89. člen ZMZPP

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali se zaradi spremenjenih okoliščin, do katerih pride med postopkom za razvezo zakonske zveze, zaupanja otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine, lahko slovensko sodišče izreče za nepristojno po Konvenciji o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok in ali v tovrstnih postopkih ne velja ustalitev pristojnosti? 2. Ali je v primeru, da se RS izreče za nepristojno zaradi nastopa okoliščin po 7. členu MKSOVO, utemeljen tudi izrek o nepristojnosti slovenskega sodišča glede razveze zakonske zveze? 3. Ali v primeru, da je za razvezo zakonske zveze predlagatelja in nasprotne udeleženke pristojno slovensko sodišče, to pomeni, da se morajo obravnavati tudi vprašanja, povezana z mladoletnim otrokom, rojenim v tej zakonski zvezi, pred slovenskim sodiščem?

Okoliščine, v katerih se pristojnost spremeni in prenese na organ države, v katero je bil otrok nezakonito odpeljan ali v kateri je bil nezakonito zadržan, so določene v 7. členu Konvencije o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornisti in ukrepov za varstvo otrok (MSKOVO) in sicer so to: - otrok je pridobil običajno bivališče v drugi državi (1) in - otrok biva v tej drugi državi vsaj eno leto, potem ko je oseba, institucija ali drug organ s pravico do varstva in vzgoje izvedel ali bi moral izvedeti za kraj, v katerem je otrok (2) in - ni več v postopku nobena zahteva za vrnitev otroka, vložena v tem obdobju (3) in - se je otrok že vključil v svoje novo okolje (4)

Za presojo pristojnosti sodišča Republike Slovenije je odločilna ugotovitev, kje sta imeli hčerki pravdnih strank stalno prebivališče na dan vložitve tožbe v tej zadevi (89. člen ZMZPP), oziroma katero je bilo njuno običajno prebivališče v pomenu 5. člena Haaške konvencije v zvezi z mednarodnopravnimi vidiki starševske odgovornosti in ukrepi za varstvo otrok iz leta 1996 (Konvencija), ki sta jo ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Srbija. Pojem stalnega prebivališča je zato treba razlagati v povezavi s pojmom običajnega prebivališča.

Zakon določa, da se pravdni postopek začne z vložitvijo tožbe (179. člen ZPP), glavni stečajni postopek pa s sklepom o začetku stečajnega postopka (četrti odstavek 49. člena ZFPPIPP). Noben zakon pa ne določa, da se postopek začne šele z razveljavitvenim sklepom odločbe, izdane na podlagi tožbe ali pa z razveljavitvijo sklepa o začetku stečajnega postopka in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Novo sojenje ne pomeni začetka postopka, pač pa ponovno odločanje o isti stvari. Zato odgovor na vprašanje, ali je še vedno podana slovenska jurisdikcija, dajeta določili 2. točke drugega odstavka 381. člena ZFPPIPP in 89. člena ZMZPP.

Iz 244. člena ZFPPIPP izhaja, da v primeru razveljavitve izdanega sklepa o začetku stečajnega postopka, v novem postopku velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil oklic o začetku prvega sklepa objavljen na internetnih straneh. Sklep o začetku predmetnega postopka osebnega stečaja je bil objavljen na internetnih straneh AJPES na dan začetka, torej 10. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da določilo 89. člena ZMZPP pride v poštev le takrat, kadar zadeva že spada v sodno pristojnost RS. Ni pa ugotovilo okoliščin, iz katerih naj bi izhajalo, da ob začetku predmetnega postopka slovensko sodišče ni bilo pristojno. Ni pojasnilo, zakaj naj glede na premoženje, ki ga je dolžnik ob začetku postopka osebnega stečaja imel, kasneje pa se ga je znebil, ne bi bilo več pristojno.

