UPRS sodba in sklep U 1511/2007

Tožbi se ugodi, odpravita se 1. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 18. 6. 2007 ter 2. točka izreka v delu, ko se odločitev nanaša na pritožbo tožnikov zoper 2. točko izreka sklepa Upravne enote A. št. ... z dne 23. 11. 2006, ter 2. točka izreka sklepa Upravne enote A. št. ... z dne 23. 11. 2006, in se zadeva vrne v odpravljenem delu prvostopnemu organu v ponovni postopek. V preostalem se tožba zavrne.
Zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Zahteva tožnikov za izdajo začasne odredbe se zavrne.

:

Prvostopni organ je s sklepom v 1. točki izreka zavrgel predlog tožnikov za izrek delne odločbe Upravne enote A., št. ... z dne 10. 5. 2006 za ničnega; v 2. točki izreka je zavrgel predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z delno odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 10. 5. 2006; v 3. točki je postopek denacionalizacije, končan z delno odločbo obnovil po uradni dolžnosti. V obrazložitvi je navedel, da je bila z delno odločbo, ki je postala pravnomočna 6. 6. 2006, v korist upravičencev A.A., B.B. in C.C. vrnjena lastninska pravica na nepremičnini parc. št. ... (sadovnjak v izmeri 469 m2) zk. vl. št. ... k.o. B. in sicer vsakemu izmed upravičencev do deleža 325/1000. Dne 24. 10. 2006 pa je upravni organ prejel vlogo tožnikov, da se navedena odločba izreče za nično ter da se postopek denacionalizacije obnovi. Tožnika sta navajala, da sta lastnika stanovanj v prvem nadstropju in kleti stavbe na C., A., in sicer enosobnega stanovanja s pritiklinami v izmeri 27 m2 in dvosobnega stanovanja s pritiklinami v izmeri 103 m2, ki sta ju pridobila na podlagi kupne pogodbe z dne 9. 4. 1997 in dopolnitve iste pogodbe z dne 24. 4. 1997 ter dodatka h kupni pogodbi z dne 17. 3. 1997, ter enosobnega kletnega stanovanja s pritiklinami v izmeri 38 m2, ki sta ga pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16. 6. 2003 ter garaže v izmeri 16,53 m2, ki sta jo pridobila na podlagi menjalne pogodbe z dne 7. 6. 2003, sklenjene z Mestno občino A.. Navajata, da sta bili stanovanji v prvem nadstropju izvzeti iz nacionalizacije na podlagi odločbe Komisije za nacionalizacijo ObLO A. D. št. ... z dne 14. 7. 1960 v korist bivšega lastnika A.A., ter da sta stanovanji po njegovi smrti prešli na D.D. in E.E., vsako do 1/2. Ti sta stanovanji dne 15. 12. 1977 prodali Skladu za urejanje mestnih zemljišč Občine A. D., ta pa F.F. dne 7. 2. 1992. Vlagatelja sta s stanovanji postala tudi lastnika pripadajočega zemljišča na parc. št. ... in .... Glede predloga za izrek delne odločbe za nično je upravni organ opravil preizkus skladno z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP in ugotovil, da vložnika v svoji vlogi ne uveljavljata svoje pravice oziroma pravne koristi in zato ne moreta biti stranka v predmetnem postopku. V konkretnem primeru je to 60. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Glede na to, da tožnika v postopku denacionalizacije nista imela statusa stranke, niti nista zahtevala, da se jima tak status prizna, ju upravni organ ne more šteti za upravičena predlagatelja za izrek denacionalizacijske delne odločbe za nično. Upoštevajoč določbo 280. člena ZUP se odločba lahko vsak čas izreče za nično tudi po uradni dolžnosti, zato je organ sam preizkusil zakonsko določene razloge za izrek odločbe za nično in ugotovil, da razlogi niso podani. V zvezi s predlogom tožnikov za obnovo postopka pa upravni organ ugotavlja, da imenovana nista upravičena predlagatelja obnove postopka. Obnovo po 1. odstavku 261. člena lahko predlaga stranka v postopku, vendar predlagatelja tega statusa nista imela, niti obnove ne zahtevata iz razloga po 9. točki 260. člena. Glede na navedeno je ugotovil, da