630. člen ZOR

Dopuščeno vprašanje se osredotoča na problematiko ali lahko naročnik zahteva odpravo napak po sodni poti prav na določen način ali pa zahteva zgolj odpravo napak, ne sme pa sam določiti načina odprave napak in sodišče tudi ni vezano na način, kot ga določi v tožbenem zahtevku. Dikcija zakonske določbe direktnega odgovora na to vprašanje ne daje. Odgovor ne more biti enoznačen - treba je izhajati iz smisla, narave in vsebine instituta odprave stvarnih napak; pot do tega cilja pa je lahko odprta in načelno dopušča več alternativnih načinov izvedbe. V tej smeri je zavzela stališče tudi teorija, ki izpostavlja načelno neutemeljenost izbire zgolj enega načina njihove odprave. V konkretnem primeru pa je situacija nekoliko drugačna. Revidentka namreč s tožbenim zahtevkom, ki je predmet revizijskega postopka, zahteva takšno odpravo napake, ki se ujema z izpolnitvijo predmetne gradbene pogodbe. Zatrjuje, da je bilo s pogodbo, predvsem projektno dokumentacijo oziroma načrti dogovorjeno, da je stanovanje primerno izolirano tudi od zunaj in zato zahteva odpravo napake z odstranitvijo svetlobnega jaška ter njegovo ponovno namestitvijo, zunanjim odkopom celotne zunanje severne in vzhodne sten

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zavrnili tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala denarno izpolnitev, saj je bila dogovorjena izpolnitev tožene stranke v nedenarni obliki Zmotno je stališče, da naj bi vsaka začasna situacija pomenila začasen obračun vseh del, vključno z deli, ki so bila obračunana s predhodnimi situacijami. Določila PGU jasno določajo predmet obračuna z začasno situacijo. Tega ne spreminja določba četrtega odstavka 62. PGU, ki določa, katere podatke morajo vsebovati začasne situacije. Tožena stranka zoper zahtevek za plačilo 11. začasne situacije ne more uspeti z ugovorom, da so bila dela že plačana na podlagi plačila obračunanih in priznanih del po prejšnjih situacijah.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, drugačne razmere še ne pomenijo zelo neugodnih razmer. Da bi bile razmere bistveno bolj neugodne od predvidenih, tako tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretno zatrjevala.

Ne drži stališče tožeče stranke, da je izvajalec avtomatično upravičen do višjega plačila, če je za opravljeno delo potreben dodaten čas oziroma več časa, kot ga je predvidel ob sklenitvi pogodbe. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da mora izvajalec gradbenih del pred določitvijo ponudbene cene za svoja dela predvideti potrebne količine in cene materialov, ki jih bo pri svojem delu uporabil, ter potreben čas za opravo dela oziroma delovne ure in plačilo za delovno silo. V obravnavanem primeru sta pogodbeni stranki določili enotno ceno, zato je imela tožeča stranka možnost, da zaračuna dejanske količine uporabljenih materialov, ne pa tudi možnosti, da zaračuna višjo ceno zaradi porabe več časa za opravo del. Do slednjega bi bila upravičena le, če bi šlo za nepredvidena dela, tega pa ni zatrjevala.

Za odločitev v tej zadevi je pomembno, da sta stranki dogovorili ceno po sistemu fiksnih cen in dejansko dobavljenih količin. Po sistemu enotne cene se plačajo samo dejansko izvedena dela. Gradbeni dnevnik in knjiga obračunskih izmer služita lažjemu dokazovanju, katera dela so bila dejansko izvedena. Dokazno breme je na gradbeniku. Nevodenje gradbenega dnevnika in knjige obračunskih izmer naročniku, to je toženi stranki, ne sme iti v škodo. To pa še ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko izvršenih del. Dolžan jih je plačati, če je dokazano, da so bila ta dela izvršena.

Pri gradbeni pogodbi ima izvajalčevo izpolnitveno ravnanje značilnosti obligacije uspeha. Ne gre torej le za izvajanje gradbenih del, ampak je pomemben šele končni rezultat, ki se ga zaveže doseči in ne točno določena sredstva ali način gradnje. Naročilo vsakršnega dodatnega dela še ne pomeni, da gre za odmik od pogodbeno dogovorjenega.

