230. člen ZPP

Po določilu 133. člena ZPP se sodna pisanja pravnim osebam vročajo tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, pri čemer ni razlike v načinu vročanja glede na različno pomembnost pisanja. To velja torej tudi za vročanje pisanj, ki se vročajo pravni osebi osebno (šesti odstavek 142. člena ZPP). Ob navedenem za pravilnost vročitve ni pomembno, ali je pisanje na sedežu toženke prejel zakoniti zastopnik ali drug delavec, ki se je nahajal v poslovnem prostoru. Toženka zato domneve o pravilni vročitvi, izkazani s povratnico, ne more izpodbiti s trditvijo, da te ni podpisal zakoniti zastopnik, kar naj bi sodišče ugotovilo z njegovim zaslišanjem in dokazom z izvedencem grafologom. Tudi če bi izvedena dokaza to dejstvo potrdila, namreč domneva o pravilnosti vročitve ne bi bila ovržena.

Z izdelavo sodbe s skrajšano obrazložitvijo po 496. členu ZPP je sodišče prve stopnje v zadevi že razsodilo in svojo odločitev sporočilo strankama. Takšna sodba že učinkuje, sodišče prve stopnje pa je nanjo v celoti vezano (320. člen ZPP) in vanjo ne sme posegati (če pravdne stranke zoper njo ne napovejo pritožbe, postane pravnomočna). Izdaja (iste) sodbe oz. odločbe s polno obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP je tako zreducirana zgolj na dopolnitev obrazložitve (sodba je namreč že bila izdana oziroma je odločitev že bila sprejeta) z namenom zagotoviti stranki, ki je pritožbo napovedala, možnost vložitve učinkovitega pravnega sredstva.

Tožnica ob vložitvi vloge za priznanje državne štipendije niti v obravnavanem predsodnem postopku ni bila opozorjena na zakonsko ureditev uveljavljanja pravic iz javnih sredstev po vrstnem redu (8. člen ZUPJS). Opustitev navedene pojasnilne dolžnosti lahko vpliva na višino štipendije oz. možnost pridobitve tudi drugih pravic iz sistema socialnega varstva, ki so po vrstnem redu uvrščene pred pravico do državne štipendije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na odpravo izpodbijane odločbe, toženi stranki pa je utemeljeno naložilo izdajo odločbe o višini državne štipendije in odločbo o drugih pravicah iz javnih sredstev.

Sodna pisanja so bila v tujini prvotoženi stranki vročena neposredno, zato začasnega zastopnika za sprejem pošiljk ni bilo treba postaviti. Vabila, odločbe in druga sodna pisanja se strankam pošiljajo v slovenskem jeziku in sodišče ni dolžno zagotavljati prevoda. Zahteva, da se pred sodiščem vsakomur omogoči spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume, se nanaša le na ustni postopek, ne pa na pisno komunikacijo; za prevod mora stranka poskrbeti sama.

Sodišče je dolžno v obrazložitvi navesti razloge o odločilnih dejstvih, za ugotovitev teh pa izvesti predlagane dokaze. Tako ni dolžno presojati navedb, navajati razlogov in izvajati dokazov, ki na odločitev o tožbenem zahtevku ne morejo imeti vpliva. Pomanjkanje razlogov o neodločilnih dejstvih ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

Center za socialno delo je po določbah Zakona o socialnem varstvu (ZSV) pristojen za razne naloge s področja socialnega varstva, ni pa pristojen za sestavljanje takih zapisnikov, kot je obravnavana izjava toženke, v obliki javne listine. Ne gre namreč za potrdilo ali odločitev, izdano v smislu 86. člena ZSV, ki bi po 230. členu ZPP (1977) dokazovalo resničnost vsebine.

Pravilnosti obračunov in izračunov plač kot tožbene podlage ni mogoče izpodbijati s pavšalnimi ugovori. Ker je šteti obračun za zasebne listine, jih sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov, saj niso podvržene dokaznemu pomenu iz 1. odstavka 230. člena ZPP-77.

Obvestilo upravne enote, da kmetija, ki je predmet oporočnega dedovanja, ne ustreza več pogojem za zaščito po 25. členu ZDKG, je akt upravnega organa, ki omogoča obnovo pravnomočno končanega postopka v skladu z določilom 8. točke 421. člena ZPP (1977).

Aktivno legitimiran za uveljavljanje odškodnine proti državi zaradi zaseženega avtomobila je njegov dejanski lastnik in ne tisti, na čigar ime je registrirano vozilo.

Vročilnico kot potrdilo o vročitvi pa podpišeta prejemnik in vročevalec, v njej pa prejemnik zapiše z besedo na vročilnici dan prejema (1. odstavek 149. člena ZPP). Žig dolžnika, kadar je to pravna oseba, ni obligatorna sestavina povratnice. Povratnica v spisu, pripeta pri red.štev. 2, ima vse zgoraj navedene obligatorne sestavine, da jo je moč šteti kot verodostojen dokaz vročitve izvršilnega sklepa dolžniku. S pritožbeno trditvijo, da je povratnica kot izkaz vročitve hibna, ker na njej ni žiga dolžnika in ji zato ni mogoče priznati dokazne vrednosti vročitve, pritožnik zato ne more uspeti.

Zapisnik o overitvi je javna listina. Dokazni postopek je pokazal, da je sodnik pogodbo strankama prebral in da je pogodbeni stranki tudi opozoril na posledice sklenjene pogodbe. S tem je sodišče ugotovilo, da v zapisniku o overitvi ni bilo zapisano vse, kar se je pred sodnikom dejansko dogajalo. Takšno dokazno sklepanje je v skladu z ZPP.

