VSL sklep II Cp 4138/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom za prevzemnika celotne zaščitene kmetije na kmetijskem posestvu S. G. 39, razen parc. št. 2870, 2953/1, 2954, vse k. o. B. B. in parc. št. 768/16, 768/15 in 768/17, vse k. o. P.G., določilo zapustnikovega sina F. P..

Zoper sklep se je pravočasno pritožil zapustnikov sin - zakoniti dedič A. P. (v nadaljevanju pritožnik) iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Meni, da ne obstaja materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa in da sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo dejanske podlage za izdajo vmesnega sklepa, in sicer ali je prevzemnik sposoben prevzeti zaščiteno kmetijo. Sodišče bi moralo tudi pri oporočnem razpolaganju z zaščiteno kmetijo upoštevati namen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). ZDK ureja posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev, preprečuje drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko - gospodarskih enot, omogoča njihov prevzem pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo, ter ustvarja možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij. Namen zakonodajalca je, da se tudi pri oporočnem razpolaganju upoštevajo kriteriji, ki so določeni v 7. členu ZDKG oziroma vsa določila in posebnosti v zvezi z dedovanjem kmetijskih gospodarstev. Če bi bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje, bi lahko prihajalo do absurdnih situacij in bi zapustnik lahko za oporočnega dediča določil nekoga, ki ne izpolnjuje pogojev po ZDKG, kmetije pa ne bi mogel dedovati nekdo, ki te pogoje izpolnjuje. Zato je treba tudi pri oporočnem razpolaganju upoštevati določila 7. člena ZDKG. Pritožnik ni dal soglasja k temu, da bi bil oporočni dedič prevzemnik kmetije, o čemer je tudi navedel razloge. Kmetija propada, oporočni dedič ni sposoben voditi kmetije in kmetija ne napreduje, temveč nazaduje. Oporočni dedič oziroma prevzemnik se ni usposabljal za opravljanje kmetijske dejavnosti, saj ima končano le osnovno šolo. Na kmetiji je živel približno leto dni pred očetovo smrtjo, pred tem pa je več kot leto dni z družino živel na drugem naslovu. Pritožnik je jasno izrazil pripravljenost za prevzem kmetije in da bi jo bil pripravljen voditi po tržnih merilih in ne s subvencijami, kot je očitno namen prevzemnika. Sodišče v zvezi s tem ni izvedlo nobenih dokazov in navedb pritožnika ni upoštevalo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Le če bi oporočni dedič bil določen za prevzemnika sporazumno oziroma če bi izpolnjeval kriterije glede usposobljenosti za opravljanje kmetijske dejavnosti, bi ga sodišče lahko določilo za prevzemnika. Ker pa oporočni dedič za to očitno ni usposobljen, bi moralo sodišče upoštevati kriterije zakona glede določitve prevzemnika ne glede na določilo v oporoki. Temeljni pravili za določitev prevzemnika zaščitene kmetije sta namreč, da je prevzemnik en sam (preprečitev nadaljnjega drobljenja) in da je prevzemnik tisti, ki je sposoben ohraniti in krepiti gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo zaščitene kmetije. Vsa ostala merila pa je zakonodajalec postavil zato, ker je dedičev običajno več, med njimi pa je ne glede na enako splošno dedno izhodišče treba izbrati enega samega. Vendar pa je na več mestih ZDKG izraženo temeljno načelo, da naj bo prevzemnik sposoben ohranjati in krepiti gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo zaščitene kmetije (tako stališče je zavzelo sodišče tudi v zadevi VSL 480270). Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da navajanja pritožnika, da oporočni dedič ni sposoben voditi kmetije, ne morejo biti pravno upoštevana in da pri oporočnem dedovanju ni treba upoštevati temeljnih pravil za določitev prevzemnika kmetije. Vprašljivost izplačila nujnega deleža je pritožnik izpostavil predvsem zato, ker kmetija propada in oporočni dedič zakonskih obveznosti glede izplačila nujnega deleža ni zmožen realizirati. Nadalje pritožnik meni, da ni pravne podlage za izdajo vmesnega sklepa. Kdo bo prevzemnik zaščitene kmetije, ni temelj zahtevka, temveč je sestavni del sklepa o dedovanju. Prevzemnik kmetije je namreč dedič zapuščinskega premoženja, o tem pa se odloča s sklepom o dedovanju, v katerem je odločeno tudi o tem, kaj predstavlja obseg zapuščine, kdo so ostali dediči in na kakšen način bodo izplačani nujni deleži. Zato bi sodišče lahko o prevzemniku odločilo šele s sklepom o dedovanju, ne pa že z vmesnim sklepom. Če pa sodišče ocenjuje, da je iz razloga, da kmetija ne bi propadala, potrebno določiti nekoga, ki bi s kmetijo upravljal, obstaja možnost, da sodišče določi skrbnika zapuščine v smislu 192. člena ZD. S tem, ko sodišče določi prevzemnika kmetije, ne da bi istočasno odločilo tudi o pravicah ostalih dedičev, torej o pravici do njihovega nujnega deleža, obstaja možnost, da bi bili ostali dediči izigrani. Oporočni dedič kot prevzemnik lahko namreč razpolaga (torej tudi obremenjuje) nepremičnine, ne da bi bili nujni deleži ostalih dedičev ustrezno zavarovani. Zato pritožnik vztraja, da mora sodišče istočasno odločiti o prevzemniku in njegovi obveznosti, kako bo izvršil poplačilo nujnih deležev. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V zapuščinskem postopku se uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni z ZD drugače določeno (163. člen ZD). S sklepom o dedovanju se predvsem ugotovi obseg zapuščine pokojnika, dediče in njihov dedni delež ter volilojemnike oziroma druge osebe, ki jim pripada kakšna pravica iz zapuščine ter opiše njihove pravice (214. člen ZD). Vendar pa niti ZD niti ZDKG ne izključujeta možnosti izdaje vmesnega sklepa o dedovanju. Zlasti se tak sklep lahko izkaže za smotrnega v primeru določitve prevzemnika zaščitene kmetije, saj zaščiteno kmetijo deduje praviloma samo en dedič (5. člen ZDKG). S tem, da sodišče določi tega dediča (prevzemnika), pa ni nujno, da odloči že tudi o vseh drugih pravicah drugih dedičev in oziroma oseb, ki jim pripada kakšna pravica iz zapuščine - ravno to bo predmet končnega sklepa. Kadar je med dediči sporno, kateri naj prevzame zaščiteno kmetijo, torej lahko sodišče, če je to smotrno, najprej določi le prevzemnika in šele nato odloči o pravicah drugih oseb, ki jih mora v nadaljevanju postopka še natančno ugotoviti ter o obveznostih prevzemnika do izplačila nujnih deležev. Pravice drugih dedičev (v primeru dedovanja zaščitene kmetije v 14. členu ZDKG določenim zakonitim dedičem pripada le denarna vrednost njihovega deleža) s tem ne bodo prizadete, saj se prevzemnika kmetije določi ne glede na pravice teh dedičev. Kar pa se tiče bojazni pritožnika, da bo prevzemnik razpolagal s z zaščiteno kmetijo, pa je treba opozoriti na določilo 19. člena ZDKG, po katerem je dedičevo razpolaganje s podedovano zaščiteno kmetijo ali njenim znatnim delom v določenem časovnem obdobju omejeno (v primeru prodaje ali zakupa zaščitene kmetije oziroma njenega dela, imajo sodediči, prednostno pravico) oziroma predstavlja za dediča izgubo privilegiranega položaja, ki ga sicer uživa prevzemnik kmetije (doplačilo razlike dednih deležev zakonitih dedičev). Navedeno določilo namreč velja tudi v primeru oporočnega dedovanja, saj v primerih razpolaganja z zaščiteno kmetijo ne more biti več v ugodnem položaju prevzemnika (glej Dedovanje z uvodnimi pojasnili prof. dr. Karla Zupančiča).

