17. člen ZSKZ

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Sodišče druge stopnje soglaša, da določbi 5. člena ZLPP in 17. člena ZSKZG urejata specifično situacijo, kot posledico vzpostavitve državne lastnine na določenih kmetijskih zemljiščih ter sta omogočili prejšnjim upravljalcem sklenitev zakupnih pogodb s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov (tožnik) za podržavljena zemljišča ter jim (prejšnjim upravljalcem), v primeru, da so sklenili zakupno pogodbo, omogočili pobot kupnine (zneska, ki so ga upravljalci plačali za zemljišča, ki so po ZLPP postala last države).

Tožena stranka je na podlagi prodajne pogodbe o nakupu poslovne celote postala univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika pri opravljanju dejavnosti nasada drevesnic, nanjo pa na podlagi 5. člena ZLPP in 17. člena ZSKZ ter drugega odstavka 4. člena Zakupne pogodbe (priloga A3) ni prešla pravica do pobota kupnine za odplačno pridobljena zemljišča z zakupnino za ta zemljišča.

Lastninjenje kmetijskih zemljišč ni potekalo po določbah ZLNDL, temveč je bilo že pred uveljavitvijo ZLNDL opravljeno po določbah ZSKZ. V skladu s 14. členom ZSKZ so kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last države oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij ali Zakonu o zadrugah, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postali z dnem uveljavitve tega zakona last države oziroma občin. Lastnina občine so tako postala kmetijska zemljišča, ki so se nahajala na območju občine in so bila 6. 4. 1941 v lasti občine. Toženka ne more uspeti niti z navedbami, da je mogoče pravico uporabe po vsebini enačiti z lastninsko pravico.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je v razmerju do uporabnika zemljišča zato (edini) pasivno legitimiran ob uveljavljanju morebitnih zahtevkov iz naslova vlaganj v nepremičnine in s tem povezano njihovo povečano vrednostjo. Ureditev po ZSKZ je specialne narave in se ji tožeča stranka ne more ogniti s sklicevanjem na (splošno) obligacijskopravno ureditev neupravičene obogatitve po OZ.

Posledica ugotovljenega neveljavnega odstopa od pogodbe je, da pogodba do nadaljnjega ostane v veljavi. Če pogodba še vedno velja, pa ima upnik na voljo le izpolnitveni zahtevek na izvršitev tistega, kar je vsebina obveznosti po sklenjeni pogodbi. Namesto njega ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka zaradi neizpolnitve, saj z neizpolnitvijo pogodbena obveznost ne preide v odškodninsko.

Predpogoj za uveljavljanje odškodnine zaradi povečanja vrednosti nepremičnine, ki je bila podržavljena, je postavitev zahtevka v denacionalizacijskem postopku, vendar pa to v primeru kmetijskih in gozdnih zemljišč od denacionalizacijskega upravičenca lahko zahteva le denacionalizacijski zavezanec in to le v denacionalizacijskem postopku. V obravnavanem primeru je bil denacionalizacijski zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov(prvi odstavek 20. člena ZSKZ), ki je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje zahtevek za povrnitev vlaganj uveljavljal od denacionalizacijskega upravičenca. Edino Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je tisti, ki lahko od denacionalizacijskega upravičenca uveljavlja zahtevek za povračilo vlaganj v nepremičnino. Smisel denacionalizacijskega postopka je ureditev razmerja med denacionalizacijskim upravičencem in denacionalizacijskim zavezancem. Razmerja med upravičencem ali zavezancem ter tretjimi osebami niso predmet postopka o denacionalizaciji.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlago 5. člena ZLPP in sedmega odstavka 17. člena ZSKZ, kakršna izhaja iz izpodbijane sodbe. Gre za specialna predpisa, ki urejata vprašanje odškodnine za zemljišča, prenesena na tožečo stranko ali občine po določbi 5. člena ZLPP. Edina oblika odškodnine, do katere so bili prejšnji imetniki pravice uporabe upravičeni, je pobotanje z najemnino za ta zemljišča. Sklenitev zakupnih (najemnih) pogodb pa ni bila avtomatična, temveč je zakon upravičencem dajal zgolj opcijo, da sklenejo najemno pogodbo (po drugi strani pa tožeča stranka sklenitve zakupne pogodbe, če so bili izpolnjeni pogoji iz 5. člena ZLPP in 17. člena ZSKZ, ni mogla odkloniti). Če bi torej tožena stranka že od začetka najemno pogodbo sklenila le za 11,04 % zemljišč, bi takrat imela pravico do pobota le s kupnino, ki jo je plačala za teh 11,04 % zemljišč. Nič drugače ne more biti, če pride med trajanjem najema do razveze pogodbe glede zemljišč.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je škoda, ki naj bi tožnici nastala zaradi zatrjevane protipravne odpovedi najemne pogodbe, pravno priznana škoda, in - ali ima tožnica v takšnem primeru pravico terjati povračilo škode v višini razlike med plačano kupnino in že pobotanimi zneski najemnine.

Z ustanovitvijo Sklada je tožena stranka eno od svojih neoblastnih funkcij prenesla nanj. Iz dejstva, da s kmetijskimi zemljišči v lasti tožene stranke gospodari Sklad in so sredstva, pridobljena z gospodarjenjem s temi zemljišči, prihodek Sklada, izhaja pravilna odločitev, da bi moral biti tožen Sklad. Pravice bivših imetnikov družbene lastnine so bile za ta primer urejene posebej, in sicer se je povračilo vlaganj lahko zahtevalo le v razmerju do Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, in še to le v okviru urejanja zakupnih razmerij.

