3. člen ZSKZ

V 3. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je izrecno določeno, da je Sklad pravna oseba. Po 25. členu ZZK-1 se, kadar je imetnik pravice pravna oseba, ta vpiše s podatki o imenu oz. firmi, sedežu in z enolično identifikacijsko številko, ki jo določi upravljalec poslovnega registra. Vse navedene podatke je imelo v konkretnem primeru zemljiškoknjižno sodišče na voljo in je v skladu z njimi dovolilo vpis na SKZG RS.

Pogodbe v imenu Republike Slovenije sklepa Sklad in ker do sklenitve pogodbe ni prišlo, je obligacijsko razmerje med strankama nastalo na neposlovni podlagi (z neupravičeno pridobitvijo). Za uveljavljanje kondikcijskih oziroma verzijskih terjatev pa je prav tako legitimiran Sklad. Poleg tega, da gre za kmetijska zemljišča, ki so bila ob uveljavitvi ZSKZ še v družbeni lastnini, sta torej dodatna pogoja za ex lege pridobitev lastninske pravice občine še, da zemljišča ležijo na območju občine in so bila 6. aprila 1941 v lasti občine. Tega dejanskega stanja pa v izpodbijani sodbi ni - neprerekano je, da gre za kmetijsko zemljišče, ki je bilo 11. 3. 1993 v družbeni lastnini. Zato uporaba četrtega odstavka 14. člena ZSKZ ne pride v poštev in ga tudi sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Očitek o nepravilni uporabi materialnega prava je torej neutemeljen.

Sklad kmetijskih zemljišč je na podlagi 3. člena ZSKZ samostojna pravna oseba, na katero je RS prenesla vsa pooblastila v zvezi z gospodarjenjem in upravljanjem s premoženjem, kakor tudi sredstva, ki jih s tem pridobi. Upravljanje z zemljišči po tretjem odstavku 2. člena ZSKZ zajema tudi obremenjevanje s stavbnimi pravicami. V obravnavani zadevi, ki se nanaša na pravno usodo pogodbe, ki jo je Sklad sklenil v okviru upravljanja s premoženjem, le-ta kot samostojna pravna oseba v postopku nastopa povsem samostojno.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je pravna oseba, na katero je Republika Slovenija z zakonom prenesla opravljanje nalog v zvezi z gospodarjenjem z zemljišči v njeni lasti, med drugim tudi izvrševanje nalog v okviru zagotavljanja pravne in dejanske urejenosti kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v lasti države. To pa po mnenju sodišča pomeni, da je tožnik dolžan skrbeti za zakonito stanje na zemljiščih in je zanj odgovoren, v nasprotnem primeru pa mora v imenu Republike Slovenije in za njen račun prevzeti tudi bremena, ki jih zakon nalaga lastniku – torej tudi v primeru nezakonitih gradenj na zemljiščih, za gospodarjenje s katerimi je zadolžen.

Tožnici sta vložili tožbo na ugotovitev sklenitve pogodbe za kmetijska zemljišča, kot toženo stranko pa navedli Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Sklad ni pooblaščenec oziroma zastopnik tožene stranke pač pa je pravna oseba, ki gospodari z nepremičninami, zato je pasivno legitimiran Sklad in ne Republika Slovenija. Ker Sklad v tem postopku ni naveden kot tožena stranka, je sodišče tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije pravilno zavrnilo.

Čeprav je o tožbenem zahtevku za ugotovitev priposestvovanja gozdne parcele, ki je v lasti Republike Slovenije, odločeno v pravdi samo med tožečo stranko in prvotoženo stranko Republiko Slovenijo, po pravnomočnosti te sodbe enakega tožbenega zahtevka iz iste dejanske in pravne podlage, zaradi učinka res iudicata, tudi zoper Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ni mogoče več postaviti.

Tožeča stranka je bila do 22. 02. 2005 vpisana kot lastnica nepremičnine št. 450. Glede na to je podana domneva, da je bila do sklenitve prodajne pogodbe tožena stranka lastnica sporne nepremičnine. Zakonska domneva velja, dokler se ne izpodbije. Tožeča stranka je v tem sporu izpodbijala domnevo o lastništvu nepremičnine. Zatrjevala je, da tožena stranka ni bila lastnica sporne nepremičnine, saj je nepremičnino dobila neodplačno v postopku arondacije, zato je na podlagi ZSKZ nepremičnina prešla v last RS.