predloga ni podala upravičena oseba in ga je na podlagi 2. odstavka 267. člena ZUP zavrgel. Ne glede na navedeno pa ugotavlja, da je bilo z izdano delno odločbo dejansko poseženo v lastninsko pravico. Iz listin, ki sta jih predlagatelja predložila upravnemu organu, nedvomno izhaja, da je bil predmet kupoprodajne pogodbe, na podlagi katere sta pridobila lastninsko pravico na stanovanjih, tudi pripadajoči del zemljišča na parc. št. ... in ..., ter da v tem delu lastninske pravice v korist denacionalizacijskih upravičencev ni mogoče vzpostaviti. Kolikor bi bilo upravnemu organu to dejstvo poznano, bi ga pri svoji odločitvi upošteval. Upravni organ vlogo predlagateljev z dne 19. 10. 2006 skupaj z obsežno listinsko dokumentacijo šteje za nova dejstva in nove dokaze v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Upoštevaje navedeno je ob uporabi določbe 2. odstavka 268. člena ZUP odločil, da se postopek denacionalizacije, končan z delno odločbo Upravne enote A. z dne 10. 5. 2006 obnovi po uradni dolžnosti v delu, ki se nanaša na ugotovitev deleža, ki pripada upravičencem. Na pritožbo tožnikov in G.G. je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. ... z dne 18. 6. 2007 v 1. točki odločilo, da se sklep Upravne enote A., št. ... z dne 23. 11. 2006 v 3. točki izreka odpravi; v 2. točki izreka, da v ostalem izpodbijani sklep ostane v veljavi. V obrazložitvi je navedel, da je pritožba G.G. utemeljena, pritožba tožnikov pa ni utemeljena. Meni, da odločitev prvostopnega organa za obnovo postopka po uradni dolžnosti na podlagi 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP ni pravilna in ne temelji na določbah ZUP in ZDen. ZDen namreč v 88. členu določa, da z dnem uveljavitve tega zakona (7. 12. 1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem. Kot je mogoče ugotoviti na podlagi listin, sta tožnika kupila dvosobno stanovanje v hiši na zemljišču s parc. št. ... k.o. B. s prodajno pogodbo z dne 9. 4. 1997, enosobno kletno stanovanje pa s kupoprodajno pogodbo z dne 16. 6. 2003. Iz prvonavedene pogodbe na nobenem mestu ne izhaja, da bi imenovana skupaj s stanovanjem kupila tudi sorazmeren del zemljišč št. ... in ... k.o. B., medtem ko je v kupoprodajni pogodbi iz leta 2003 sicer navedeno, da stanovanju pripada solastna oziroma trajna pravica uporabe zemljišča s parc. št. ..., ... in ..., k.o. B., vendar pa vsebina kupoprodajne pogodbe ne ustreza dejanskemu lastniškemu stanju omenjenih nepremičnin. Iz zemljiškoknjižnega vložka št. ... k.o. B., v katerega so obravnavane nepremičnine vpisane, namreč izhaja, da so bile na podlagi odločbe ObLO A. D. z dne 3. 6. 2006, št. ... in odločbe Komisije za nacionalizacijo pri ObLO A. D. z dne 15. 10. 1959 št. ..., podržavljene nepremičnine s parc. št. ..., ... in ..., katere so postale družbena lastnina, Občina A. D. pa je imetnica pravice uporabe ostala vse do danes (sedaj Mestna občina A.). Parcela št. ... k.o. B. je samostojno zemljišče, ki v naravi ne predstavlja funkcionalnega zemljišča stavbe na parc. št. 330. Upoštevajoč dejstvo, da bo funkcionalno zemljišče stavbe na C. odmerjeno iz parc. št. ... ter upoštevajoč okoliščino, da je v zemljiškoknjižnem vložku 322 k.o. B. zemljišče s parc. št. ... še vedno vpisano kot last Mestne občine A., katera vrnitvi zemljišča v naravi ni nasprotovala, je bila odločitev upravnega organa z dne 10. 5. 2006 pravilna in zakonita. Ker tožnika v postopku denacionalizacije zemljišča s parc. št. ... k.o. B. ne bi mogla pridobiti statusa stranke v skladu z določbo 60. člena ZDen, tudi ne moreta predlagati obnove postopka po določbi 9. točke 1. odstavka 260. člena ZDen, niti nista upravičena predlagati, da se odločba prvostopnega organa z dne 10. 5. 2006 izreče za nično.

Tožnika se v tožbi sklicujeta na svoje navedbe v odgovoru na pritožbo G.G.. Menita, da v zadevi ni bilo podlage za uvedbo denacionalizacijskega postopka, saj za vračanje ne prideta v poštev določbi 31. ali 32. člena ZDen. Menita, da tudi če ne bi bil sporen vpis pravice uporabe na podlagi sklepa o dedovanju po pokojnem A.A., ker ni imel vpisane pravice uporabe na zemljišču po nobeni izmed določb Zakona o nacionalizaciji, je iz vpisov na podlagi sklepa o dedovanju (sklep št ... z dne 10. 6. 1977 in sklepa po H.H. št. ... razvidno, da je bila nepremičnina, vključno z zemljiščem predmet dedovanja oziroma, da v času odločanja z izpodbijano denacionalizacijsko odločbo prejšnji lastnik nepremičnine, vpisane pri vl. ..., ni bil več ne lastnik in ne imetnik pravice uporabe. Parceli št. ... in ..., tudi če bi se šteli za nezazidano stavbno zemljišče, nista bili odvzeti iz uporabe prejšnjega lastnika, bili sta predmet dedovanja in niti prejšnji lastnik, niti katerikoli drugi izmed dedičev po A.A., v času odločanja o denacionalizaciji ni imel nikakršnih pravic na družbenem zemljišču, za uvedbo upravnega denacionalizacijskega postopka ni bilo podlage, kar je razlog za izrek ničnosti odločbe z dne 10. 5. 2006. Takšni sta tudi sodbi Vrhovnega sodišča U 131/95 in U 662/92. Navedeno pa je utrjeno tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01. V obravnavanemu primeru pa je prvostopni organ z odločbo z dne 10. 5. 2006 v 1. točki odločil, da se nepremičnina parc. št. ... (sadovnjak v izmeri 469 m2) vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice v korist upravičenca do denacionalizacije. Vlagateljema obnove - tožnikoma je bilo z izdano delno odločbo poseženo v njune nepremoženjske pravice in pravne interese in s tem v njune človekove pravice. Drugostopni organ po povedanem predloga za obnovo ni ocenil po določbi 1. in 3. odstavka 267. člena ZUP. Drugostopni organ pavšalno in neargumentirano navaja, da parcela št. ... k.o. B. ni funkcionalno zemljišče k stavbi na parceli št. ... iste k.o., ne da bi za to trditev bila izdana kakršnakoli odločba organa pristojnega za okolje in prostor po določbah 218. in 219. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), iz katere bi izhajalo, da parcela ni zajeta v gradbeni parceli kot funkcionalno zemljišče. Namreč, funkcionalno zemljišče je sestavni del gradbene parcele kakor je opredeljena v točki 6.2. 1. odstavka 2. člena ZGO-1. Vsakdo, ki je na kakršnikoli podlagi pridobil v last posamični del stavbe, ki je bila lahko kot celota (skupni del stavbe) v družbeni lastnini in stoječa na družbenem zemljišču, ne glede na to ali gre za posamični del stavbe, podedovan ali kupljen, ker je bil izvzet iz nacionalizacije, ali ker bi ga odprodala pravna oseba iz svojih družbenih sredstev, ali ker bi bil kupljen v stavbi, grajeni za tržišče (do obstoja družbene lastnine), je hkrati pridobil ustrezen delež pravice na družbenem zemljišču, oziroma po lastninjenju družbenih zemljišč - ustrezni solastniski delež, ne glede na to, ali so v prodajnih pogodbah, v sklepih o dedovanju, taki deleži bili navedeni in določeni. Drugostopni organ brez utemeljitve in obrazložitve navaja, da ker tožnika v postopku denacionalizacije zemljišča s parc. št. ... k.o. B. ne bi mogla pridobiti statusa stranke po določbi 60. člena ZDen, tudi ne moreta predlagati obnove postopka po določbi 9. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Pri tem pa drugostopni organ ni pojasnil, po kakšnem pravnem temelju, v zvezi s 60. členom ZDen, pa je vlagatelj imel položaj stranke. Tega položaja ni imel, tudi če bi šlo za nezazidano stavbno zemljišče, ker to ni bilo odvzeto njemu, ne njegovemu pravnemu predniku. Prav tako v stvari ni šlo za denacionalizacijo stavbe ali idealnega deleža stavbe ali posamičnega dela stavbe, da bi se hkrati z vračilom stavbe vračal ustrezni delež pravice na zemljišču. Po naravi stvari tvorijo vse tri parcele št. ..., ... in ... gradbeno parcelo, kakor je bilo vse zemljišče s prvotno edino parcelo št. ... v izmeri 935 m2 opredeljeno kot gradbena parcela v času gradnje. Da predstavijo vse parcele enotno gradbeno parcelo, je bilo predstavljeno že v predlogu za obnovo, kjer sta tožnika izkazala, da sta lastnika dveh stanovanj. Tožnika sta lastnika stanovanj v prvem nadstropju in sicer enosobnega stanovanja s pritiklinami v izmeri 27 m2 in dvosobnega stanovanja s pritiklinami v izmeri 103 m2, ki sta ju pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 9. 4. 1997, dopolnitve z dne 24. 4. 1997 ter dodatka k kupni pogodbi z dne 17. 3. 1997 ter zemljiškoknjižnima dovoljenima z dne 22. 9. 1998, vse sklenjene s prodajalcem F.F.. Iz teh pogodb in prejšnjih pogodb, vse do prvih prodajalk ml. D.D. in E.E., je izkazana nepretrgana veriga prenosov nepremičnine in obseg pravic s prenosom. Nepremičnine, last tožnikov, sta kot iz nacionalizacije izvzeta posamezna dela stavb ti podedovali po sklepu o dedovanju z dne 10. 6. 1977, po svojem stricu A.A.. S pogodbo z dne 15. 12. 1977 sta ju prodali Skladu za urejanje mestnih zemljišč Občine A. D. in sicer je kupec kupil in prevzel v družbeno lastnino in posest nepremičnino točka 2 navedene pogodbe, ki sestoji iz dvosobnega stanovanja s pritiklinami in enosobnega stanovanja, združeni v stanovanjsko celoto, v izmeri cca 130 m2 v prvem prostoru, z drugimi prostori in garažnim prostorom, vse v hiši A., C., stoječi na parc. št. ... ter pripadajočega zemljišča parc. št. ... in ..., vpisano v vl. št. ... k.o. B.. Torej je s prodajo posameznega dela stavbe kupec pridobil tudi ustrezni alikvotni del s pravico uporabe na zemljiščih, kot je navedeno ne le na parceli 330, temveč tudi na parceli ... in .... Pravico na navedenih dveh parcelah pa sta prodajalki imeli na podlagi dedovanja, vsaka le do 325/2000 deleža, saj je sicer njun pravni prednik A.A. imel le 325/1000 deleža na navedenih parcelah. Nepojmljivo in tudi sicer skregano z računstvom je, kako je po 325/1000 pravic na družbenem zemljišču, kar je bilo konzumirano z dedovanjem, nastalo kar po 3x325/1000, priznanih v korist oseb, ki jih pred tem ali sploh niso imele ali pa so bile po A.A. že predmet dedovanja in je bilo zato z njimi prosto razpolagano, kar pomeni, da so bile že konzumirane. Navedene listine so med spisi organa prve stopnje, torej je moral drugostopni organ zanje vedeti. V času odločanja o denacionalizaciji torej ne prejšnji lastnik, ne njegove dedinje niso imele na zemljišču nikakršnih pravic več. A.A., ker so po njem dedovale dedinje D.D. in E.E., one pa ne, ker so prostovoljno s pravnim poslom prenesle tudi pravice na zemljišču na že prej omenjeni Sklad. Predlaga odpravo obeh izpodbijanih odločb.

