VSL sklep Cpg 1027/94

1. Ob reševanju pritožbe se delna sodba sodišča prve stopnje razveljavi po uradni dolžnosti in se mu zadeva vrne v novo sojenje.
2. Pritožba zoper sklep o začasni odredbi se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga.

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev veljavnosti pogodbe z dne 13.5.1992, na podpis navedene pogodbe s strani pooblaščenega in zakonitega predstavnika drugotožene stranke, na overovitev podpisov zakonitih zastopnikov oz.

pooblaščenih predstavnikov obeh toženih strank, na izročitev zemljišč (parc.št. 448/2 k.o. Š., parc.št. 897/1 in 915/4 k.o. L.) v last in posest, na izstavitev zemljiškoknjižnih listin ter na ugotovitev lastništva tožeče stranke na nepremičninah (parc.št. 915/4 k.o. L. in 451/4 k.o. Š.) - I. točka izreka. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve prvotožene stranke v znesku 27.526.434,00 SIT - II. točka izreka. Istočasno pa je s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe na prepoved odtujitve in prenosa pravice uporabe ter obremenitve parc.št. 448/2 k.o. Š. ter parc.št. 897/1 in parc.št. 915/4 k.o. L. (z vpisom navedene prepovedi v zemljiško knjigo). Pri tem je odločitev o pravdnih stroških pridržalo za končno sodbo.

Proti navedeni odločbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev odločbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila vročena toženima strankama, vendar nanjo nista odgovorili.

Sodišče druge stopnje je delno sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so bili navedeni v pritožbi. To velja tudi za zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pri tem pa je (ob uradnem preizkusu izpodbijane delne sodbe) ugotovilo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 1. točka 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, zaradi katere je delno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (na podlagi 1. odstavka 369.člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavanem gospodarskem sporu razsodilo po sodnici posameznici, čeprav bi glede na označeno vrednost spornega predmeta (27.526.434,00 SIT) oz. glede na višino podrednega denarnega zahtevka (44.957.026,10 SIT) moralo razsoditi v senatu.

Stranke se na podlagi 2. odstavka 494. člena ZPP sicer lahko med postopkom sporazumejo, da sodi sodnik posameznik ne glede na vrednost spornega predmeta, vendar mora biti takšen sporazum izrečen in jasno izražen. To pomeni, da volja za sklenitev takšnega sporazuma ne more biti izražena s konkludentnimi dejanji, npr. s tem, da tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni ugovarjala temu, da je v zadevi sodila sodnica posameznica. V predmetnem spisu se nahaja le izjava toženih strank (z dne 12.10.1993), da "se strinjata, da zadevo obravnava sodnica posameznica", ni pa takšne izjave tožeče stranke.

Ko je sodišče druge stopnje ugotovilo navedeno postopkovno kršitev, je pač moralo izpodbijano delno sodbo razveljaviti.

Navedeno pa ne velja za sklep o začasni odredbi, saj v izvršilnem postopku postopek na prvi stopnji vodi in odločbe izdaja sodnik posameznik (1. odstavek 7. člena Zakona o izvršilnem postopku).

Ob tem pa sodišče druge stopnje opozarja še na naslednje postopkovne kršitve, ki jih je zagrešilo sodišče prve stopnje: 1. Če se sodišče odloči za izdajo delne sodbe, potem sklene glavno obravnavo glede "dozorelega" dela (ter izda in objavi sodbo po tistih pravilih, ki veljajo za končno sodbo). Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo, saj naroka z dne 20.4.1994 ni sklenilo (po 1. odstavku 304. člena ZPP). To je lahko pomembno zaradi tega, ker je posledica sklenitve obravnave ta, da se številna procesna dejanja ne morejo več učinkovito opraviti (npr. vložitev nasprotne tožbe, sprememba tožbe, umik tožbe).

2Sodišče prve stopnje je zadnji narok za glavno obravnavo opravilo dne 20.4.1994, delno sodbo pa je izdalo dne 3.5.1994 - čeprav (kot že povedano) ni sklenilo glavne obravnave in čeprav ni šlo za pridržano sodbo (po 2. odstavku 304. člena ZPP).

3Sodišče prve stopnje je narok z dne 20.4.1994 preložilo (na dne 16.5.1994) zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, nato pa je delno sodbo izdalo brez izvedbe sprejetih dokazov, torej je spremenilo dokazni sklep. Sodišče sicer ni vezano na svoj sklep, ki se tiče vodstva obravnave (4. odstavek 311. člena ZPP), vendar je sprememba dokaznega sklepa možna le v nadaljnjem teku postopka na prvi stopnji, ne pa šele v delni sodbi, ker drugače ni razvidno, zakaj je že sprejeti dokazni sklep naknadno razveljavljen oz. zakaj predlagani dokazi niso pomembni za odločbo (2. odstavek 300. člena ZPP). "Zavrnilni" dokazni sklep pa tudi ni bil sprejet v zapisnik.

