VSL sodba I Cpg 920/97

Pritožba prvotožene stranke se zavrže.
Prvotožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (torej zoper drugo do četrtotoženo stranko) potrdi.

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi odpovedi zoper prvotoženo stranko in z navadno sodbo zoper ostale tožene stranke zavrnilo: - primarni tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi drugotožene stranke, sklenjene med njenimi družbeniki (ki so navedeni kot tretjetožene stranke); - podredne zahtevke na razveljavitev spredaj navedene pogodbe in petih drugih pogodb, sklenjenih med prvo in drugotoženo stranko ter pogodbe o odkupu deleža četrtotožene stranke; - zahtevka na plačilo 84.575.253,80 SIT z zamudnimi obrestmi, kar naj bi druga in tretjetožene stranke plačali prvotoženi stranki in na plačilo 1.744.054,00 SIT z zamudnimi obrestmi, kar naj bi prvotoženi stranki plačala četrtotožena stranka.

Tožeči stranki je naložilo, da mora toženim strankam povrniti njihove pravdne stroške.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili tožeča in prvotožena stranka.

Tožeča stranka je izpodbijala sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku na plačilo spredaj navedenih zneskov ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navedla je, da pri tretjetoženi stranki ne gre za subjektivno spremembo tožbe, kot je napačno navedlo prvostopno sodišče, ampak le za "popravo in dopolnitev" tožbe. Nato je navedla, da je sodišče najprej zavzelo stališče, da so glede zahtevka na ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev pogodb vse tožene stranke nujni in enotni sosporniki, zaradi česar je po umiku tožbe zoper prvotoženo stranko zavrnilo te zahtevke še zoper ostale tožene stranke, nato pa, da ni bistveno, da je tožeča stranka umaknila tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zato, ker je sklenila sodno poravnavo. Končno je kritizirala stališča sodišča prve stopnje o različnem obravnavanju zahtevkov v zvezi z oškodovanjem družbene lastnine po 48. in 48.a členu ZLPP; zlasti stališče, da je treba oškodovanje po 48. členu ZLPP dokazati in ugotoviti materialnopravno podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka v drugih predpisih, ne samo v ZLPP, hkrati pa je pojasnjevalo, da ima revizijsko poročilo lastnost javne listine le glede dejstev, ki jih ugotavlja. Po mnenju pritožnice denarna zneska, katerih plačilo zahteva, predstavljata oškodovanje družbene lastnine, ugotovljeno z revizijskima poročiloma, ki sta javni listini. Že zato bi moralo sodišče prve stopnje o dajatvenem zahtevku odločiti tudi, če tožeča stranka ni postavila po mnenju sodišča prave pravne podlage zanju. Obravnavati bi ga moralo samostojno in ne kot posledico nedenarnega zahtevka. Glede denarnih zahtevkov tudi ni nujnega sosporništva med prvotoženo in ostalimi toženimi strankami.

Tudi prvotožena stranka je v pritožbi predvsem utemeljevala stališče, da je treba o dajatvenem zahtevku odločiti neodvisno od odločitve o ugotovitvenem oziroma oblikovalnem zahtevku in da tu ne gre za nujno sosporništvo med njo in ostalimi toženimi strankami. Pri tem se je sklicevala na stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v odločbi III Ips 99/94. Pritožbi sta bili vročeni ostalim strankam, ki nanju niso odgovorile.

Pritožba prvotožene stranke ni dovoljena.

Zoper prvotoženo stranko je bila glede vseh tožbenih zahtevkov izdana sodba na podlagi odpovedi tožbenemu zahtevku. To pomeni, da je ta tožena stranka v pravdi v celoti zmagala. Za pritožbo zoper tako sodbo zato nima pravnega interesa. Zaradi tega njena pritožba ni dovoljena (3. odst. 358. člena ZPP) in jo je pritožbeno sodišče zavrglo (367. člen v zvezi s 1. odst. 358. člena ZPP). Če pa je prvotožena stranka mislila, da pritožbo vlaga kot stranski intervenient na strani tožeče stranke (čeprav tega ni nikjer navedla), pa je njena pritožba prepozna, kar je prav tako razlog za zavrženje. Po določbi 1. odst. 208. člena ZPP namreč stranski intervenient lahko opravi pravdno dejanje (v tem primeru vložitev pritožbe) v roku, v katerem to lahko stori stranka, kateri se pridruži. Tožeča stranka je prvostopno sodbo prejela 27.8.1997, prvotožena stranka pa je pritožbo vložila 19.9.1997, kar je očitno po izteku roka, v katerem je imela tožeča stranka pravico vložiti pritožbo.

Ker s pritožbo ni uspela, mora prvotožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP).

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ni navedla, v katerem delu izpodbija sodbo.

Čeprav iz pritožbenega predloga izhaja, da jo morda izpodbija le v dajatvenem delu (torej glede denarnih zahtevkov), pa je mogoče po navedbah v obrazložitvi sklepati, da jo izpodbija v celoti, razen v delu, v katerem je bila izdana sodba zaradi odpovedi. Na podlagi določbe 1. odst. 365. člena ZPP jo je pritožbeno sodišče zato obravnavalo v tem obsegu.

Pritrditi je sicer treba pritožbi, da je tožeča stranka s tem, ko je po vložitvi tožbe, v kateri je tretjetožene stranke imenovala "družbeniki drugotožene stranke po izpisku iz sodnega registra", poleg tega naštela vse družbenike, samo popravila tožbo po 109. členu ZPP in torej ni šlo za njeno subjektivno spremembo, kot obrazlaga sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Že od vsega začetka so namreč nedvomno toženi vsi družbeniki drugotožene stranke, le da v tožbi niso bili posamično našteti, kar je tožeča stranka naknadno popravila. Vendar pa to sicer napačno stališče sodišča prve stopnje ni prav v ničemer vplivalo niti ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe in zato ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 354. člena ZPP, zaradi katere bi bilo treba sodbo razveljaviti.

Stališče sodišča prve stopnje, da so v primeru tožbe z zahtevkom na ugotovitev ničnosti ali razveljavitev pogodb vsi pogodbeniki nujni in enotni sosporniki (201. člen ZPP), je pravilno. Jasno je namreč, da je po materialnem pravu zoper vse pogodbenike možna samo enaka sodba in da morajo biti v primeru takih zahtevkov s tožbo zajeti vsi pogodbeniki. V nasprotnem primeru bi prišlo do nemogoče situacije, da bi neka pogodba za enega pogodbenika veljala, za drugega pa ne, ali pa, da bi imela sodba učinke zoper nekoga, ki mu sploh ni bila dana možnost, da bi se udeležil pravde. Če tožba v primeru nujnega sosporništva ni vložena zoper vse nujne sospornike, je tožbeni zahtevek zato po materialnem pravu neutemeljen. Enako velja tudi za primer, da se tožeča stranka med pravdo odpove tožbenemu zahtevku zoper enega nujnega sospornika, kot je to napravila tožeča stranka, ko se je odpovedala tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovitveni in oblikovalni tožbeni zahtevek zoper drugo do četrtotoženo stranko že iz tega razloga zavrnilo.

V zvezi z dajatvenima tožbenima zahtevkoma pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sta tako v tožbi kot v kasnejši pripravljalni vlogi tožeče stranke sledila glavnemu zahtevku na ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi prvotožene stranke in temu podrednemu zahtevku na razveljavitev te in ostalih obravnavanih pogodb (in nista bila postavljena le kot del glavnega zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi prvotožene stranke, kot bi izgledalo po vrstnem redu, kot so zahtevki navedeni v sodbi prve stopnje). Tako kot sta bila postavljena, sta očitno postavljena predvsem kot posledica ugotovitvenega oziroma oblikovalnega zahtevka. Vendar pa ju je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo tudi kot povsem samostojna, od ugotovitvenega in oblikovalnega neodvisna zahtevka. To je povsem jasno razvidno iz obrazložitve napadene sodbe. Zato je neutemeljen glavni pritožbeni očitek, da sta bila obravnavana le kot posledica ugotovitvenega in oblikovalnega zahtevka.

Kolikor sta dajatvena zahtevka zavrnjena zaradi zavrnitve ugotovitvenega in oblikovalnega zahtevka, je taka sodba jasna in sama po sebi razumljiva. Pravilna in zakonita pa je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi njuna zavrnitev kot samostojnih zahtevkov.

Zahtevek na plačilo 84.575.253,80 SIT je bil postavljen zoper drugotoženo stranko in njene družbenike v korist prvotožene stranke (ker je med družbeniki drugotožene stranke tudi prvotožena, je bila torej tožena, da mora nekaj plačati sama sebi, vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča ta del zahtevka zajet s sodbo na podlagi odpovedi). Tudi iz pritožbenih navedb sledi, da je postavljen kot obogatitveni zahtevek, saj tožeča stranka ves čas trdi, da gre za povrnitveni zahtevek proti tistemu, ki je bil z nezakonitim prehodom premoženja iz družbene lastnine v privatno obogaten (kar naj bi bila drugotožena stranka), tistemu, ki je bil na račun družbenega premoženja prikrajšan (kar naj bi bila prvotožena stranka). Če je to "izkazani dobiček, povečan za nepravilno izkazane prihodke oz.

odhodke brez verodostojne dokumentacije ter vkalkulirane dolgoročne rezervacije stroškov" (glej zadnji odstavek II. točke tožbe), potem ni jasno, na kakšni podlagi naj bi bili za vrnitev tega dobička odgovorni družbeniki drugotožene stranke, pri kateri je bil ta dobiček ustvarjen. Če bi tožeča stranka s tem zahtevkom hotela uspeti zoper tretjetožene stranke, bi v tožbi vsekakor morala navesti vsaj kakšne določene trditve, ki bi kazale na utemeljenost takega zahtevka zoper njih, nato pa seveda v skladu z določbami 2. odst. 7. člena, 1. odst. 186. člena in 219. člena ZPP navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi bi utemeljevala in dokazovala tak svoj zahtevek.

Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tega ni storila, mu ni preostalo drugega, kot da tožbeni zahtevek zoper družbenike drugotožene stranke zavrne.

Iz navedb tožeče stranke v pritožbi sledi, da bi po njenem mnenju moralo sodišče ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku na plačilo navedenega zneska že na podlagi trditve, da ta znesek predstavlja oškodovanje družbene lastnine, izkazano z revizijskim poročilom kot javno listino. Če bi bilo temu tako, potem tožba družbenega pravobranilca sploh ne bi bila potrebna in ne bi bilo treba takih zahtevkov obravnavati v pravdi. Kot vsaka druga tožeča stranka mora tudi družbeni pravobranilec v tožbi jasno in razumljivo navesti trditve, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, seveda pa tudi dejstva, ki kažejo na to, da so njegove trditve utemeljene, in dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Njegova prednost v primerjavi z drugimi tožniki je le v tem, da ima revizijsko poročilo, ki je glede dejstev, ki jih potrjuje ali določa, javna listina, zaradi česar se ta dejstva štejejo za dokazana in mora nasprotna stranka dokazovati njihovo neresničnost (glej 1., 2. in 3. odst. 230. člena ZPP). Vendar je revizijsko poročilo kot javna listina samo dokaz, ki torej družbenega pravobranilca ne odvezuje dolžnosti zatrjevati vsa dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega zahtevka, in to na dovolj jasen in razumljiv način. Iz tožbenih navedb v obravnavani zadevi sledi, da v tem primeru tega ni storil. Opisu posameznih po stališču tožeče stranke ničnih oziroma izpodbojnih pogodb namreč v tožbi sledi naslednji zaključek (zadnji odstavek II. točke tožbe): "Iz vsega navedenega, revizijskih poročil in pogodb, sklenjenih med toženimi strankami, je razvidno, da je prišlo do ustanovitve drugotožene stranke, ki je podjetje v mešani lastnini, katero so ustanovili zaposleni prvotožene stranke, le zaradi prenosa poslovnih funkcij in pripadajočih učinkov v škodo družbene lastnine, zaradi česar so bile sklenjene škodljive pogodbe, kar vse je povzročilo oškodovanje družbene lastnine za najmanj 84,575.253,80 SIT, kar predstavlja izkazani dobiček, povečan za nepravilno izkazane prihodke oz. odhodke brez verodostojne dokumentacije ter vkalkulirane dolgoročne rezervacije stroškov." To je vse, kar je tožeča stranka relevantnega navedla glede omenjenega dajatvenega zahtevka. Kot dokaze za te svoje trditve je tožeča stranka predlagala revizijski poročili, sporne pogodbe in po potrebi zaslišanje prič, ne da bi navedla katerih. Na podlagi takih dejanskih navedb sodišče prve stopnje ni imelo druge možnosti, kot da ta tožbeni zahtevek zavrne. Pri tem je povsem pravilno ugotovilo, da revizijsko poročilo kot javna listina lahko dokazuje le dejstva, ugotovljena z njim, ne pa kar v celoti tega, da je bila družbena lastnina z določenimi ravnanji oškodovana, saj to predstavlja tudi in predvsem dejansko in pravno sklepanje, torej ugotavljanje nekih dejanskih in pravnih posledic, kar pa je ravno naloga sodišča v pravdi, ki jo začne družbeni pravobranilec. Pri tem pa tožeča stranka v pritožbi o tem samo navaja, da ji ni bilo treba navesti prave pravne podlage za to, da bi bilo sodišče dolžno odločiti o njenem tožbenem zahtevku. To je seveda res, vendar pa v tej pravdi ne gre za to, da tožeča stranka ni navedla (nobene prave) pravne podlage, ampak ni navedla niti prave dejanske podlage, da bi s tožbo lahko uspela.

Glede tožbenega zahtevka na plačilo 1.744.054,00 SIT pa je treba povedati, da ni utemeljen že zato, ker sploh ni postavljen proti prodajalcu poslovnega deleža pri četrtotoženi stranki, ampak kar proti njej kot subjektu, katerega delež je bil predmet prodaje.

Predmeta prodaje pa pač ni mogoče tožiti, naj doplača domnevno (a prav z ničemer izkazano) premalo plačano kupnino. Poleg tega pa je splošno znano dejstvo, da tržna vrednost osnovnega kapitala in njegovih deležev praktično nikoli ni enaka vrednosti, navedeni v sodnem registru, kot to izhaja iz revizijskega poročila in kot trdi tožeča stranka. Zato je skrajno neverjetno, da bi razlika med tema dvema vrednostima lahko predstavljala oškodovanje družbene lastnine.

Poleg tega pa gre tu za navadno prodajno pogodbo, ne da bi bilo kjerkoli navedeno, da je le-ta v kakršnikoli zvezi z lastninskim preoblikovanjem prvotožene stranke in da zato sploh spada med zadeve, ki jih je mogoče ugotavljati v postopku revizije in za katere ima družbeni pravobranilec po 2. odst. 50. člena ZLPP pravico vložiti tožbo.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji glede na dejstva in dokaze, navedene oziroma zatrjevane v tožbi, pravilno in popolno ugotovljeno. Tudi pritožbena izvajanja v zvezi s tem niso taka, da bi kazala na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, niti na kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi imela za posledico, da odločilna dejstva ne bi bila ugotovljena v zadostnem obsegu in pravilno. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je po materialnem pravu sodišče prve stopnje razsodilo pravilno, ko je vse tožbene zahtevke zavrnilo. Iz obrazložitve pritožbe ni razvidno, da bi tožeča stranka z njo uveljavljala kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP. Kakšne od bistvenih procesnih kršitev iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere po 2. odst. 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni našlo. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano prvostopno sodbo.