126. člen ZOR

V primeru razdora pogodbe stranka ne more hkrati terjati negativnega in pozitivnega pogodbenega interesa, lahko pa izbere, katerega bo terjala.

Tožnik ne more hkrati zahtevati tako pozitivnega kot tudi negativnega pogodbenega interesa, vendar je na tožniku izbira, katerega bo zahteval.

Stališče drugostopenjskega sodišča, da tožnik ne more hkrati zahtevati tako pozitivnega kot tudi negativnega pogodbenega interesa, je sicer pravilno, vendar je na tožniku izbira, katerega bo zahteval. Dejstvo, da je tožnik pogodbo razdrl in svoj del pogodbe (že) izpolnil, še ni razlog, da je upravičen le do negativnega pogodbenega interesa (kondikcijskega zahtevka).

Z izpolnitvijo obveznosti le-ta preneha, to pa posledično izključuje možnost razveze pogodbe na podlagi zakona zaradi neizpolnitve ter morebitne verzijske in odškodninske zahtevke zaradi razveze.

Ker določba 126. člena ZOR ščiti interes upnika kot pogodbi zveste stranke, je prenehanje pogodbe odvisno od njegovih aktivnih ravnanj. Zato zakonodajalec v smislu varovanja izpolnitvenega interesa pogodbi zveste stranke ni izrecno določil roka, v katerem bi moral upnik prvič pozvati dolžnika na izpolnitev obveznosti v dodatnem roku, saj je po sami naravi stvari slednje vezano na vsakokratno naravo pravnega posla ter na njegov izpolnitveni čas. Obvestilo o primernem dodatnem roku glede na določbo drugega odstavka 126. člena ZOR mora upnik tako logično podati v nekem razumnem času glede na konkretne okoliščine vsakokratnega primera. Sodišče mora namreč pri presoji upnikove pravice do razveze pogodbe po 126. členu ZOR upoštevati tudi spoštovanje temeljnega načela vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR, in sicer kot (naravno) mejo (še) dopustnega ravnanja pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz pogodbenega razmerja. Ker je bistvo zastaranja prenehanje pravice do sodnega varstva, upnik glede na dolžnikov izrecni ugovor zastaranja po preteku relevantnega zastaralnega roka ne more več (uspešno) zahtevati prisilne izpolnitve odškodninske terjatve, ki je posledica

Kadar stranke same določijo posledice neizpolnitve pogodbe, nastopijo te posledice avtomatično. Za prenehanje pogodbe ni potrebno nobeno dejanje pogodbi zveste stranke. Namesto nje pogodbo razvezuje sama pogodbena oziroma zakonska določba. Drugi toženec kot kupec v avgustu 2002, ko se je ustanavljala zastavna pravica, ni mogel veljavno obremeniti spornega stanovanja, saj ni razpolagal niti z veljavnim zavezovalnim poslom. Kavzalni odnos med zavezovalnim in razpolagalnim poslom pa je vplival tudi na neveljavnost razpolagalnega posla. Obe sodišči sta pravilno poudarili že okoliščine, da je bila sporna kupna pogodba sestavni del sporazuma po 250. členu ZIZ in mu je bila tudi priložena. Prvi toženec je zato imel možnost seznaniti se z njeno vsebino in glede na pogojno zemljiškoknjižno dovolilo zahtevati od zastavitelja dokaz, da je pogoj izpolnjen oziroma da je kupnina plačana. Zato samo razpolaganje zastavitelja z originalom pogodbe o pridobitvi nepremičnine v tej zadevi ne utemeljuje dobrovernosti zastavnega upnika.

Določba 33. člena ZTLR o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini (šele) z vpisom v zemljiško knjigo je kogentne narave; morebitna drugačna določba v (menjalni) pogodbi ne more imeti drugačnega učinka. Sodišče s takšno ugotovitvijo ni šlo preko trditvene podlage strank. (Zgolj) izpolnitev menjalne pogodbe (73. člen ZOR) ne more imeti za posledico pridobitev lastninske pravice, saj manjka vpis v zemljiško knjigo. V trenutku, ko bi bil vpis v zemljiško knjigo možen, toženka ni bila več lastnica nepremičnine (z menjalno pogodbo jo je prenesla na tožnico), zato gre za objektivno nemožnost izpolnitve pogodbe in je pogodba prenehala.

Ravnanje tožene stranke, ki je tožeči stranki prodala tujo nepremičnino in ni zagotovila zemljiškoknjižnega prenosa pravice uporabe na nepremičnini na tožečo stranko kot kupca, izključuje zamudo tožeče stranke pri izpolnitvi njene pogodbene obveznosti. Šele ob zamudi slednje in ne že ob zapadlosti pa nastanejo posledice iz 125. čl. ZOR, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS. Tako je po presoji pritožbenega sodišča kljub poteku roka iz 3. čl. Pogodbe pogodba ostala v veljavi, saj zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke tožeča stranka še ni prišla v zamudo, posledično pa tožena stranka tudi ne more uveljavljati ugovora zastaranja denarne terjatve.

Revizija se dopusti glede vprašanj v zvezi z odstopom od pogodbe o nakupu stanovanja na obroke.

Ker dopis tožnika z dne 11. 8. 2003 ni vseboval dodatnega roka, temveč samo obvestilo, da šteje pogodba za razdrto, je zmotno materialnopravno stališče sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik z omenjenim dopisom toženki ponudil dodaten rok za izpolnitev obveznosti.

Ugotovitvi obeh sodišč, da rok za plačilo kupnine ni bil bistvena sestavina pogodb in da tožnika kljub poteku tega roka nista postavila dodatnega roka, sta dejanske narave ter ne utemeljujeta zahtevka za razdrtje pogodb. Ker je bila kupnina za delnice določena v samih pogodbah, morebitna kasnejša sprememba cen delnic na borzi na vprašanje roka za plačilo kupnine kot bistvene sestavine pogodbe ne vpliva.

Ker je tožena stranka predmetno stanovanje prodala tretji osebi, svojih obveznosti po predpogodbi ne more več izpolniti, zato tožeča stranka od nje tega v obravnavani zadevi niti ni zahtevala, pač pa je s tožbo zahtevala plačilo dvojne are, podrejeno pa vrnitev danega zneska kupnine. Ravnanje tožeče stranke pomeni odstop od predpogodbe in s tem njeno razvezo brez naknadnega roka v skladu s 127. členom ZOR, saj je iz ravnanja tožene stranke razvidno, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bi izpolnila.

Bistveno za odločanje o zastaranju porokove obveznosti je, kdaj je tožnica veljavno odstopila od pogodbe, kdaj so učinki odstopa pričeli delovati proti glavni dolžnici, saj je od te časovne točke odvisen potek zastaranja obveznosti glavne tožnice in posledično (zaradi akcesornosti poroštva) tudi zastaranje obveznosti poroka (prvi odstavek 1019. člena ZOR)

Od razdrtja dalje pogodba ne velja več. Ker je pogodba razdrta po samem zakonu, pogodbi zvesta stranka ne more zahtevati od sodišča, da razveljavi pogodbo. Oblikovalnega upravičenja za razdrtje namreč nima sodišče, temveč ga ima stranka.

Zastaranje terjatve, pri kateri mora upnik dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev, sicer začne teči takrat, ko ta rok preteče. Vendar glede začetka teka zastaranja to pomeni, da začne zastaranje teči od takrat, ko bi upnik najprej lahko oziroma mogel dati dolžniku dodatni rok in ne šele od takrat, ko to dejansko stori.

Predpogodba vrsta pogodbe (1. odstavek 45. člena ZOR). ZOR v zvezi s predpogodbo ni izključil nobenega od ostalih upravičenj, ki jih ima na razpolago vsaka pogodbena stranka, če nasprotna stranka krši svoje obveznosti. Eno takšnih upravičenj je upravičenje do razdrtja pogodbe (126. in 127. člen ZOR) in uveljavljanje odškodninskega zahtevka (1. odstavek 132. člena ZOR). Delnice so stvar, katerih vrednost se s časom spreminja, kar pomeni, da lahko pogodbeni stranki nastane škoda zaradi razlike med kupnino, določeno v pogodbi, in kupnino, ki jo je prodajalec prejel s prodajo stvari tretji osebi. Tožeča stranka je kot škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve obveznosti tožene stranke po predpogodbi, opredelila tudi razliko v kupnini, ki bi jo prejela, če bi tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz predpogodbe, in kupnino, ki jo je prejela, ker je delnice prodala tretji osebi. Do slednje je tožeča stranka upravičena že na podlagi določbe o kritni prodaji iz 1. odstavka 525. člena ZOR, ki določa, da ima pogodbi zvesta stranka od nasprotne stranke pravico zahtevati razliko med ceno, ki je bila določena v pogodbi, in ceno pri kritni prodaji.

Ob ugotovitvi, da je imelo izvršeno delo napake, ni mogoče uporabiti 126. čl. ZOR, saj se le-ta nanaša na primere prenehanja pogodbe zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti, ne pa na primere, ko gre za izpolnitev pogodbene obveznosti z napako. Izhajati je potrebno iz 620. čl. ZOR, po katerem lahko naročnik, če prevzemnik ne odpravi napake v danem primernem roku, izmed več možnosti, ki jih ima na voljo, izbere tudi razdrtje pogodbe, pri čemer mora izbrano odločitev (jamčevalni zahtevek) sporočiti prevzemniku posla.

Sporazumno podaljšan rok za izpolnitev obveznosti izraža voljo obeh strank, da ima tudi kasnejša izpolnitev zanju pomen oziroma da je izpolnitev v kasnejšem času, kot je bil določen s predpogodbo in nato dvakrat podaljšan, za obe stranki še zmeraj sprejemljiva.

Ob sklenitvi prodajne pogodbe je tožnik vedel, da je garaža zgrajena brez gradbenega dovoljenja in ni legalizirana ter se je s tem strinjal. Zaradi tega ne more razdreti pogodbe. V zvezi s pogodbeno zavezo prodajalk, da bosta speljali legalizacijski postopek, v kolikor bo nastopila potreba, pa tožnik nastopa take potrebe v roku enega meseca po sklenitvi pogodbe, ko je zahteval legalizacijo, ni niti zatrjeval niti izkazal. Tako ta pogodbena obveznost prodajalk še ni zapadla, zato ni mogel s sklicevanjem na neizpolnitev razdreti pogodbe.

Pobotnica je pisna izjava upnika, da je dolžnik delno ali v celoti izpolnil svojo obveznost. Izdaja se zaradi lažjega dokazovanja in ima kot takšna naravo potrdila. Zato je kljub izdani pobotnici možno dokazovati, da obveznost ni poravnana, pri čemer izdajatelju pobotnice ni potrebno vložiti posebne tožbe, saj gre za enostransko izjavo. Odstop od kreditna pogodbe ne pomeni poziva k izpolnitvi pogodbenih obveznosti (plačilu zapadlih, neplačanih obrokov kredita), temveč uresničitev odstopnega upravičenja in poziv na izpolnitev sankcije zaradi kršitve pogodbe. Zato bi morala dati tožeča stranka tožencu primeren dodatni rok za vračilo celotnega neplačanega kredita.