Po določilo druge alineje 3. točke drugega odstavka 52. člena ZFPPIPP je v primeru, če dolžnik v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, za odločitev o začetku postopka zaradi insolventnosti pristojno tisto sodišče, na območju katerega je premoženje dolžnika. Ob uvedbi tega postopka je dolžnik v Sloveniji imel tako premično kot nepremično premoženje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Torej je bilo Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za odločitev o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom. Ne glede na to, da se je dolžnik po uvedbi postopka osebnega stečaja vsega svojega premoženja znebil, pa prvostopenjsko sodišče na podlagi določila 89. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ostaja pristojno za izvedbo predmetnega postopka. Po tem določilu so namreč za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči. V pravdnem postopku je to z vložitvijo tožbe, v stečajnem pa z uvedbo postopka osebnega stečaja. Po določilu prvega odstavka 101. člena ZFPPIPP daje sodnik, ki vodi postopek, upravitelju navodila za njegovo delo, ki so zanj obvezna. Če že upravitelj sam ni zaz

Za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije so odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči. Sodišče tudi o (ne)pristojnosti slovenskega sodišča odloči na podlagi navedb v tožbi in dejstev, ki so sodišču znana.

Z Dunajsko konvencijo je za tožbeni zahtevek za plačilo razlike v ceni pri kritnem kupu izrecno predpisano, da je utemeljen samo, če je pogodba razvezana, do česar pa lahko pride le z določno izjavo ene stranke in obvestitvijo druge stranke o njej.

V primeru spora med bivšima izvenzakonskima partnerjema po 105. členu ZZZDR mora sodišče po uradni dolžnosti odločiti tudi o preživljanju mladoletnih otrok. Prvo sodišče je bilo zato pristojno za odločanje (tudi) o preživljanju otrok pravdnih strank, prav tako pa tudi za spor o preživninskem zahtevku tožnice. V tem pogledu je bilo za ugotavljanje pristojnosti sodišča bistveno, da je imela tožnica, ko je začel teči ta postopek, ob slovenskem državljanstvu stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (pri čemer je mišljen kraj, v katerem tožeča stranka dejansko prebiva in ima v njem namen trajno prebivati). Navezne okoliščine, ki so odločilne za ugotovitev pristojnosti sodišča v posameznem sporu, še ne pomenijo, da je treba za odločitev v tem sporu nato avtomatično uporabiti tudi pravo tiste države, v kateri se nahaja sodišče, ki je pristojno v tem sporu. Posebej je treba ugotoviti tudi navezne okoliščine, ki odkazujejo na pravo, ki ga je treba uporabiti za odločitev v sporu.

Posebnost tega postopka se kaže v dejstvu, da je dolžnik tuja pravna oseba, ki nima sedeža na območju Republike Slovenije in njena domicilna država ni članica Evropske unije - EU. Zato je sodišče prve stopnje, po prejemu dolžnikovega ugovora, v okviru katerega je slednji postavil tudi ugovor stvarne in krajevne pristojnosti slovenskega sodišča, pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji, presojalo z uporabo določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP - glede postavljenega ugovora - člen 53 ZMZPP).

Voljni element mora biti podan tudi za prenehanje stalnega prebivališča in zato začasna prekinitev bivanja ne povzroči izgube stalnega prebivališča. Ob ustrezni vsebinski interpretaciji instituta stalnega prebivališča je zato tudi izključeno, da bi ista oseba istočasno imela več stalnih prebivališč.

Pristojnosti slovenskega sodišča pa ni mogoče vezati na navezne okoliščine, ki so nastale v posledici in času protipravnega ravnanja stranke, ki se na njih sklicuje.

O krajevni in s tem v sporu z mednarodnim elementom o mednarodni pristojnosti (slovenskega) sodišča je treba odločati po predpisih, veljavnih v trenutku izdaje sklepa o pristojnosti.

1. Pogoji za prekinitev postopka po določbi 88. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ZMZPP. 2. Nasprotno kot v primeru litispendence ZMZPP veže institut perpetuacije na začetek postopka in ne na začetek pravde.

Nosilni razlog za ugoditev ugovoru nasprotnega udeleženca proti priznanju tujih sodnih odločb glede nepremičnine v Ljubljani je bil razlog iz prvega odstavka 97. člena, po katerem se tuja sodna odločba ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije. Tudi samo pristojnost v zadevah z mednarodnim elementom ureja ZMZPP. V prvem odstavku 64. člena določa, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičnini, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije. Navedena določba velja tudi za spore (razvezanih) zakoncev o skupnem nepremičnem premoženju, saj 67. člen ZMZPP ne pomeni izbirne pristojnosti za spore o nepremičninah.