Koordinatorka in obe izvajalki so sicer s PIDAB skupaj prevzeli vse obveze v celoti dogovorjene s Pogodbo, vendar pa iz načina izvajanja PIDAB v praksi, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile vse začasne situacije tožeče stranke naslovljene na toženo stranko in da jih je potrdila tožena stranka, izhaja, da je imela tožena stranka v razmerju do tožeče stranke položaj naročnice. Zato je mogoče pritrditi zaključku sodišča druge stopnje, da so bile naloge koordiniranja dodatno dogovorjena samostojna [posebna] obveznost tožene stranke, za katero si je izgovorila dodatno samostojno plačilo. Ker je imela tožena stranka v razmerju do tožeče stranke položaj naročnice, ni pravno upoštevno sklicevanje tožene stranke na to, da je vsa plačila, ki jih je prejela na račun del, ki jih je izvedla tožeča stranka, prenakazala le-tej, oziroma na to, da naj bi pri plačevanju šlo le za posredovanje plačil. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj je namreč mogoče sklepati, da je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka izstavljene situacije plačala tožeči stranki, ko bo prejela plačilo od svoje naročnice oziroma glavne izvajalke, kar pa ni vplivalo na položaj tožene stranke kot nar

Iz zahteve po substanciranju razlogov obrambe (212. člen ZPP), ki temelji na avtonomnem materialnem pravu, izhaja trditveno breme, ki naj utemelji materialnopravno vsebino ugovora pa tudi pogodbeno (pravno) podlago, na kateri ugovor temelji. Pogodbe in drugi pravni posli avtonomnega pravnega urejanja se od splošnih oziroma posamičnih (oblastvenih) pravnih aktov namreč razlikujejo po tem, da stranki posameznega pravnega posla z njim izrazita voljo, ki je vsebina tega pravnega posla, z namenom zase povzročiti nastop pravnih posledic. Vsebino konkretnih pravil, ki sta jih pogodbeni stranki določili s sklenitvijo pogodbe, sodišče zato ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva. To pomeni, da pravilo, da sodišče pravo pozna - po uradni dolžnosti, ne velja za pogodbeno materialno pravo.

Ker sta se pogodbeni stranki med izvedbo gradbenih del ustno dogovorili o številnih spremembah prvotnega projekta in se vrsta del po pogodbi ni opravila, vrsta del pa opravila drugače oziroma dodatno, aneks k prvotni pogodbi v tej smeri pa ni bil sklenjen in stranki nista sporazumno dogovorili cene odstopanj, je treba šteti, da plačila oziroma cene pogodbeni stranki nista sporazumno določili in jo je zato moralo določiti sodišče.

Da bi bil popis del lahko odločilen za dokazovanje, katere obveznosti je tožeča stranka s pogodbo prevzela, bi tožena stranka morala dokazati najprej, da so predloženi popisi del in predizmere sestavni del Osnovne pogodbe, sklenjene med investitorjem in toženo stranko, in bi kot taki lahko vplivali tudi na obseg prevzetih obveznosti tožeče stranke. Določba pogodbe, v kateri sta se tožena stranka in investitor dogovorila, da je potrebno za dodatna dela skleniti aneks k pogodbi, ni mogoče podvesti pod določbo 2. odstavka 70. člena ZOR, po kateri pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nima pravnega učinka, če sta stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. Iz prej navedenega pogodbenega določila namreč ne izhaja, da sta pogodbeni stranki posebno obliko dogovorili kot pogoj za veljavnost aneksa, temveč le, da je za dodatna dela potrebno skleniti aneks.

Če bi tožena stranka s svojim podpisom potrdila gradbene dnevnike in obračunske liste gradbene knjige, bi to pomenilo, da je priznala kot resnične podatke o vrstah in količini izvedenih del, ki so navedena v teh listinah, zaradi česar se sodišču ne bi bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem teh dejstev. Če tožena stranka tega ni storila (kot v obravnavanem primeru), pa to še ne pomeni, da te listine nimajo nobenega dokaznega pomena, ampak mora tožeča stranka v takšnem primeru na drug način oziroma še z drugimi dokazi dokazovati trditev, da so bila v teh listinah prikazana dela res izvedena.