Sodišče prve stopnje je tako v konkretnem primeru z vmesnim sklepom določilo prevzemnika zaščitene kmetije in tako odločilo le o dedovanju tistega premoženja, ki spada v zaščiteno kmetijo (to jasno izhaja iz njegovega izreka). Le za to premoženje namreč velja posebni režim ZDKG. Ostalo premoženje zapustnika pa dediči dedujejo po splošnih pravilih o dedovanju, o čemer bo moralo sodišče, če bo ugotovilo, da je imel zapustnik tudi tako premoženje, tudi odločiti s končnim sklepom.

Pritožba pravilno poudarja izhodiščna načela ZDKG, to so načelo nedeljivosti kmetij ob dedovanju, ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij, pa tudi načelo, da se omogoča dediču zaščitene kmetije prevzem kmetije pod pogoji, ki ga preveč ne obremenjujejo. Dosledneje so ta načela lahko izvedena pri zakonitem dedovanju, manj pa pri oporočnem, kjer je treba upoštevati tudi voljo oporočitelja. ZDKG se v poglavju, ki ureja oporočno dedovanje, ne sklicuje na določilo 7. člena ZDKG, ki določa pravila, po katerih se na podlagi zakona deduje zaščitena kmetija v primeru, če je več sodedičev istega vrstnega reda. Prejšnji Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKZK) se je za razliko od ZDKG tudi pri oporočnem dedovanju (21. člen ZDKZK) skliceval na določilo 11. člena ZDKZK, ki je določal podobna pravila za primer dedovanja na podlagi zakona, vendar pa je ta zakon ustavno sodišče (Uradni list RS, št. 76/94) razveljavilo, ker je preširoko omejeval oporočno razpolaganje, dedno in lastninsko pravico. To pa pomeni, da je novi zakon na tem področju dopustil oporočitelju večjo svobodo pri izbiri dediča zaščitene kmetije, saj je (z določeno izjemo) omejen le s tem, da jo prepusti enemu dediču, drugih kriterijev, ki jih zakon sicer določa za dedovanje na podlagi zakona, pa ni dolžan upoštevati. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotavljalo le, ali je oporočitelj razpolagal v skladu z 21. členom ZDKG. Zaključkov o tem vprašanju pa pritožba niti ne izpodbija. Pritožnik v pritožbi citira odločbo (gre za sklep V. s. v L. opr. št. II Cp 143/2001), ki naj bi govorila v prid njegovemu stališču, vendar pa to odločbo razume napačno, saj obravnava merila za določitev prevzemnika zaščitene kmetije pri dedovanju na podlagi zakona in ne pri oporočnem dedovanju.

Pritožbeno sodišče na druge navedbe pritožbe, ki niso odločilnega pomena, podrobneje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD). To velja glede navedb o možnosti postavitve skrbnika zapuščine (s tem da je določen prevzemnik je za upravljanje z zapuščino nedvomno poskrbljeno), večji usposobljenosti pritožnika za opravljanje kmetijske dejavnosti in zmožnosti prevzemnika zapuščine izplačati nujen deleže (to vprašanje namreč ne vpliva na določitev prevzemnika). Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. ZD zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.