Če je revizijski organ med ugotovitvami finančno računovodskega pregleda ocenil, da je podan (le) "utemeljeni sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine" v višini dobička, ki so ga izkazovale t. im. by pass družbe, v sklepnih ugotovitvah pa, da se domneva oškodovanje v takšni višini, druge alinee III/1. tč. revizijskega poročila ni moč razumeti tako, da je višina oškodovanja družbene lastnine iz tega naslova na tem mestu ugotovljena in da je to dejstvo, ki mu je pripisati dokazno moč iz 230. čl. ZPP/77.

Za dokazovanje spornih dejstev so primerne vsakršne listine in le javne listine, kot zmotno meni tožena stranka. Sodišče pa ugotavljanja dejanskega stanja ocenjuje vsako listino in vsak drug dokaz in nato odloča v skladu z 8. členom ZPP.

Iz povratnice pri list.štev. 3 je razvidno, da je tožena stranka tožbo s pozivom na odgovor nanjo prejela 31.3.1998. Navedeno potrdilo o vročitvi je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (1. odstavek 230. člena ZPP), dovoljeno pa je izpodbijati v taki listini ugotovljena dejstva (3. odstavek 230. člena ZPP). Pritožnik razen s pavšalno trditvijo, da tožbe v odgovor ni prejel, z nobenimi dokazi ne izpodbija iz povratnice izhajajočega dejstva, da je tožbo s pozivom na odgovor prejel.

Povratnica je javna listina po 230. členu ZPP. Sodni red (Ur.list RS štev. 17/95...91/98) določa v petem odstavku 241. člena, da se pri odpravljanju vabil na glavno obravnavo na povratnico vpiše datum obravnave, v drugih primerih pa vsebina pošiljke z navedbo opravilne številke in redne številke pisanja ter datum evidence.Iz omenjene določbe Sodnega reda sledi, da mora sodišče na povratnici vpisati samo tisto vsebino pošiljke, ki je različna od vabila na glavno obravnavo, samega vabila na glavno obravnavo pa mu na povratnico ni treba vpisati. Vpis vabila kot vsebine pošiljke nadomešča namreč na povratnici vpisan datum glavne obravnave. Če so sicer izpolnjene predpostavke za izdajo sodbe zaradi izostanka, sodišče prve stopnje pa ugotovi, da po materialnem pravu iz zatrjevanih dejstev ne izhaja takšna posledica, ki jo tožeča stranka zahteva s tožbenim zahtevkom, tožbeni zahtevek zavrne.

Povratnico o vročitvi sklepa o izvršbi sta podpisala dolžnikov pooblaščenec, ki je nanjo napisal datum vročitve "tretji februar 1999" in vročevalec, torej je sestavljena v skladu s 1. odst. 149. čl. ZPP-1977 in zato kot javna listina dokazuje, da je bil sklep o izvršbi dolžniku vročen dne 3.2.1999. Dolžnik sploh ni določno navedel, katere "potrebne dokaze" naj izvede sodišče za ugotavljanje dejanskega datuma vročitve, saj ni sporočil imena osebe, ki naj bi sprejela sporno pošiljko, niti ni predložil nobenih listinskih dokazov, ki bi potrjevali njegove navedbe o napačno zapisanem datumu na vročilnici (poštna oddajna knjiga ipd.), niti predlagal kakšnih drugih dokazov, zato tudi ni uspel izpodbiti zakonske domneve, da je na vročilnici kot javni listini zapisani datum tudi resnični datum vročitve pošiljke dolžniku.

O podlagi obogatitvenega zahtevka bi bilo tako moč (posredno) sklepati (le) na podlagi ugotovitev revizijskega poročila o ugotovljenem oškodovanju družbenega premoženja (ob smiselni uporabi 247. čl. ZZD), do katerega naj bi prišlo zaradi prevzema dela tehnično komercialnih funkcij, poslovnih funkcij in učinkov. Revizijski postopek tedaj ni bil namenjen preverjanju, ali je podan utemeljeni sum, da je prišlo do oškodovanja družbenega premoženja, temveč (med drugim) strokovnemu ugotavljanju (ocenjevanju) obstoja in višine tega oškodovanja. Le takšni ugotovitvi je tudi moč pripisati dokazno moč iz 2. odst. 230. čl. ZPP/77. V konkretnem primeru pa je pooblaščeni delavec, potem ko je revizijski postopek opravil, podal oceno, da je podan (le) utemeljeni sum oz. domneva, da je prišlo do oškodovanja družbenega premoženja v vtoževani višini.

V pravdi se ni mogoče sklicevati na vezanost na ugotovitve kazenskega postopka (razen po 3. odstavku 12. člena ZPP) in je treba dejansko stanje ugotoviti v popolnosti po pravilih pravdnega postopka. Če v dokaznem postopku pravdno sodišče vpogleda kazenski spis ali če glede na dokazne predloge strank izvede dokaze s čitanjem posameznih zapisnikov o zaslišanju prič in izvedencev, z vpogledom skic in podobno, so tudi ti dokazi podvrženi prosti dokazni presoji pravdnega sodišča.

Sodišče je v zapuščinskem postopku moralo upoštevati potrdilo pristojnega upravnega organa in v njem navedeno dejstvo, da gre za zaščiteno kmetijo.

Vročilnica sodišča je javna listina, zato velja za resnično, kar se v njej potrjuje ali določi. Pritožnica dejanske ugotovitve, da je sodbo prejela na dan, naveden v vročilnici ne more izpodbiti tako, da predloži svoj izvod sodbe, opremljen s kasnejšim datumom na dohodni štampiljki, ki jo je sama odtisnila in ki zato po dokazni moči ne more biti enakovredna javni listini.