Strojni omet kot končni rezultat toženčevega izpolnitvenega ravnanja je postal sestavina objekta – stanovanjske stavbe tožeče stranke, ki je trajna dobrina. Ravno ta lastnost daje izvedenemu delu značaj dela, za katero je treba v zvezi z odgovornostjo izvajalca uporabiti posebna – strožja pravila za solidnost gradnje in ne splošnih določil o odgovornosti podjemnika za skrite napake.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da gradbena pogodba sicer ni bila sklenjena v pismeni obliki, kot to zahteva 660. člen ZOR, vendar pa je na podlagi ugotovitve, da je bila ustno dogovorjena gradbena pogodba v pretežni meri izpolnjena, pravilno štelo, da je bila gradbena pogodba kljub temu veljavno sklenjena (teorija o realizaciji).

Plačnik z gradbeno pogodbo naročenih del je naročnik ne glede na vprašanje, ali je lastnik nepremičnine. Po uveljavitvi ZOR so se PGU še vedno lahko uporabljale glede vprašanj, ki so bila z njimi urejena bolj podrobno kot z ZOR.

Vendar pa pisna ponudba veže ponudnika, četudi je ni podpisala pooblaščena oseba, če: - je ponudba dana na ponudnikovem poslovnem papirju, ki ga uporablja v svojem poslovanju, z njegovim natiskanim ali odtisnjenim imenom; - če je ponudba opremljena s ponudnikovim pečatom ali z njegovo štampiljko in je podpisana na običajen način; - se ponudba nanaša na posel, s katerim se ponudnik redno ukvarja in ne presega obsega njegovega normalnega poslovanja in - če nasprotna stranka ni vedela, da je ponudbo podpisala nepooblaščena oseba (splošne uzance za blagovni promet - uzanca 21; tako pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS, z dne 14.12.1994; Odločbe VSS III Ips 156/98, 23/94)

Med pravdnima strankama je bila sklenjena gradbena pogodba, v kateri je bila cena dogovorjena s klavzulo "ključ v roke". Pogodba s tako dogovorjeno klavzulo je za izvajalca del najbolj tvegan posel, saj vključuje takšna cena tudi plačila za dodatna dela. Samo, če pride do spremenjenih okoliščin, ima pri takem dogovoru izvajalec naknadno pravico terjati plačilo za pozneje naročena dela, ki so bila izvedena zaradi spremembe.

Višje plačilo od v pogodbi o delu dogovorjenega izračuna z izrecnim jamstvom, sme podjetnik, izvajalec terjati od naročnika le za tiste prekoračitve del, ki jih je naročnik odobril ali posebej naročil.

Sodišče prve stopnje je nepravilno ravnalo, ko je pri izračunu celotne vrednosti gradbenih del, upoštevajoč vse potrjene začasne situacije, štelo, da vrednost teh del znaša 38.061.532,51 SIT. Pri tem je namreč očitno upoštevalo tudi zadržane varščine, glede katerih je kasneje tožeča stranka postavila samostojen tožbeni zahtevek, z njim pa ni uspela.

Zahteva za pravočasno grajanje napake je določena v korist prevzemnika posla, tako kot tudi rok za vložitev tožbe zaradi sodnega uveljavljanja jamčevalnega zahtevka. Če prevzemnik te svoje pravice ne uveljavlja, pač pa se z naročnikom dogovori drugače, je tako ravnanje v skladu s splošnim načelom o svobodi urejanja obligacijskih razmerjih iz 10. člena ZOR. V takem primeru je grajanje lahko pravočasno zaradi drugačnega dogovora strank.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sklenil gradbeno pogodbo s prvim tožencem in ne z izbrisano družbo, je v nasprotju z izpovedjo prvega in drugega toženca, zato je višje sodišče ocenilo, da je podana absolutno bistvena kršitev postopka. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je izbrisana družba družba z neomejeno odgovornostjo, po 77. členu ZGD pa za obveznosti takšne družbe odgovarjajo družbeniki z vsem svojem premoženjem. Pritožnika torej pravilno opozarjata, da v primeru družbe z neomejeno odgovornostjo - pri odločanju o nadaljevanju postopka zoper družbenike - ni pomembno, v kakšni meri so ti imeli vpliv na poslovanje družbe.