VSL sodba II Cp 1573/2009

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (obsodilni del) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženo stranko obsodilo na plačilo 1.345,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2006 naprej. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pravdne stroške v višini 1.295,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej je naložilo v plačilo toženi stranki.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v obsodilnem delu. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka v celoti s stroškovno posledico, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču.

Ne strinja se z oceno prvega sodišča, da sodijo ometi v gradbena dela, ki zadevajo solidnost gradnje, za katero veljajo določila 662. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Solidnost gradnje se nanaša le na vitalne dele zgradbe (temelji, zidovi, plošče, konstrukcija strehe), ne pa na omet, ki ima samo dekorativni pomen. Zahtevek bi bilo treba zavreči, ker je zastaral. Nadalje sodišču očita, da je naredilo drugačne zaključke kot izvedenka. Ta je opozorila, da bi morala imeti tožeča stranka svoj lastni nadzorni organ, kar bi preprečilo, da bi tožena stranka izvedla naročeno delo na nepravilen način. Odločitev tožeče stranke za izdelavo strojnih ometov je bila nepravilna. Ker je o tem odločala sama, tožena stranka ne odgovarja. Sicer je izvedenka potrdila, da je tožena stranka pravilno in v skladu s tehnologijo nanesla strojne omete. Drugačen zaključek sodišča je v nasprotju z izvedenkinim mnenjem, kar je nesprejemljivo, ker sodišče nima strokovnega znanja, da bi zaključevalo drugače od strokovnjaka – izvedenca. Zaključek sodišča, da za nastalo škodo odgovarja tožena stranka kot izvajalec iz naslova dobrega strokovnjaka, je tudi zmoten, saj je izvedenka potrdila, da se je tožena stranka pri delu držala predpisanih napotkov s strani proizvajalca materiala. Nesprejemljivo je, da sodišče del krivde pripisuje tudi toženi stranki. Tožeča stranka bi morala vnaprej predvideti, kaj želi s svojo gradnjo, temu prilagoditi predhodne postopke oziroma se odločiti za drugačno izvedbo stropov. Tudi osnovo za izračun škode je sodišče vzelo napačno. Škoda ni bila sanirana z novim strojnim ometom, ampak z mavčnimi oblogami, torej na drugačen način, kot je bila dosojena. Ugovarja še stroškovnemu delu, češ da je napačno ugotovljen uspeh tožeče stranke, ki je uspela le s 40 %.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je pri odločanju sicer izhajalo iz določil Obligacijskega zakonika (OZ) namesto Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kar pa zaradi vsebinske enakosti navedenih določil ne vpliva na pravilnost odločitve.

Glede na trditveno in dokazno podlago strank je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je bila med njima sklenjena gradbena pogodba za izvedbo notranjega strojnega ometa. V zvezi z vtoževanim zahtevkom je glede ugovora zastaranja pravilno uporabilo posebna določila o daljšem (desetletnem) zastaralnem roku, v katerem izvajalec odgovarja za solidnost gradbe. Za gradbeno pogodbo, kot podvrsto podjemne pogodbe, ki jo ureja 630. člen ZOR (oziroma 649. člen OZ) je značilno, da se z njo izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oziroma na že obstoječem objektu, kot je bilo to po ugotovitvah prvega sodišča v konkretnem primeru, izvedel kakšna druga gradbena dela. Z gradbenimi deli po 1. odstavku 630. člena ZOR oziroma 1. odstavka 649. člena OZ je treba razumeti vsa dela, ki so potrebna za uspešno končanje izgradnje objekta in ne le dela, na katera opozarja pritožnik. Ne gre le za gradbena dela v ožjem pomenu (ki so potrebna za izgradnjo objekta do III. gradbene faze – temelji, zidarska dela, druga dela za postavitev nosilne konstrukcije objekta), pač pa tudi katerakoli gradbena dela v širšem pomenu besede, ki obsegajo vse vrste del, potrebnih za izgradnjo objekta, torej gradbena dela v ožjem pomenu besede, ki obsegajo tudi npr. inštalacijska dela, zaključna (obrtniška dela), kamor sodijo vtoževana dela, izgradnjo tehnoloških naprav in opreme ipd. (primerjaj Nina Plavšak in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003, strani 937 do 942 in strani 1044 do 1046). Samo okoliščina, da so bila predmet toženčevega izpolnitvenega ravnanja nekatera dela, ki so sicer le del vseh del, potrebnih za izgradnjo objekta, na opredelitev pravne narave pogodbe ne vpliva. Strojni ometi kot končni rezultat toženčevega izpolnitvenega ravnanja so postali sestavina objekta – stanovanjske stavbe tožeče stranke, ki je trajna dobrina. Ravno ta lastnost daje izvedenemu delu značaj dela, za katero je treba v zvezi z odgovornostjo izvajalca uporabiti posebna – strožja pravila za solidnost gradbe in ne splošnih določil o odgovornosti podjemnika za skrite napake (2. odstavek 615. člena ZOR oziroma 2. odstavek 634. člena OZ), za kar se zavzema pritožnik. Vzrok za uporabo strožjih pravil o odgovornosti izvajalca za solidnost gradnje je okoliščina, da je objekt, katerega sestavina so postala opravljena gradbena dela, trajna dobrina, katere običajna oziroma nujna lastnost je daljši rok trajanja. Zato je za najhujše napake – napake v solidnosti – določen daljši (desetletni) jamčevalni rok (1. odstavek 644. člena ZOR oziroma 1. odstavek 662. člena OZ) in daljši (šestmesečni rok) za obvestitev o napakah (1. odstavek 645. člena ZOR oziroma 1. odstavek 663. člena OZ), kar je prvo sodišče upoštevaje dejanske ugotovitve o izvedenih delih, ki imajo oporo v mnenju izvedenke, povsem pravilno uporabilo in to tudi pojasnilo v jasnih in pravilnih razlogih na strani 3 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema.

Na podlagi mnenja izvedenke je kot vzroke za odpadli omet ugotovilo: popolnoma gladko betonsko ploščo, neustrezen prednamaz, ki je pomenil premajhno sprijemnost med betonom in ometom ter vrtanje betonske plošče. Odgovornost za prvi dve okoliščini je upravičeno našlo v sferi tožene stranke kot izvajalca. Pravilno je izhajalo iz pravnih pravil o dolžnosti prevzemnika posla, da opozori naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu in na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo, ker ga sicer zadenejo odškodninske posledice (3. odstavek 606. člena ZOR oziroma 3. odstavek 625. člena OZ v zvezi 641. členom ZOR in 660. členom OZ). Pri tem je pravilno opozorilo, da je tožena stranka strokovnjak, ki mora pri izpolnjevanju svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, in sicer po pravilih stroke in po običajih – skrbnost dobrega strokovnjaka (2. odstavek 18. člena ZOR, oziroma 2. odstavek 6. člena OZ). Bistvo podjemne pogodbe je, da podjemnik nosi obveznost, da bo njegovo delo rodilo rezultat. Prav za ta rezultat so vpeljane jamčevalne sankcije. Svoje obveznosti izvajalec ne izpolni, če ve, da njegovo delo ni v redu, pa na to ne opozori druge stranke. Sankcija je njegova odškodninska zaveza. Podobna načela veljajo, če je naročilo naročnika in kasnejša navodila, ki jih je naročnik upravičen dajati na primer v funkciji nadzora (603. člen ZOR) taka, da vplivajo na kvaliteto ali siceršnjo pravilnost izpolnitve. Podjemnik je dolžan na vse posledice, ki jih druga stranka ne pozna, podjemnik pa jih mora pričakovati glede na svoje strokovno znanje in izkušnje, opozoriti, drugače ga zadene odškodninska zaveza. Odgovarja tudi za tiste posledice, ki jih ne pričakuje, pa bi jih moral, če bi vprašanje strokovno dovolj proučil. Odgovarja namreč ne samo za to, kar je vedel, ampak tudi za to, kar bi moral vedeti (glej dr. Stojan Cigoj: Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ URL SRS, Ljubljana 1978, str. 546).

Tako se izkaže, da se ob ugotovljenem dejstvu, da toženec na pomanjkljivosti naročila ni opozoril tožnika, kot strokovnjak, kateremu je bilo naročeno delo, ne more razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti s prelaganjem te na ramena tožeče stranke tako glede načina izvedbe del, kakor glede izbire del oziroma izvajanja nadzora, kar bi po pritožbenih navedbah škodo omililo. Odgovornost za solidnost gradnje zaradi nevarnosti, ki jo nesolidnost lahko povzroči ne le stvarem, marveč tudi človekovemu življenju in zdravju, je tako resna, da je npr. ni mogoče s pogodbo ne omejiti ne izključiti (5. odstavek 644. člena ZOR, oziroma 5. odstavek 662. člena OZ). Izvajalec pa tudi ni prost odgovornosti, če je nastala škoda zato, ker je pri izvajanju del ravnal po zahtevah naročnika (1. odstavek 646. člena ZOR oziroma 649. člen OZ). Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno. Izvajalčeva odgovornost bi bila lahko zmanjšana oziroma izključena le v primeru, če bi pred izvršitvijo posameznega dela po zahtevi naročnika tega opozoril na nevarnost pred škodo (2. odstavek 646. člena ZOR oziroma 664. člena OZ). Tega pa po ugotovitvah prvega sodišča, ki jih pritožnik niti ne izpodbija (razlogi na strani 4 sodbe), tožena stranka ni storila.

Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo vse pravnoodločilne elemente v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke zaradi opuščene pojasnilne dolžnosti in napak pri izvedbi njegovega dela, za katere odgovarja tožeči stranki na podlagi 3. odstavka 606. člena ZOR v zvezi s 1. odstavkom 644. člena istega zakona.

Razlogi sodbe so jasni in popolni, da jih pritožbeno sodišče sprejema. Ne najde očitanega nasprotja z izvedeniškim mnenjem. Bistvena je ugotovitev izvedenke, ki jo je prvo sodišče sprejelo, da je bil toženec dolžan opozoriti tožečo stranko na neustrezno podlago za izvedbo ometov. Vsa ostala pojasnila izvedenke v zvezi z nadzorom in izvedbo del, na katere opozarja pritožnik, so v konkretnem primeru nepomembna, ker ne vplivajo na pravilnost odločitve, saj je toženo stranko zadela že odgovornost, da opozori tožečo, da izbrana naročena dela za takšno podlago, kot je bila na objektu, niso ustrezna. Izvedenec je dolžan podati mnenje o dejstvih, za katero je potrebno strokovno znanje (konkretno o neustrezni podlagi oziroma o pomanjkljivostih v naročilu), ki so včasih potrebna tudi za pravilno konkretizacijo oziroma ovsebinjanje pravnih standardov. Njihova pravna interpretacija oziroma ocena pa je na sodišču in ne na izvedencu. Zato sodišče ni dolžno v vsem slediti mnenju izvedenca. Prvo sodišče je izvedensko mnenje pravilno ocenilo in pojasnilo, v katerih delih mu je sledilo in zakaj. Svojo odločitev je utemeljilo s pravilnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in ne najde v pritožbi smiselno zatrjevanih procesnih kršitev. Odločitev glede odgovornosti tožene stranke je torej pravilna v pravnem, procesnem in dejanskem pogledu.

Prvo sodišče je del odgovornosti (50 %) ugotovilo tudi na strani tožeče stranke. Ker se ta ne pritožuje, jo pritožbeno sodišče sprejema.

Navedeno razmerje soodgovornosti pravdnih strank je upoštevalo pri ugotavljanju višine škode. Pri tem je izhajalo iz izvedeniškega mnenja in ne iz računa, ki ga je vtoževala tožeča stranka. Ta se je nanašal na dejansko izvedeno sanacijo, za kar se zavzema pritožba. Račun zanjo je bil višji, kot škoda, ki jo je ugotovila izvedenka in čemur je sledilo sodišče. Zato bi bilo poseganje v to odločitev v škodo pritožnika. Ker se je pritožil samo on, tak poseg pritožbenega sodišča ni dovoljen (359. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Sicer pa je odločitev pravilna tudi upoštevaje 1. odstavek 185. člena ZOR, po katerem je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Iz teh izhodišč je izhajalo prvo sodišče, ovrednotilo potrebna dela za vzpostavitev prejšnjega stanja z izvedenko, in ker njenemu izračunu stranki nista ugovarjali, ga je pravilno upoštevalo in nanj oprlo svojo odločitev.

Obrestnemu delu zahtevka pritožnik ne ugovarja. Pri uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o njem odločeno pravilno.

Tudi o odločitvi o stroških postopka pritožbeno sodišče nima pomislekov. Ker je bil sporen že temelj zahtevka, je prvo sodišče uspeh tožeče stranke ovrednotilo z uporabo metode ločenega ugotavljanja uspeha po temelju in po višini ter upoštevaje aritmetično sredino obeh delnih rezultatov ocenilo, da znaša 65,34 %. Pritožbeno sodišče to odločitev sprejema, saj je navedena metoda v sodni praksi običajna pri odškodninskih sporih in temelji na 2. odstavku 154. člena ZPP, ki ga je prvo sodišče pravilno uporabilo. Odmere stroškov po posameznih postavkah, obrazloženih v dovolj preglednih razlogih, pa pritožba ne izpodbija. Kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj ugotavlja, da je izvedena po vloženih stroškovnikih, upoštevaje veljavno odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah.

Ker je prvo sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona.