UPRS sodba U 1698/2002

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote X z dne 12. 4. 2002, s katero je prvostopni organ odločil: da se z dnem pravnomočnosti te odločbe v korist denacionalizacijskega upravičenca AA ml., rojenega 16. 9. 1924, vzpostavi solastninska pravica v višini do 20893/191069-tin deleža na kompleksu V, k.o. Z, ki ga sestavljajo v tej točki izreka naštete parcele ter na parc. št. 1174, 1405 in 1481, vl. št. 1161 k.o. U do deleža 281/3615-tin (1. točka izreka), da se solastninski delež vrne namesto podržavljenih parcel št. 964/1, 162 in 781 k.o. T, parcel št. 228, 229/2 k.o. S in parcele št. 878 k.o. R (2. točka izreka), da je zavezanec za vračilo premoženja v last Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (3. točka izreka), da je vrednost podržavljenega premoženja, ki se vrača s to odločbo znašala v času podržavljenja 62.735, 00 DEM (4. točka izreka), da upravičencu za podržavljeno premoženje ni bila izplačana odškodnina (5. točka izreka), da se solastninski delež in ostale parcele dajo v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere AA (6. točka izreka) in da zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v X po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja (7. točka izreka). Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe pojasnjuje, da gre v tem primeru za vračilo nadomestnega kmetijskega zemljišča, in se sklicuje na prvi odstavek 27. člena in tretji odstavek 42. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Navaja, da se o dodelitvi nadomestnega kmetijskega zemljišča dogovorita Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) in denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Katero zemljišče bo zavezanec dodelil upravičencu, je stvar njunega dogovora, pri čemer je zavezanec pri dodeljevanju vezan na svoja navodila. Tožena stranka meni, da sedanji tožnik kot zakupnik vrnjenih zemljišč ne more vplivati na odločitev zavezanca, katera zemljišča bo dodelil kot nadomestna. Glede na to, da tožnik uporablja vrnjeno zemljišče v smislu 17. člena zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, mu je prvostopni organ priznal status stranke s tem, da mu je še pred izdajo izpodbijane odločbe poslal vlogo Sklada, iz katere izhaja, da sta se s pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca dogovorila o vrnitvi nadomestnih parcel in ga pozval, da v zvezi s tem sporoči morebitne pripombe. Zato ni mogoče sprejeti njegovih trditev, da mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Svojim pritožbenim ugovorom dodaja, da je iz odločbe razbrati, da naj bi bili postopki za pridobitev nadomestnega premoženje neki posebni postopki denacionalizacije, s čemer pa se ne strinja. Sklicuje se na ZUP, ki določa kdo je stranka v postopku, in opredeljuje temeljna načela postopka, konkretno obveznega zaslišanja stranke (8. člen), določa obligatoren razpis ustne obravnave (členi 142, 143, 149). Ni ji jasno, zakaj v rednih postopkih vračila sodeluje kot enakopravna stranka, čeprav je tudi v teh postopkih Sklad zavezanec za vračilo, v postopkih, ko se vračajo nadomestna zemljišča pa ne, čeprav je posestnik in zakoniti uporabnik teh zemljišč. Meni, da je najbolj prizadeta stranka v teh postopkih in izgublja zemljišča, katera obdeluje, in so bila v legalnih poslih pred letih odkupljena. Navaja, da je na obravnavanem območju dovolj državnih kmetijskih zemljišč, ki niso v kompleksih in bi se lahko brez škode oddala upravičencem. Nepravično je vračanje deleža njivskega kompleksa namesto razdrobljenih, pretežno gozdnih površin. Meni tudi, da iz prvostopne odločbe ni razvidna vrednost vrnjenih zemljišč in po kakšnih kriterijih je le-ta računana, glede na to, da imajo posamezne parcele različne kulture. V postopku je med strankama teklo dogovarjanje za izročitev drugih zemljišč, ki bi bila tudi za upravičenca primernejša, vendar upravni organ tega ni upošteval. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene, iz razlogov, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe.

Stranka z interesom v tem postopku, AA, je po svojem pooblaščencu v odgovoru na tožbo predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da je bil o vrnitvi nadomestnih zemljišč sklenjen sporazum. Poskušal je navezati stik z direktorjem tožeče stranke zaradi dogovora o zamenjavi zemljišč, vendar se ta temu izmika. Sicer pa zemljišča pridobiva le v last, ne pa tudi v uporabo.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije kot stranka z interesom v tem postopku na tožbo ni odgovoril.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporen položaj oziroma obseg pravic tožnika v denacionalizacijskem postopku, v katerem se podržavljena zemljišča vračajo v obliki nadomestnih zemljišč.

Vrnitev nadomestnih zemljišč je denacionalizacija v obliki odškodnine (drugi odstavek 2. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US).V tem primeru se denacionalizacijskemu upravičencu, ki zaradi ovir po ZDen ne more dobiti vrnjenih tistih kmetijskih zemljišč, ki so mu bila podržavljena, denacionalizacija izvrši z vrnitvijo drugih kmetijskih zemljišč, torej v naravi, kar je primarna oblika denacionalizacije. Denacionalizacijski zavezanec je Sklad, ki se z denacionalizacijskim upravičencem dogovori o vrnitvi nadomestnih zemljišč (prvi odstavek 27. člena, obvezna razlaga prvega stavka prvega odstavka 27. člena, tretji odstavek 42. člena ZDen). Ta ureditev po ZDen se povezuje z določbami ZSKZ (Uradni list RS, št. 10/93, 1/96), s katerim je bil ustanovljen Sklad kot pravna oseba za gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije (prvi odstavek 2. člena. 3. člen ZSKZ). Gospodarjenje po tem zakonu obsega upravljanje in razpolaganje (drugi odstavek 2. člena ZSKZ). Razpolagalno upravičenje pooblašča Sklad za odtujitev zemljišč iz lastnine Republike Slovenije, torej tudi za vrnitev nadomestnih zemljišč v denacionalizacijskem postopku.

Sklad gospodari s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, ki so jih bila dolžna izločiti iz svojih sredstev in jih nanj prenesti v skladu s 5. členom zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96; v nadaljevanju ZLPP) podjetja z družbenim kapitalom v postopkih lastninskega preoblikovanja, s kmetijskimi zemljišči, ki so postala last države po zakonu o zadrugah, s kmetijskimi zemljišči, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način ter s kmetijskimi zemljišči, ki so postala last Republike Slovenije po tretjem odstavku 14. člena ZSKZ (14. člen ZSKZ). V zakonodajnem postopku sprejemanja ZLLP je bila določba njegovega 5. člena utemeljevana tudi z razlogom lažje izvedbe denacionalizacije zaradi zagotavljanja nadomestnih zemljišč, kar je Ustavno sodišče Republike Slovenije ocenilo kot legitimen cilj za uzakonitev take določbe (odločba, št. U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995, Uradni list RS, št. 43/95). Naknadno je v obseg zemljišč, ki so ex lege postala last Republike Slovenije, posegel zakon o javnih skladih (Uradni list RS, št. 22/00), na podlagi katerega so določena nezazidana stavbna zemljišča postala last občin (peti odstavek 57. člena tega zakona).

Položaj prejšnjih upravljalcev zemljišč v družbeni lastnini, ki so sedaj last Republike Slovenije, ureja ZSKZ v 17. členu, po katerem prejšnji upravljalci nadaljujejo z uporabo in upravljanjem kmetijskih zemljišč in gozdov, če jih obdelujejo oziroma izkoriščajo sami kot dober gospodar, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji (to velja za primere, ko se vrača tisto zemljišče, ki je bilo podržavljeno, za kar pa v primeru dodelitve nadomestnih zemljišč, kot je bilo že navedeno, ne gre, in je drugačno pojasnilo tožene stranke v izpodbijani odločbi zmotno) oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe (prvi odstavek 17. člena). ZSKZ-A je določil, da se pogodbe med Skladom in prejšnjim upravljalcem sklenejo do 30. 6. 1996 (drugi odstavek 17. člena), sicer se šteje, da je pogodbeno razmerje nastalo po samem zakonu, o nerešenih vprašanjih pa odloči sodišče v nepravdnem postopku (šesti odstavek 17. člena). Pogodba se za kmetijska zemljišča, na katerih so trajni nasadi, sklene za čas, ki ustreza amortizacijski dobi trajnega nasada, za druga kmetijska zemljišča pa za čas, določen v predpisih o kmetijskih zemljiščih (četrti odstavek 17. člena); po zakonu o kmetijskih zemljiščih, Uradni list RS, št. 59/96, 1/99, 54/00, 27/02-odl. US, je doba zakupa glede na namen uporabe zakupnega zemljišča najmanj 25, 15 oziroma 10 let. Po izteku pogodbe oziroma, če se dosedanji upravljalci odpovedo pravici do sklenitve pogodbe oziroma se sklenjena pogodba razdre, se nova pogodba sklene na podlagi javnega razpisa, pri katerem lahko v skladu z zakonom dotedanji zakupniki pod enakimi pogoji uveljavljajo prednostno pravico pri vzpostavitvi novih pogodbenih razmerij (sedmi odstavek 17. člena). Iz navedenih določb izhaja, da ima prejšnji upravljalec za kmetijsko zemljišče sklenjeno zakupno pogodbo, če je nima, se šteje, da pogodba obstaja po samem zakonu, da je določen čas zakupa ter višina zakupnine, pri čemer se upošteva kupnina za odplačno pridobljeno zemljišče iz lastnih sredstev (prva alinea petega odstavka 17. člena), glede na stališče ustavnega sodišča, da Sklad odgovarja tudi za vse obveznosti, nastale v zvezi s kmetijskimi zemljišči, ki so bila nanj prenesena (62. točka obrazložitve odločbe, št. U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995, Uradni list RS, št. 43/95 in 35. točka obrazložitve odločbe, št. U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, Uradni list RS, št. 68/95), pa tudi opredelitev teh obveznosti. O morebiti še nerešenih vprašanjih med Skladom in prejšnjim upravljalcem lahko še teče nepravdni postopek pred sodiščem.

Prejšnji upravljalec torej na zemljišču v državni lasti nima nobene stvarne pravice, saj je zakup pravica obligacijskega prava. Pri odtujitvi stvari, ki so bile pred tem izročene drugemu v zakup, stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca, pravice in obveznosti iz zakupa obstajajo potlej med njim in zakupnikom (610. člen obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01).

Na podlagi navedenega je treba presoditi, kakšen je položaj prejšnjega upravljalca, ko naj bi se v denacionalizacijskem postopku zemljišče, ki ga ima v zakupu, dodelilo denacionalizacijskemu upravičencu kot nadomestno zemljišče. Za priznanje položaja stranke v tem postopku je bistveno, ali oseba varuje v tem postopku svoje pravice ali pravne koristi (prvi odstavek 60. člena ZDen). Kot je bilo že opozorjeno, prejšnji upravljalec na državnem zemljišču nima absolutnih, stvarnih pravic, tj. pravic, ki bi jih lahko uveljavljal nasproti denacionalizacijskemu upravičencu. Ker pri zakupu novi lastnik, v tem primeru denacionalizacijski upravičenec, po sili zakona vstopa v zakupno razmerje, je pravni položaj prejšnjega upravljalca zaščiten z zakupno pogodbo. Zato v primeru, če se v denacionalizaciji nadomestno zemljišče daje le v last, ne pa tudi v posest, prejšnji upravljalec ne more vplivati na dodelitev nadomestnega zemljišča, in njegova udeležba v denacionalizacijskem postopku iz tega razloga ni relevantna. Po mnenju sodišča tudi ureditev po ZSKZ-A glede sklenitve nove zakupne pogodbe po izteku prvotne ni takšna, da bi bilo mogoče prejšnjemu upravljalcu priznati pravni interes, da v denacionalizacijskem postopku ugovarja dodelitvi nadomestnega zemljišča. Ta zakon mu ob pogoju, da Republike Slovenija ostaja lastnica zemljišča, ki ga je imel v zakupu, priznava prednostno pravico do sklenitve zakupne pogodbe pod pogoji javnega razpisa. Gre za bodočo pravico, odvisno od več zakonitih predpogojev za njen nastanek. To pa po mnenju sodišča pomeni, da po izteku prvotne zakupne pogodbe položaj prejšnjega upravljalca zemljišč ni več enako trdno varovan, kot je bil ob prenosu zemljišč v državno lastnino, ko je zakonodajalec tistim prejšnjim upravljalcem, ki so sposobni poslovati v pogojih tržnega gospodarstva, iz naslova uporabe zemljišč v družbeni lastnini in v obsegu teh pravic zagotovil nadaljnjo uporabo zemljišč. Prednostno pravico do novega zakupa bo prejšnji upravljalec lahko uresničil le, če bo lastnica zemljišč še Republika Slovenija, ta njegova pravica pa v konkurenci z razpolagalno pravico Sklada z zemljišči ni tako močna, da bi Skladu razpolaganje z zemljišči prepovedovala. V denacionalizacijskem postopku to pomeni, da prejšnji upravljalec ne more preprečiti, da bi se Sklad z denacionalizacijski upravičencem v smislu prvega odstavka 27. člena ZDen sporazumel o dodelitvi kmetijskega zemljišča, ki ga ima v zakupu, kot nadomestnega zemljišča. Za katero zemljišče se Sklad z denacionalizacijskim upravičencem pod pogoji prvega odstavka 27. člena ZDen sporazume o vrnitvi, ali je to zemljišče, ki ga prejšnji upravljalec še uporablja za kmetijsko proizvodnjo, ali pa se na njem zakup več ne izvršuje, je stvar primerne izbire Sklada, kar pa ni predmet pravne presoje v denacionalizacijskem postopku.

Iz navedenega sodišče povzema, da obstoj zakupnega razmerja na kmetijskem zemljišču, ki naj bi se dodelilo kot nadomestno zemljišče, ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o denacionalizaciji, če so izpolnjeni drugi pogoji za denacionalizacijo. Prejšnji upravljalec kot zakupnik tega zemljišča v denacionalizacijskem postopku sodeluje, če izkaže, da ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravni interes za udeležbo v postopku. Tega pa po mnenju sodišča ima, kadar je zakupnik zemljišč v kompleksu, ki se dodeljujejo kot nadomestna zemljišča, zaradi zavarovanja funkcionalnosti kompleksa kmetijskih zemljišč (identično stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi, opr. št. I Up 642/2001-2 z dne 13. 3. 2002), v primerih ko ni sklenjena zakupna pogodba, ampak se njen obstoj predpostavlja na podlagi zakona, in niso jasna vsa vprašanja zakupa, če teče nepravdni postopek ipd. S tem pa je tudi določen okvir njegovih možnih ugovorov.

V skladu z navedenim sodišče tudi zavrača tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, saj je tožena stranka njegovo pritožbo zavrnila iz pravilnih razlogov. Tožnik je ves čas postopka oporekal denacionalizaciji v obliki nadomestnih zemljišč, takega ugovora pa tudi po mnenju sodišča nima. O sklenjenem sporazumu med Skladom in denacionalizacijskim upravičencem je bil, kot izhaja iz podatkov predložnih upravnih spisov, obveščen, torej je imel tudi možnost, da varuje svoje pravice in pravne koristi iz obstoječega zakupnega razmerja v dopustnem obsegu, ki ga je sodišče pojasnilo zgoraj. Glede na gornje stališče sodišča, tožbeni ugovor, da bi lahko Sklad denacionalizacijskemu upravičencu ponudil druga državna kmetijska zemljišča, na odločitev ne more vplivati. Tudi kolikor v postopku ni bila opravljena obravnava, kar ugovarja (čeprav se v dopisu z dne 3. 12. 2001 sklicuje na dogovore na ustni obravnavi dne 11. 5. 1999), to ni takšna kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, ker mu je bila na drug način dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah iz njegove pravne sfere, ki so pomembne za odločbo (8. člen ZUP/86). Ne drži tudi tožbeni ugovor, da iz prvostopne odločbe ni razvidna vrednost vrnjenih zemljišč in po kakšnih kriterijih je bila izračunana, saj je v obrazložitvi te odločbe navedena in je tudi pojasnjeno, da je bila izračunana po odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92).

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.