Država je zaradi odprave v prejšnji družbeni ureditvi povzročenih krivic sprejela zakonodajo, s katero se odreka delu svojega premoženja. Njen položaj je opredeljen in varovan z določili o obsegu, oblikah in pogojih vračanja, zato varstva po 73. čl. ZDen ne potrebuje in zanjo ne pride v poštev.

Sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni upoštevalo določb 132.čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), kateri določa, da so udeleženci zemljiškoknjižnega postopka med drugim tudi osebe, katerih pravni interes utegne biti zaradi vpisa prizadet.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ni državni organ temveč pravna oseba, ki posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode. Niti ta zakon niti Zakon o zavodih ne določata oprostitve sodnih taks v smislu 3.odst. 11.čl. ZST, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče nepravilno prevalilo breme plačila sodne takse tretje tožene stranke na tožečo stranko.

Zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72. člena ZDen zaradi neuporabe kmetijskih zemljišč je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ne pa tudi Republika Slovenija.

Republika Slovenija je na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS prenesla vsa pooblastila glede gospodarjenja in upravljanja in da so tudi sredstva, ki jih Sklad tako pridobi, njegov dohodek. Določba 20. člena ZSKZG v povezavi s 27. členom ZDen (Sklad je denacionalzacijski zavezanec) pripelje do ugotovitve, da je Sklad tudi zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72. člena ZDen. Drugi odstavek 72. člena ZDen sicer ne določa, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine, vendar pa je glede na to, da gre za zahtevek posebne vrste, ki ima podlago v ZDen, to tisti, ki je zavezanec za vrnitev v naravi.

Odgovor na to, ali je tožena stranka stvarno legitimirana, daje materialno pravo, ne glede na takšno ali drugačno pravno naziranje strank (ker sodišče ni vezano na pravno podlago zahtevkov, tudi ni vezano na pravno podlago toženčevih ugovorov - prim. tretji odstavek 180. člena ZPP). V okviru uporabe materialnega prava zato sodišče vselej (in najprej) preizkusi tudi stvarno legitimacijo strank, ne oziraje se na to, ali je tožena stranka ugovarjala pomanjkanje aktivne ali pasivne stvarne legitimacije. Če ugotovi, da stvarna legitimacija ni podana, je tožbeni zahtevek že iz tega razloga neutemeljen.

Državno pravobranilstvo RS ni zakoniti zastopnik Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

V izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine sta lahko stranki izvršilnega postopka samo dolžnik in upnik iz obligacijskega razmerja, ki iz takšne listine izhaja. Če verodostojna listina temelji na zakupni pogodbi za kmetijsko zemljišče, ki jo je sklenil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, je upnik v izvršilnem postopku on, ne pa RS, čeprav je lastnica tega zemljišča.

Če je v verodostojni listini kot upnik naveden sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republika Slovenija ni aktivno legitimirana za vložitev predloga za izvršbo.

Kot upnik (aktivna procesna legitimacija) lahko predlaga izvršbo na podlagi verodostojne listine le tisti, ki je v njej naveden kot upnik (materialna legitimacija). Republika Slovenija ne more nastopati v postopku kot stranka namesto Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Kot upnik (aktivna procesna legitimacija) lahko predlaga izvršbo na podlagi verodostojne listine le tisti, ki je v njej naveden kot upnik (materialna legitimacija). Republika Slovenija ne more nastopati v postopku kot stranka namesto Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje podatkov o dejstvih, ki so nujno potrebna za uporabo predpisov, in ne navedb predpisov, na katere je sodišče oprlo sodbo. Ker nima obveznih sestavin, ki jih zahteva 338. člen ZPP, je ni mogoče preizkusiti.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov po določilu 2. člena ZSKZ gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Gospodarjenje obsega upravljanje in razpolaganje. Sklad opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun. Po določilu 6. člena ZSKZ sklad vodi in zastopa direktor sklada. Republika Slovenija prek svoje vlade in ministrstev sicer nadzira delo sklada in usmerja njegovo delo (4. člen ter prvi in drugi odstavek 9. člena ZSKZ), ne more pa delovati namesto sklada. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije od sprejema ZDPra ni več zakoniti zastopnik sklada.