Tožeča stranka je v pritožbi tudi zatrjevala, da v vabilu na narok za glavno obravnavo za dne 20.4.1994 ni bila opozorjena na izdajo delne sodbe. Vendar so njene trditve v tem pogledu neutemeljene. V vabilu po 293. (njegovem 4. odstavku in 286.) členu ZPP se namreč ne navede, da bo izdana sodba. To sodišče izda potem, ko glede na stanje zadeve zaključi, da je zadeva dozorela za odločitev: to pa je takrat, ko so razjasnjena vsa dejstva, na katera se opira zahtevek oz. na katera se opira ugovor, stranki pa izjavita, da nimata ničesar več navajati in predlagati.

Glede na razveljavitev delne sodbe (kar je bila posledica ugotovljene absolutne bistvene postopkovne kršitve) se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi navedbami tožeče stranke, razen s tistimi, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve iz III. člena pogodbe (z dne 13.5.1992) o oddaji stavbnega zemljišča (B1),t.j. kupnine v znesku 27.526.434,00 SIT.

Tožeča stranka je v vlogi z dne 15.10.1993 postavila zahtevek na ugotovitev obstoja svoje terjatve v znesku 44.957.026,10 SIT, zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve prvotožene stranke v znesku 27.526.434,00 SIT in zahtevek na plačilo razlike v znesku 17.430.592,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1993 do plačila (podrejeno pa zahtevek na plačilo 44.957.026,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1993 do plačila). Tožeča stranka bi lahko z dajatvenim zahtevkom zahtevala plačilo zneska 44.957.026,10 SIT, kateremu bi potem lahko prvotožena stranka v pobot ugovarjala nasprotni zahtevek za 27.526.434,00 SIT, ali pa bi lahko z dajatvenim zahtevkom zahtevala le plačilo terjatve v znesku 17.430.592,00 SIT. Ne more pa namesto (prvo)tožene stranke postaviti pobotnega ugovora (za 27.526.434,00 SIT). Pri uveljavljanju nasprotne terjatve v pobot gre namreč za svojevrstno uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje, za pravno varstvo posebne oblike, ki pa gre le (prvo)toženi stranki, ne pa tožeči stranki. Tožeča stranka torej ne more razpolagati z zahtevkom (prvo)tožene stranke.

Ker (prvo)tožena stranka ni postavila pobotnega ugovora, tudi ni mogoče zavrniti zahtevka na ugotovitev obstoja njene terjatve v znesku 27.526.434,00 SIT. Sicer pa glede na to, da se toženi stranki sklicujeta na razdrtje pogodbe po 3.odstavku 126. člena v zvezi s 1. odstavkom 125. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, tudi ni verjetno, da bi (prvo)tožena stranka takšen zahtevek postavila. Če je pogodba o oddaji stavbnega zemljišča razdrta, pač (prvo)tožena stranka nima zahtevka na plačilo skupne kupnine (v znesku 27.526.434,00 SIT).

Tožeča stranka je v zvezi z zavarovanjem postavljenega zahtevka (t.j.

v zavarovanje nedenarne terjatve) predlagala tudi izdajo začasne odredbe po 2. točki 268. člena ZIP. Za izdajo takšne začasne odredbe je v vsakem primeru potrebno izkazati verjeten obstoj terjatve (1. odstavek 267. člena ZIP), česar pa tožeči stranki po oceni prvostopnega sodišča ni uspelo. Drugostopno sodišče se s takšno oceno strinja. Tožeča stranka se je v 1. odstavku IV. člena pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča (z dne 13.5.1992) zavezala, da bo kupnino v znesku 27.526.434,00 SIT poravnala do dne 19.5.1992. Ker se ni držala pogodbeno dogovorjenega roka za plačilo kupnine, ji je prvotožena stranka z dopisom z dne 13.7.1992 (B5) pustila primeren (8-dnevni) dodatni rok za izpolnitev. Ker tožeča stranka obveznosti ni izpolnila niti v dodatnem roku, ji je prvotožena stranka z dopisom z dne 24.7.1992 (B7) sporočila, da je s tem pogodba razdrta. Takšna izjava je nepotrebna, saj je v primeru, če dolžnik (tožeča stranka) ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, pogodba razdrta (ne razveljavljena) že po samem zakonu. To pomeni, da ni v dispoziciji dolžnika (tožeče stranke), ali se bo z razdrtjem pogodbe strinjal ali ne.

Tožeča stranka se je s tem v zvezi sicer sklicevala na 2. odstavek IV. člena pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča, v katerem pa ne gre za določitev česa drugega (v smislu 124. člena ZOR), npr. za odpoved pravici do razdrtja pogodbe. Navedeno pogodbeno določilo pomeni le, da ima (prvo)tožena stranka v primeru zamude tožeče stranke pri plačilu kupnine in če ne uporabi pravice do razdrtja pogodbe pravico do ustrezne valorizacije dolžne kupnine. Pri valorizaciji gre namreč za to, da naj se dolžna kupnina obračuna po njeni pravi, resnični (in ne le nominalni) vrednosti.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje (na podlagi 14. člena ZIP v zvezi s 2. točko 380. člena ZPP) pritožbo tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo njegov sklep o zavrnitvi predloga.