediča, dana pa mora biti v predpisani obliki. To pomeni, da mora dedič izjavo lastnoročno podpisati oziroma na zapuščinski obravnavi ustno podano izjavo podpisati s podpisom zapisnika. Delna ali pogojna odpoved je brez učinka in se ne upošteva. Šteje se, da odpovedi sploh ni bilo.

Peti odstavek 194. člena ZD določa, da sodišče, pri katerem je oporoka ali kateremu se oporoka predloži, to odpre in prebere, četudi je za zapuščinsko obravnavo pristojno kakšno drugo sodišče ali tuji organ. Ker je bila oporoka predložena Okrajnemu sodišču v Ljubljani, je to pravilno oporoko razglasilo, s tem pa ni sprejelo svoje pristojnosti za vodenje zapuščinskega postopka.

Kljub temu, da pritožnik ni izkazal razlogov za dopustnost, da takšno dejstvo in dokaz (čl. 337/1 ZPP) uveljavlja v pritožbi, pa je takšno šele pritožbeno uveljavljanje novega dejstva in dokaza izjemoma dopustno, če gre za dednopravno vprašanje in laično stranko, kot to izhaja iz usklajene aktualne sodne prakse. Pritožbeno sodišče je novoti dopustilo in nato presojalo njeno utemeljenost, saj pritožnik, ki je laična oseba in je v zapuščinskem postopku nastopal sam, brez prisotnosti prava vešče osebe, pred sodiščem prve stopnje v okviru procesno materialnega vodstva po čl. 285 ZPP ni bil opozorjen o omejitvah glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov (čl. 286 ZPP), kar se posledično odraža tudi v prekluzijah v pritožbenem postopku

Pritožnica utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi 207. člena ZD razpisati narok, na katerem bi moralo obravnavati vsa sporna vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino in na omejitev dedovanja. Pritožnica utemeljeno še navaja, da je obstajala možnost sklenitve dogovora ne le z dedičem, marveč tudi z Občino, na podlagi katerega bi lahko prepustila svoj pripadajoči delež občini ter da bi se lahko odpovedala pravici do povračila te pomoči na podlagi 129. člena ZD, ki določa, da se Republika Slovenija lahko do konca zapuščinske obravnave odpove pravici do povračila te pomoči, če so zapustnikovi dediči njegov zakonec ali njegovi otroci sami potrebni pomoči. Okoliščina, da je dediču B. B. odvzeta poslovna sposobnost še dodatno potrjuje te pritožbene navedbe.

Ves čas zapuščinskega postopka mora sodišče gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo.

V skladu s 163. členom ZD se pravila pravdnega postopka v okviru zapuščinskega postopka uporabljajo v obsegu, ki ustreza naravi zapuščinskega postopka. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. V zapuščinskem postopku je s tem v zvezi potrebno razlikovati, ali gre za navedbo dejstva, ali za uveljavljanje pravice, ki izključuje uporabo citirane določbe 1. odstavka 337. člena ZPP. V skladu s 165. členom ZD mora namreč sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Poleg tega je v zapuščinskih postopkih materialno procesno vodstvo sodišča še posebej poudarjeno. Zato je kljub določbi 337. člena ZPP, ki se glede na določilo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, tudi že samo navajanje novih dejstev v pritožbi izjemoma dopustno v primeru, če se nanašajo na dednopravna vprašanja in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred so

Na podlagi 132. člena ZD zapuščina po samem zakonu preide na dediče s trenutkom smrti zapustnika. V kolikor pa posamezni dedič ne želi dedovati, se mora pravici do dedovanja odpovedati. To lahko stori z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave (glej prvi odstavek 133. člena ZD) oziroma točneje do izdaje sklepa o dedovanju (glej tretji odstavek 207. člena ZD). Pritožnik take izjave do izdaje sklepa o dedovanju, čeprav ga je sodišče o tej možnosti in posledicah pasivnosti ustrezno poučilo, ni podal. Dedovanju se odpoveduje šele v pritožbi. To pa je prepozno.

Ker je imela pokojna dva sinova, pritožnik (njen brat) ni njen zakoniti dedič. Ker pa je uveljavljal obstoj ustne oporoke zapustnice, na podlagi katere mu gredo pravice iz zapuščine, ga je zapuščinsko sodišče povabilo na narok, na katerem je poleg zakonitih dedičev tudi sam lahko podal izjavo (175. člen ZD). Glede na potek postopka je zapuščinsko sodišče ravnalo prav, ko je na podlagi pisne oporoke in dednega dogovora za dediča razglasilo zapustničina sinova. V pritožbi opisane okoliščine, v katerih naj bi pokojna sestra izrazila ustno oporoko, glede na povedano na pravilnost sklepa nimajo vpliva. Teh dejstev tudi sicer prvostopenjsko sodišče samo ne bi ugotavljalo, ampak bi moralo zapuščinski postopek prekiniti in pritožnika napotiti na pot pravde.

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Namen navedene zakonske določbe je izključno v zaščiti interesov pravdno nesposobne stranke, ne pa interesi nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida postopka sklicuje na morebitne procesne kršitve. Morebitno pozneje najdeno premoženje, ki bi se še našlo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju in za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini, bo sodišče razdelilo z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 221. člena ZD). Če pa se bo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju našla oporoka, bodo prizadete osebe lahko uveljavljale svoje pravice iz oporoke v pravdi (222. člen ZD).

Ko sodišče določi dediča kot prevzemnika kmetije, določi le še dedne deleže drugih upravičencev, ki so bili že ugotovljeni v sklepu o dedovanju. Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke glede odločitve o dedni pravici. Določbe četrtega odstavka 21. člena ZD, da pri posvojitvi posvojenec in njegovi potomci nimajo zakonite dedne pravice po starših, njihovih potomcih in drugih sorodnikih, ni moč razlagati tako, da posvojenec za nazaj, do trenutka rojstva, izgubi vse že pridobljene pravice po naravnih starših.

Tudi v zapuščinskem postopku je uveljavljeno načelo kontradiktornosti. Sodišče mora strankam omogočiti, da se izrečejo o vseh pomembnih okoliščinah, zlasti o dednih izjavah drugih, ki se nanašajo na njihovo dedno pravico: bodisi na zapuščinski obravnavi bodisi z obvestilom o dedni izjavi. Čeprav sodišče vodi zapuščinski postopek po preiskovalnem načelu, pa brez strankine zahteve ne sme načenjati vprašanj, ki se nanašajo na pravice, ki jih prizadete osebe uveljavljajo le, če to same želijo. V določenih primerih je tudi v ZD uveljavljeno načelo dispozitivnosti - npr. pri uveljavljanju pravic nujnih dedičev in zahtev za vračunanje daril v dedni delež.

Pritožnica kot dedinja sodi v krog prizadetih oseb in bi morala biti zato vabljena na zapuščinsko obravnavo. Ker se to ni zgodilo, sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti le na podlagi podatkov v spisu, navedb dediča in pritožničine izjave, da zapuščino sprejema, temveč bi moralo razpisati zapuščinsko obravnavo in pritožnici omogočiti, da na njej sodeluje. Tega ne spremeni dejstvo, da je sodišče pritožnici vročilo zapisnik zapuščinske obravnave, iz katerega je izhajalo, da bo po pridobitvi dedne izjave zapustnikove hčere izdalo sklep o dedovanju. Zapuščinska obravnava je osrednje procesno dejanje zapuščinskega postopka, zato bi jo sodišče prve stopnje v odsotnosti dedinje lahko zaključilo le, če bi slednja z nje neupravičeno izostala ali če bi se sodelovanju na njej pisno odpovedala.

Registracija avtomobila na svoje ime je eno od ravnanj, ki pritičejo lastniku, zato ni mogoče zastopati stališča, da bi tak ukrep predstavljal zgolj ukrep za ohranitev zapuščine oziroma ukrep tekoče uprave v smislu drugega odstavka 135. člena ZD.

Pozneje najdeno premoženje tvorijo vrnjene premoženjske pravice v naravi na podlagi ZPVAS kot tudi odškodnina, ki je bila izplačana namesto vrnitve dela nepremičnin v naravi.

Izjave o sprejemu dediščine ni mogoče preklicati. V pritožbi podane izjave, da se dedovanju odpoveduje, zato ni mogoče upoštevati.