V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnika navajata, da je začasna odredba nujna in potrebna. V postopku je bila izdana delna odločba z dne 10. 5. 2006, tožnikoma pa se osporava status stranke. Delna odločba z dne 10. 5. 2006 je bila že poslana v izvršitev, z izvršitvijo pa bi se prizadela tožnikoma težko popravljiva škoda. Namreč vpis v zemljiško knjigo je naslov za pridobitev lastninske pravice, s tem pa bi prišlo do prostega razpolaganja zemljiškoknjižnih lastnikov z lastnino, vpisano v zemljiški knjigi. Predlagata, da naslovno sodišče (1. točka) Okrajnemu sodišču v Ljubljani, zemljiški knjigi naloži, da do pravnomočne rešitve v tej upravni sodni zadevi zadrži izvedbo vpisa delne odločbe o denacionalizaciji, Upravne enote A., št. ... z dne 10. 5. 2006, ki se nanaša na spremembo zemljiškega stanja v vl. št. ... k.o. B.; (2. točka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve te začasne odredbe.

Stranka z interesom v tem postopku G.G. na tožbo odgovarja ter predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka; v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pa predlaga zavrnitev predloga.

Stranki z interesom v tem postopku C.C. in Mestna občina A. na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe nista odgovorili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena, na predlog za izdajo začasne odredbe pa ni odgovorila.

K sodbi - 1. točka izreka:

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno zavrženje predloga tožnikov za izrek delne odločbe Upravne enote A. z dne 10. 5. 2006 za nično in zavrženje predloga za obnovo postopka, končanega z delno odločbo Upravne enote A. z dne 10. 5. 2006, kot je odločil s sklepom prvostopni organ v 1. in 2. točki ter odprava obnovitve denacionalizacijskega postopka, končanega z delno odločbo Upravne enote A. z dne 10. 5. 2006, uvedena po uradni dolžnosti, kot je odločil drugostopni organ v 1. točki odločbe.

Uvodoma sodišče pritrjuje razlogom prvostopnega organa, ki je zavrgel predlog tožnikov za izrek delne odločbe upravne enote z dne 10. 5. 2006 za nično, glede na njegove presoje o podanosti ničnostnih razlogov. Namreč tudi po mnenju sodišča noben od ničnostnih razlogov, navedenih v 1. odstavku 279. člena ZUP ni podan. Razloga, ki bi pomenil ničnostni razlog po citirani določbi ZUP, tožnika nista uveljavljala v predlogu, niti ga ne uveljavljata s tožbo. Namreč navajanje, da bi moral organ razglasiti denacionalizacijsko odločbo z dne 10. 5. 2006 za nično, ker niti prejšnji lastnik, niti katerikoli izmed dedičev po A.A. v času odločanja o denacionalizaciji ni imel nikakršnih pravic na družbenem zemljišču in zato ni bilo podlage za uvedbo upravnega denacionalizacijskega postopka, ni razlog za izrek ničnosti odločbe po 1. odstavku 279. člena ZUP, temveč je le razlog, ki bi utemeljeval zavrnitev zahteve za denacionalizacijo. Da pa naj bi s predlogom tožnika uveljavljala še kateri drug razlog za izrek odločbe za nično, pa tožnika v tožbi ne navajata.

Utemeljeno pa tožnika ugovarjata presoji prvostopnega organa, da nista upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo, torej stranka iz 1. odstavka 261. člena ZUP, ki je aktivno legitimirana za vložitev tega izrednega pravnega sredstva oziroma, da z vloženim predlogom nista uveljavljala razloga iz 9. točke 260. člena ZUP, torej da bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, pa jima ta možnost ni bila dana.

Upravni postopek, ki je bil končan z dokončno odločbo, se lahko obnovi, če obstajajo za to zakonsko določeni razlogi (260. člen ZUP). Predlog za obnovo postopka lahko vloži stranka (261. člen ZUP). Vendar pa tudi, če vložnik predloga po 9. točki 260. člena ZUP izkaže obstoj obnovitvenega razloga (da bi moral biti udeležen v postopku kot stranka), je potrebno predlogu ugoditi. Nepravilna je navedba prvostopnega organa, da tožnika v predlogu nista zatrjevala oziroma zahtevala obnove postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Namreč tožnika sta izrecno v predlogu navedla, da predlagata obnovo postopka, v katerem je bila odločba izdana, ker jima kot predlagateljema ni bila dana možnost udeležbe v postopku zaradi varstva pravic in pravnih koristi. Prvostopni organ je torej napačno presodil vložen predlog za obnovo postopka v pogledu uveljavljenih razlogov, napačno pa je presodil vložen predlog tudi v okviru določbe 2. odstavka 267. člena ZUP, torej ali ga je podala upravičena oseba. Pri presoji lastnosti stranke v denacionalizacijskih postopkih je prvostopni organ sicer pravilno izhajal iz določbe 60. člena ZDen in navedel, da so stranke v postopku denacionalizacije lahko upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Pri presoji položaja stranke po navedenem določilu pa je organ napačno presodil listinska dokaza, ki sta jih predložila tožnika, in na podlagi katerih je uvedel postopek po uradni dolžnosti po 1. točki 260. člena ZUP, iz katerih izhaja, da je bil predmet kupoprodajne pogodbe, na podlagi katere sta pridobila tožnika lastninsko pravico na stanovanjih, tudi pripadajoči del zemljišča na parc. št. ... (ki je bila predmet odločitve z denacionalizacijsko odločbo z dne 10. 5. 2006), vpisana v zk. vl. št. ... k.o. B.. Navedeno dejstvo, torej lastninska pravica na pripadajočem delu zemljišča parc. št. ..., pa za obravnavano denacionalizacijsko zadevo pomeni, da bi tožnika v tej denacionalizacijski zadevi morala sodelovati kot zavezanca glede na smiselno razlago določbe 51. člena ZDen. Da pa je bila parcela št. ..., v deležu ki je pripadal upravičencu A.A., predmet dedovanja, pa izhaja tudi iz predloženega historičnega zemljiškoknjižnega izpiska, iz kupoprodajnih pogodb pa je razviden tudi nadaljnji prvavnoposlovni prenos. Prvostopni organ torej v obravnavanem sklepu ni pravilno presodil predloga glede statusa tožnikov kot upravičenih vlagateljev predloga za obnovo postopka in obsega uveljavljenih razlogov v predlogu za obnovo postopka, kar je vplivalo na odločitev, torej je bistveno kršil določbe postopka. Posledično, ker navedene kršitve ni odpravil drugostopni organ, je bistveno kršitev določb postopka storil tudi ta.

Prvostopni organ je s 3. točko sklepa obnovil postopek denacionalizacije, končan z delno odločbo Upravne enote A. z dne 10. 5. 2006, po uradni dolžnosti, ker je ob preučitvi vloge tožnikov ugotovil, da je bilo z izdano delno odločbo z dne 10. 5. 2006, dejansko poseženo v njuno lastninsko pravico, izhajajoč iz listin, ki sta jih predložila predlogu. Pri svoji odločitvi se je oprl na 2. odstavek 268. člena ZUP in postopek obnovil po uradni dolžnosti iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Opredelil je, da bo postopek obnovil v delu, ki se nanaša na ugotovitev deleža, ki pripada upravičencem na podržavljenih nepremičninah in sicer A.A., B.B. in C.C., ob upoštevanju njihovega lastniškega deleža 975/1000 ob podržavljenju in deleža, ki ga zaradi lastninske pravice fizičnih oseb, skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZDen, ni mogoče vrniti v naravi. Po mnenju sodišča je drugostopni organ navedeno odločitev odpravil iz nepravilnih razlogov (ti ne izhajajo iz listinske dokumentacije, na katero je svojo odločitev oprl prvostopni organ), saj ugotavlja, da je imela pri parcelah št. ..., ... in ... B. občina v skladu s takrat veljavno zakonodajo pravico uporabe, pri čemer so bila od podržavljenja naprej predmet pravnega prometa samo stanovanja v stavbi, medtem ko je pravica uporabe, oziroma kasneje lastninska pravica na parc. št. ... in ... ostala vse do danes Občini A. D. (sedaj Mestni občini A.). Ta ugotovitev pa je, kot že navedeno, v nasprotju z listinskimi dokazi, ki sta jih predložila vložnika predloga za obnovo in historičnim zemljiškoknjižnim izpiskom, vpis v C listu, ki izkazuje pravico uporabe po 38. in 39. členu ZNNZ v korist dedinj po A.A.. Glede na navedeno je sodišče odpravilo odločbo drugostopnega organa v 1. točki izreka in v 2. točki, v kolikor se njegova odločitev, da se izpodbijani sklep potrdi in ostane v veljavi, nanaša na odločitev o pritožbi tožnikov. Sodišče je zadevo vrnilo prvostopnemu organu, ki bo v ponovnem postopku dolžan presoditi predlog za obnovo postopka v skladu s stališči sodišča, ki jih je navedlo v sodbi.

Ker sta upravna organa glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi, je sodišče odpravilo tako odločbo drugostopnega organa v 1. točki in deloma v 2. točki ter sklep prvostopnega organa v 2. točki, v preostalem pa je tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila odločitev prvostopnega organa o zavrženju predloga za izrek odločbe z dne 10. 5. 2006 za nično, pravilna in zakonita. Sodišče je odločitev o odpravi in vrnitvi zadeve v ponoven postopek prvostopnemu organu sprejelo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1).

Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.

K sklepu - 2. točka izreka:

Sodišče je predlagano začasno odredbo zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe na podlagi razlogov iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Za izdajo začasne odredbe po prejšnjih odstavkih je pristojno sodišče, ki je pristojno za odločitev o tožbi. O izdaji začasne odredbe odloča senat, če ni za odločanje o zahtevi pristojen sodnik posameznik (4. odstavek 32. člena ZUS-1).

Tožnik s tožbo izpodbija odločitvi organa prve stopnje, ki je zavrgel njegov predlog za ugotovitev ničnosti delne odločbe z dne 10. 5. 2006 oziroma predlog za obnovo postopka, končanega s to odločbo. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa predlaga, da sodišče Okrajnemu sodišču v A, zemljiški knjigi naroči, da do pravnomočne rešitve v tej upravno sodni zadevi zadrži izvedbo vpisa delne odločbe o denacionalizaciji z dne 10. 5. 2006, ki se nanaša na spremembo zemljiškoknjižnega stanja v vl. št. ... k.o. B.. Sporno v zadevi je, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo takšne začasne odredbe. Stanje, ki se lahko po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 uredi z začasno odredbo, se mora namreč nanašati na samo sporno razmerje ali pa mora biti z njim v neposredni zvezi. Stanje, ki naj bi se uredilo s tožbo v konkretnem upravnem sporu, je presoja zakonitosti odločitve o zavrženju tožnikovega predloga za izrek odločbe za nično in zavrženju tožnikovega predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka. Konkretno sporno razmerje se nanaša na vprašanje obstoja ničnostnih razlogov po določbah ZUP oziroma na položaj tožnika, ali bi moral biti stranka v konkretnem denacionalizacijskem postopku, kar bi vplivalo na presojo upravičene osebe za vložitev predloga za obnovo postopka. V upravnem sporu sta tako izpodbijani procesni odločitvi, prav ti pa predstavljata sporno razmerje. Zato stanja ni mogoča urejati z začasno odredbo, ki se nanaša na denacionalizacijsko odločbo, ki se zaradi svoje pravnomočnosti izvršuje v zemljiški knjigi. V zadevi ni neposredne povezave spornega pravnega razmerja z razmerjem, ki naj bi se uredilo s predlagano začasno odredbo. Vse navedeno pomeni, da že zaradi tega (manjkajoče neposredne povezanosti) ni pogoja za izdajo zahtevane začasne odredbe. Sodišče je torej predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker predlagana ureditev razmerja ne izhaja iz izpodbijanih odločb (oziroma sklepa prvostopnega organa). V zadevi se sporno pravno razmerje ne razteza na učinke pravnomočne delne odločbe z dne 10. 5. 2006, ki ni neposredno izpodbijana v obravnavanem upravnem sporu.

Glede na navedeno je bilo zato potrebno predlog za izdajo začasne odredbe, ker ne izpolnjuje pogojev po 2. in 3. odstavku 32. člena ZUS-1, zavrniti.

Pravni pouk temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1.