Ker udeleženki sami nista uspeli skleniti pogodbe glede spornih vprašanj, sta določitev vsebine njunega razmerja dosegli v nepravdnem postopku s pomočjo sodišča. To je odločilo, katera zemljišča so predmet zakupa, in kolikšna je zakupnina zanje, ter da se zakupnina za leto 2013 in naslednja leta določi z aneksom k pogodbi, v kateri stranki določita seznam parcel in zakupnino. Pri tem je določilo tudi način oblikovanja takšnega seznama parcel in zakupnin, in sicer tako, da se seznam oblikuje glede na zmanjšanje obsega v zakup danih parcel zaradi izpolnjevanja obveznosti sklada za vrnitev nepremičnin v naravi po različnih denacionalizacijskih zakonih ter zaradi spremembe rabe zemljišč v naravi. Pri določanju vsebine aneksa se ne more upoštevati dejstva, da predlagateljica iz razlogov, ki niso na strani nasprotne udeleženke, ne uporablja določenih v zakup danih nepremičnin, če glede teh nepremičnin ni podala odpovedi zakupne pogodbe. Slednja namreč obstoji in je za stranki zavezujoča. Merila za spreminjanje njene vsebine pa so prav tako že dogovorjena med strankama s pogodbo. Predlagateljica ne more spreminjati vsebine zakupnega razmerja enostransko, tj. brez soglasja naspro

Kmetijska zemljišča so lovske družine lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino.

Lovske družine so imele v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu nekoliko drugačen položaj kot druga društva, katerih osnovni namen je bil uresničevanje interesov članov društva. Lovske družine so bile namreč opredeljene kot samoupravne organizacije občanov (prvi odstavek 57. člena ZVGLD), torej družbene organizacije, ki uresničujejo tudi širše družbene interese pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi. Meja med družbenimi organizacijami in društvi ni bila jasno določena niti v teoriji niti v praksi. Lovske družine so kmetijska zemljišča lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino.

Tako ZLPP kot ZSKZ, ki sta glede na OZ specialna predpisa, tožnici za podržavljena zemljišča ne dajeta pravice do odškodnine, pač pa ji kot kompenzacijo nudita zgolj sklenitev najemne oziroma zakupne pogodbe, posledično pa pobotavanje najemnine oziroma zakupnine z zneskom kupnine, ki ga je tožnica plačala za navedena kmetijska zemljišča. S prenehanjem najemnega razmerja preneha tudi pravica do pobota najemnine oziroma zakupnine s plačano kupnino. Ne 5. člen ZLPP ne 17. člen ZSKZ namreč ne določata, da gre tožnici v primeru prenosa kmatijskih zemljišč na RS oziroma na toženca pravica do odškodnine, po analogiji pa ji ta pravica tudi ne more iti v primeru, da najemno razmerje med pravdnima strankama preneha kasneje.

Čeprav prva predlagateljica v skladu s 17. členom ZSKZ za začetek predmetnega postopka ni bila pooblaščena, je sodišče njeno udeležbo v postopku pravilno dopustilo na podlagi prvega odstavka 19. člena ZNP, po kateri ima pravico do udeležbe v postopku tudi oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. V postopku je bilo namreč sporno lastništvo zemljišč, ki so bila navedena v predlagani zakupni pogodbi, pri čemer je prva predlagateljica zatrjevala, da je postala lastnica spornih zemljišč na podlagi zakona, nasprotna udeleženka pa je temu nasprotovala in zatrjevala, da je na podlagi ZZad sama postala lastnica teh zemljišč. Pravni interes prve predlagateljice za udeležbo v predmetnem postopku je bil tako tudi po stališču pritožbenega sodišča nedvomno izkazan.

V obravnavani zadevi je treba presoditi zakonitost spornega razpisnega pogoja in s tem izpodbijane odločitve, ki temelji na stališču, po katerem bi tožnik prednostno pravico iz sedmega odstavka 47. člena ZG lahko uveljavil, če bi na poziv Sklada kmetijsk8ih zemljišč in gozdov ponudil enako ali več od najboljšega ponudnika. Pri razlagi obravnavane prednostne pravice je pomembno, da je ta dana le določenemu krogu fizičnih oseb, tj. kmetom, ki aktivno gospodarijo na kmetiji v gorskem oziroma hribovitem svetu z omejenimi možnostmi gospodarjenja. Gre namreč za gozdove v gorskem in hribovitem svetu in le za koncesije na teh gozdovih ZG določa prednostno pravico omenjenemu krogu fizičnih oseb. Poleg tega lahko te osebe prednostno pravico uveljavljajo le na podlagi posamičnega programa ohranjanja kmetij, ki je osnova za pripravo Programa ohranjanja kmetij in podeželja v gorskem in hribovitem svetu z omejenimi možnostmi gospodarjenja in če izkažejo, da imajo znanje in tehnične možnosti, da bodo koncesijo tudi izvajali. Namen zakonodajalca je torej očiten že iz samega besedila sedmega in osmega odstavka 47. člena ZG. Zato je po presoji sodišča dodatno pogojevanje prednostne pravice z uskl

Tožeča stranka do povračila vlaganj v nepremičnine, prenesene na sklad kot pravnega naslednika, ni bila upravičena in jih tudi v denacionalizacijskem postopku zoper denacionalizacijskega upravičenca ne bi mogla uveljaviti. Prav tako jih ne bi mogla uveljaviti od sklada, če bi bilo zahtevku slednjega ugodeno. Tega upravičenja ji ne daje niti sprememba 25. člena ZDen (Uradni list RS, št. 65/98 – ZDen-B), saj je v 25. členu določeno, da lahko zahteva odškodnino zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena zakona. Tožeča stranka pa ni bila niti zavezanec niti najemojemalec, kakor je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.