42. člen ZDen

Funkcionalno zemljišče je kot kategorija družbene lastnine že po sami definiciji zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo oziroma rabo stavbe oziroma objekta. Gre torej za zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato pripada lastnikom objekta, ki so imeli na njem ex lege pravico uporabe in, ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, lastninsko pravico. Za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen je odločilno stanje v času vračanja.

Tožeča stranka, ki je Pogodbo o nagradi sklenila v času veljavnosti Zakona o denacionalizaciji in Zakona o slovenskem odškodninskem skladu, bi nezmožnost vračila v naravi morala predvideti (glede na dejstvo, da je v eni izmed nepremičnin tudi muzej, pa morebiti celo pričakovati). Zavedati bi se morala tudi režima plačevanja odškodnine v obveznicah SOS in vštevanje obresti pri izračunu nagrade izrecno določiti že v sami Pogodbi o nagradi. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu VSRS III Ips 25/2014. Za vštevanje obresti bi torej bil potreben izrecen dogovor pogodbenih strank, ki bi moral biti sklenjen v pisni obliki (8. člen Tarife o odvetniških storitvah).

V nepravdnem denacionalizacijskem postopku je glede na vsebino zahtevka vmesni sklep o podlagi za denacionalizacijo nepremičnin dopusten. V obravnavanem primeru je bil že izdan. Za izpodbijani sklep, ki zavrne (predlagano) obliko denacionalizacije, ni podlage ne v 66. členu ZDen, ker je odločanje o obliki vrnitve sestavni del odločanja o predlagani denacionalizaciji, niti v 315. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker odločanje o obliki denacionalizacije ne spada v odločanje o upravičenosti do denacionalizacije (temelju zahtevka). Zavrnilni sklep že po svoji naravi ne more predstavljati vmesne odločbe, ampak le končno odločbo. Sodišče je pri odločanju o zahtevi za denacionalizacijo v celoti vezano na predlog oziroma zahtevek stranke. To velja tako glede oblike denacionalizacije, kot zavezancev za predlagano obliko denacionalizacije.

Ustavno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da ima pravica denacionalizacijskih upravičencev, ki izhaja iz 33. člena USRS in iz Protokola 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) prednost pred lastninskimi upravičenji podjetij oziroma njihovih delavcev do lastninskega preoblikovanja.

Izpostavljena vprašanja se sicer v pretežnem delu nanašajo na naravo sklepanja sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen za vrnitev nadomestne nepremičnine upravičencu, vendar je iz obrazložitve, ki obširno povzema kronologijo dolgoletnega postopka vračanja, mogoče razbrati le, da tožnik nasprotuje dejanskemu stanju, in sicer ugotovitvi sodišča, da zemljišče parc. št. 2222/2 ni bilo med ponujenimi zemljišči, in ugotovitvi, s kakšnim namenom je zatrjeval neprimernosti ponudbe. Na stališče v sodbi, da je SKGZ dolžan skleniti sporazum o nadomestnih zemljiščih samo za katero od teh, ki jih je ponudil upravičencu, ciljajo tretje, četrto in šesto vprašanje (s podvprašanji). Vendar v predlogu ni obrazloženo, zakaj je omenjeno stališče sodišča napačno, saj so navedbe o tem nasprotujoče. Tožnik namreč na eni strani trdi, da je nesklenjen sporazum kršitev zakonske obveznosti SKGZ, na drugi pa, da ima SKZG diskrecijsko pravico glede sklenitve sporazuma, pri čemer se v nadaljevanju celo sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 313/2010 z dne 13. 6. 2013, da je vprašanje sklenitve sporazuma obligacijsko, civilnopravno vprašanje (ne pa torej zakonsko predpisana dolžnost

V ZDen ni podlage za zaključek, da bi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS moral kot nadomestno zemljišče vrniti katerokoli zemljišče, s katerim gospodari, in za katero po določbah ZDen ni ovir za vračilo v naravi. SKZG gospodari s kmetijskimi zemljišči v lasti Republike Slovenije (razpolaga in upravlja) v skladu s sprejeto razvojno politiko Republike Slovenije, predpisi in svojimi akti (prvi odstavek 4. člena ZSKZ) ter v njegove pristojnosti v nasprotju z zakonom ni mogoče posegati.

Za priznanje odškodnine v obliki nadomestnih zemljiščih (kmetijskih zemljiščih in gozdovih) je potreben sporazum med SKZG in upravičenci oziroma njegovimi pravnimi nasledniki. Za razliko od drugih udeležencev obligacijskopravnih razmerij Sklad kot zakonsko določen zavezanec za plačilo odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč ni svoboden v odločitvi, ali bi sporazum sklenil, ali ne, ampak ga k temu zavezuje zakon, pri zavrnitvi predloga za sklenitev sporazuma pa je vezan izključno na razloge, ki izhajajo iz zakona.

Pri presoji obstoja ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je pravno odločilno stanje ob uveljaviti ZDen.

Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremičnina ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Zavezanec za izplačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen tem upravičencem pa je Sklad (tožena stranka).

Plačilo na podlagi 26. člena ZDen je po svoji naravi zgolj doplačilo in tedaj akcesorna obveznost vračilu v naravi; po naravi gre v celoti gledano za naturalni vrnitveni zahtevek. Za plačilo zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine je zavezan tisti, ki je zavezan za vračilo v naravi.

Nenatančen in dvoumen izrek, da se plačilo odškodnine izvrši v delnicah Republike Slovenije, je popravljen, ker ga je mogoče razumeti na dva načina: - da Republika Slovenija izroči delnice, ki jih ima kot delniška družba (neizvršljiv izrek, ker Republika Slovenija ni delniška družba); - da Republika Slovenija izroči delnice, ki jih ima v lasti.

Upravičencem, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, pripada odmena za njegovo neuporabno po drugem odstavku 72. člena ZDen.

Priznanje odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč je po tretjem odstavku 42. člena ZDen možno, če je med upravičencem in zavezancem za dodelitev nadomestnih zemljišč sklenjen sporazum.

Glede na besedilo prvega stavka prvega odstavka 27. člena ZDen že samega (upoštevajoč obvezno razlago) in ob upoštevanju obrazložitve predloga obvezne razlage, je po mnenju sodišča to določbo treba razlagati v pomenu, da se je SKZG kot zavezanec dolžan sporazumevati z upravičencem o nadomestnem zemljišču z namenom sklenitve sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen. S tem ko je SKZG določen za zavezanca, so njegove pravice in obveznosti vezane na to svojstvo; za zavezance pa ZDen ne določa, da se svoje obveznosti vračila podržavljenega premoženja morejo razbremeniti iz razlogov, ki nimajo podlage v zakonu. Če bi organ presodil, da gre za neustrezno ponudbo, bi moral SKZG pozvati k predložitvi nove, ustreznejše ponudbe. Šele če tudi v nadaljevanju sklenitev sporazuma ne bi uspela - pri čemer bi organ moral vseskozi izhajati iz obveznosti SKZG, da se je kot zavezanec dolžan sporazumevati z upravičencem (vlagateljem) o nadomestnem zemljišču z namenom sklenitve sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen, ter upoštevati, da je sam dolžan pri tem aktivno sodelovati in sklenitev sporazuma spodbujati - bi organ mogel pristopiti k reševanju podrejenega zahtevka za odškodnin

Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremična ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen.

Zahtevek za odškodnino v obliki nadomestnega premoženja je namreč pravno upravičen le nasproti zavezancu, v katerega premoženju so nepremičnine, ki se kot podržavljene vrnejo upravičencu (51. člen ZDen). Ker podržavljene nepremičnine v obravnavani zadevi niso med sredstvi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (so v zasebni lasti), omenjeni sklad tudi ni zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja, kar posledično pomeni, da tudi vračilo v obliki nadomestnih zemljišč po zakonu ni mogoče.

Za razlikovanje položaja med upravičenci, ki v denacionalizacijskem postopku prejmejo odvzeto nepremičnino nazaj, in upravičenci, ki zaradi nezmožnosti vrnitve odvzete nepremičnine v naravi prejmejo nadomestna zemljišča, obstojijo razlike in zato utemeljeni razlogi, zaradi katerih prvim pripada odškodnina zaradi nezmožnosti uporabe, drugim pa ne. Pritožnica utemeljeno opozarja, da se nepremičnine, dodeljene upravičencem, konkretizirajo šele v odločbi o denacionalizaciji, zaradi česar tožniki od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe ne bi mogli pridobivati nobenih koristi od nadomestnih zemljišč. Položaj upravičencev, ki dobijo nadomestna zemljišča, je treba primerjati s položajem drugih upravičencev, ki prejmejo odškodnino (v kateri koli obliki pač), ne pa s tistimi, ki prejmejo odvzeto nepremičnino v naravi.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali lahko denacionalizacijski zavezanec za vrnitev stvari iz prvega odstavka 51. člena ZDen, ki je v okviru denacionalizacijskega postopka na podlagi poravnave iz 69. člena ZDen v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 42. člena ZDen, da je upravičen do odškodnine v obveznicah po 73. členu ZDen (ker ni bilo dolžnosti vrnitve v naravi), uspešno uveljavlja povračilo plačanega od tožene stranke po splošnih obligacijskih pravilih neupravičene obogatitve, natančneje po 218. členu ZOR (oziroma sedaj 197. členu OZ).

V konkretnem primeru upravičenke zahtevka za plačilo odškodnine v obliki obveznic niso postavile, zato zgolj zaradi nemožnosti vračanja spornih nepremičnin v naravi ni mogoč zaključek, da bi tak zahtevek dejansko postavile. Če ni zahtevka, pa tudi ni mogoče govoriti o zakonski obveznosti tožene stranke v razmerju do denacionalizacijskih upravičenk. V zameno za plačani znesek (ki je pravzaprav predstavljal kupnino), je tožeča stranka prejela v last nepremičnine, katerih vrnitev so zahtevale denacionalizacijske upravičenke. Če poravnava ne bi bila sklenjena, tožeča stranka ne bi postala zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin.

Glede na določbo prvega stavka prvega odstavka 27. člena ZDen (upoštevajoč obvezno razlago) in ob upoštevanju obrazložitve predloga obvezne razlage, je po mnenju sodišča to določbo treba razlagati v pomenu, da se je zavezanec dolžan sporazumevati z upravičencem o nadomestnem zemljišču z namenom sklenitve sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen. V obravnavanem primeru, ko sporazum ni bil dosežen, bi moral organ oceniti ustreznost ponudbe glede na ugovore, podane v postopku, pri presoji pa izhajati iz stvarnih možnosti in zakonskih razlogov, zaradi katerih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi.