VSM sklep I Ip 49/2009

Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v obsegu ugoditve dolžnikovemu ugovoru, razveljavitvi sklepa o izvršbi okrajnega sodišča opr. št. I 1/2008 z dne 19.05.2008 in zavrženju predloga za izvršbo, v delu kolikor se nanaša na dovolitev predlagane izvršbe z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, razveljavi ter se mu zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek.
V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o dolžnikovem ugovoru.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo dolžnikovemu ugovoru in svoj sklep o izvršbi opr. št. I 1/2008 z dne 19.05.2008 razveljavilo, izvršilni postopek ustavilo ter predlog za izvršbo zavrglo. Odločilo je še, da je dolžan upnik dolžniku v osmih dneh poravnati 123,00 EUR izvršilnih stroškov.

Proti takemu sklepu se je upnik pravočasno pritožil. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo v nasprotju z določbami ZIZ-a. Izvršilno sodišče namreč ne ugotavlja dejstev, temveč dejansko opravlja samo tehnična opravila, kar pomeni, da preveri primernost izvršilnega naslova, ter poskrbi, da se tekom izvršilnega postopka ne kršijo pravice dolžnika ali upnika. Odloča samo na podlagi vlog, narok pa opravi, kadar tako določa zakon ali je to smotrno. Meni, da v izvršilnem postopku sodišče nima nobenih pristojnosti za samostojno poizvedovanje pri dolžnikovih dolžnikih glede obstoja njihove obveznosti za plačilo do dolžnika, saj morajo dokazila za svoje navedbe in zahtevke, stranke same predložiti. Za posebno poizvedovanje sodišča tudi ni bilo nobene potrebe, saj je upnik sodišču predložil dokazilo iz katerega izhaja, da je Zavarovalnica Triglav d.d., korespondenčna zavarovalnica v Republiki Sloveniji, tako da je poslovni odnos med dolžnikovim dolžnikom in dolžnikom povsem izkazan. Zato dopisov Zavarovalnice Triglav d.d. in Pozavarovalnice Sava d.d., ni mogoče upoštevati v tem postopku, saj jih v spis nista predložila ne upnik in ne dolžnik. S tem mu je sodišče prve stopnje kršilo pravico do odgovora, ki mu jo zagotavlja 5. člen ZPP, ker je odločalo na podlagi listin, ki jih ni predložila nobena stranka tega postopka. Navaja še, da je odgovor dolžnikovega dolžnika Zavarovalnice Triglav d.d., z dne 27.02.2008, v katerem sodišču sporoča, da dolžnikov dolžnik na dan 27.02.2008 nima nobene neporavnane obveznosti do dolžnika, nima nobene dokazne vrednosti, saj je upnik v svojem predlogu za izvršbo zahteval rubež terjatev, ki jih ima dolžnik do Zavarovalnice Triglav d.d., kot njegove korespondenčne zavarovalnice v Sloveniji. Glede na to, da med dolžnikovim dolžnikom in dolžnikom obstaja poslovno sodelovanje, ter da se zavarovalni primeri, na podlagi katerih med njima nastanejo terjatve in obveznosti zgodijo skoraj vsak dan, je utemeljeno pričakovati, da bi do poravnave njegove terjatve s predlaganim sredstvom izvršbe lahko prišlo. Ima tudi neuradne informacije, na podlagi katerih Zavarovalnica Triglav d.d. posluje z dolžnikom in mu tudi izplačuje zneske, ki bi jih po sklepu o izvršbi lahko plačevala njemu. Navaja še, da sodišče prve stopnje ni ustrezno preverilo pri slovenskih bankah ali ima dolžnik pri njih odprt račun, zgolj poizvedbe pri Banki Slovenije ne jamčijo v pravilnost in točnost podatkov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se naj dolžnikov ugovor zavrne in potrdi sklep o izvršbi z dne 19.05.2008 oziroma podrejeno se naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je delno utemeljena.

V tem izvršilnem postopku je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne sodbe tedanjega Temeljnega sodišča, Enote opr. št. P 178/90 z dne 20.03.1991. Posebnost tega postopka se kaže v dejstvu, da je dolžnik tuja pravna oseba, ki nima sedeža na območju Republike Slovenije in njena domicilna država ni članica Evropske unije - EU. Zato je sodišče prve stopnje, po prejemu dolžnikovega ugovora, v okviru katerega je slednji postavil tudi ugovor stvarne in krajevne pristojnosti slovenskega sodišča, pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji, presojalo z uporabo določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP - glede postavljenega ugovora - člen 53 ZMZPP).

V prvem odstavku člena 63 ZMZPP določa izključno pristojnost sodišča Republike Slovenije za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije. Zato je sodišče prve stopnje moralo, glede na predlagana sredstva izvršbe ugotoviti ali se bo izvršba lahko opravljala na območju Republike Slovenije. Pri tem je to možnost, tako kot predpisuje določba 89. člena ZMZPP, pravilno presojalo na podlagi dejstev, ki so obstajala tedaj, ko je ta izvršilni postopek pričel teči.

Sodišče prve stopnje je tako moralo, glede na predlagana sredstva izvršbe ugotoviti:

1ali ima dolžnik na območju Republike Slovenije dolžnika, ki mu dolguje terjatev in se ta nahaja na območju Republike Slovenije oziroma

2ali ima dolžnik sam na območju Republike Slovenije pri organizacijah za plačilni promet denarna sredstva in

3ali ima na območju Republike Slovenije premično premoženje.

Drugostopenjsko sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da izvršba z rubežem denarne terjatve na območju Republike Slovenije tako, kakor jo je predlagal upnik, ni mogoča. V predlogu za izvršbo je upnik sicer navedel dva dolžnikova dolžnika, ki imata svoj sedež na območju Republike Slovenije - Zavarovalnico Triglav d.d. Ljubljana in Pozavarovalnico Sava d.d., kar bi v skladu z drugim odstavkom člena 100 ZIZ že lahko pomenilo pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji. Dejstvo pa je, da z ničemer ni izkazal, da ima dolžnik do njiju kakšno terjatev.

S pritožbeno navedbo, da so stranke dolžne dokazati svoje trditve, drugostopenjsko sodišče soglaša. Ker pa je včasih težko pridobiti ustrezne podatke, na podlagi katerih je mogoče uspešno voditi izvršbo, vsebuje ZIZ posebno določbo (4. člen ZIZ) o dolžnosti državnih organov, organizacij z javnimi pooblastili ter drugih pravnih oseb in podjetnikov, da posredujejo na zahtevo sodišča vse tiste podatke, ki se nanašajo na dolžnika in so pomembni za uspešno izvedbo izvršilnega postopka. Prav na podlagi te določbe, je sodišče prve stopnje smelo opraviti ustrezne poizvedbe pri dolžnikovih dolžnikih o njihovih razmerjih do dolžnika in o morebitnih terjatvah. Poleg tega je te poizvedbe opravilo predvsem na podlagi upnikovega predloga vsebovanega v njegovi pripravljalni vlogi z dne 11.02.2008, ker mu dolžnikova dolžnika sama ustreznih podatkov nista hotela posredovati. Zato drugostopenjsko sodišče zavrača pritožbene navedbe o samovoljnih poizvedbah prvostopenjskega sodišča pri dolžnikovih dolžnikih, kot neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da se upnik o listinah, ki jih je sodišče prve stopnje pridobilo od dolžnikovih dolžnikov in v katerih sporočata, da dolžnik do njiju nima nikakršnih terjatev ter da Zavarovalnica Triglav d.d., ni dolžnikova korespondenčna zavarovalnica, ni mogel izjasniti, ker mu niso bile posredovane v odgovor. Iz vročilnic pripetih k list. št. 13 in 15 predmetnega spisa izhaja, da so bile listine poslane upnikovi pooblaščenki.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi zbranih podatkov zanesljivo ugotovilo, da dolžnik do v predlogu za izvršbo navedenih dolžnikovih dolžnikov - Zavarovalnice Triglav d.d. Ljubljana in Pozavarovalnice Sava d.d., nima nikakršnih terjatev in, da Zavarovalnica Triglav d.d., tudi ni njegova korespondenčna zavarovalnica, je njegova odločitev, da izvršba v Republiki Sloveniji s predlaganim sredstvom izvršbe, ki se nanaša na rubež terjatve dolžnikovega dolžnika, ni mogoča, pravilna.

Utemeljenost tovrstnega zaključka se nanaša tudi na obstoj morebitnega dolžnikovega premičnega premoženja na območju Republike Slovenije - konkretno na področju okrajnega sodišča. Ob dolžnikovem ugovoru, da na področju Republike Slovenije nima premoženja, je bilo dokazno breme o konkretnem obstoju takega premoženja na strani upnika. Ta pa svojega predloga glede izvršilnega sredstva z rubežem dolžnikovih premičnin ni konkretiziral in tudi v pritožbi ni navedel opravičljivih razlogov, s katerimi bi navajal in dokazoval obstoj dolžnikovega premičnega premoženja na območju Republike Slovenije.

Zato je sodišče prve stopnje v obsegu predlaganih izvršilnih sredstev, ki se nanašajo na rubež dolžnikovih terjatev in rubež njegovega premičnega premoženja, pravilno zaključilo, da ni bilo pristojno za izdajo sklepa o izvršbi, kar predstavlja ugovorni razlog po 1. točki člena 55 ZIZ in je zato v tem obsegu s pritožbo izpodbijana odločitev pravilna.

Preuranjena pa je odločitev sodišča prve stopnje glede upnikovega predloga za izvršbo in na njegovi podlagi izdanega sklepa o izvršbi s predlaganim sredstvom izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri organizacijah za plačilni promet.

V predlogu za izvršbo je upnik navedel, da sam pri bankah s sedežem v Republiki Sloveniji, ki jih je določno v predlogu imenoval, ni mogel izvedeti številke dolžnikovega računa. Zato je sodišču predlagal, da v skladu z drugim odstavkom 140. člena ZIZ, pri pod točko II predloga za izvršbo navedenih bankah, opravi poizvedbe o dolžnikovem računu. Sodišče prve stopnje temu upnikovemu predlogu ni sledilo, niti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedlo, zakaj teh poizvedb ni opravilo. Res je, da je dolžnik v ugovoru navedel, da pri bankah, ki jih je upnik navedel v predlogu za izvršbo nima denarnih sredstev, vendar tudi on za tako svojo navedbo ni predložil nobenega dokaza. Tako sodišče prve stopnje glede tega sredstva izvršbe ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in utemeljenosti njegove odločitve v zvezi s tem sredstvom izvršbe ni mogoče preizkusiti, ker zaradi tega ni moč zanesljivo zaključiti, da dolžnik na območju Republike Slovenije pri organizacijah za plačilni promet nima denarnih sredstev.

Sama ugotovitev sodišča druge stopnje (po pregledu zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 15 ZIZ), da sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj ni bilo ugodeno upnikovemu predlogu za opravo poizvedb po drugem odstavku člena 140 ZIZ, predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 15 ZIZ ter je bilo že zaradi tega treba sklep sodišča prve stopnje v obsegu, kolikor je obremenjen s to napako, razveljaviti.

Po obrazloženem je bilo o upnikovi pritožbi odločiti tako, kakor izhaja iz izreka tega sklepa (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

V novem postopku, v katerem bo obravnavalo samo še zaradi delne razveljavitve sklepa o ugovoru odprti del dolžnikovega ugovora, bo moralo sodišče prve stopnje opraviti še izostale poizvedbe pri bankah imenovanih v upnikovem predlogu za izvršbo, o morebitnem obstoju dolžnikovega računa in denarnih sredstev na njem. Ali pa bo, v kolikor bo za to našlo utemeljene argumente, v novem sklepu o ugovoru glede razveljavljenega dela, navedlo razloge, zakaj poizvedb ni opravilo. V vsakem primeru pa bo moralo natančno obrazložiti svojo odločitev o še odprtem delu dolžnikovega ugovora.

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v tretjem v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ.