140. člen ZIZ

Upnica se s tem, ko ni vložila ugovora zoper informativni izračun, ni odpovedala zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo, po kateri so ji priznani tudi pravdni stroški, prav tako pa se tudi ni odpovedala izvršilnim stroškom. V primeru, ko je bil do uveljavitve ZNISESČP (to je do 4. 7. 2015) že pravnomočno končan sodni postopek, v katerem je bilo v upravičenčevo korist prisojeno izplačilo neizplačane stare devizne vloge v določenem znesku, takšni pravnomočni sodni odločbi ni mogoče odreči pravne veljave, in to ne glede na morebitno kasnejšo odločbo Sklada o zahtevi za verifikacijo.

Sodišče prve stopnje je v zadevi že izdalo sklep o izvršbi, in sicer dne 24. 5. 2006, ki je postal pravnomočen 12. 2. 2008, zato je, ker je bilo o upnikovem predlogu že meritorno odločeno, ravnalo nepravilno, ko je predlog obravnavalo kot nepopolno vlogo v skladu s prvim in drugim odstavkom 108. člena ZPP ter jo, ko upnik ni sledil zahtevi po dopolnitvi, kot nepopolno tudi zavrglo, in sicer v skladu s petim odstavkom citiranega zakonskega določila.

Posebnost tega postopka se kaže v dejstvu, da je dolžnik tuja pravna oseba, ki nima sedeža na območju Republike Slovenije in njena domicilna država ni članica Evropske unije - EU. Zato je sodišče prve stopnje, po prejemu dolžnikovega ugovora, v okviru katerega je slednji postavil tudi ugovor stvarne in krajevne pristojnosti slovenskega sodišča, pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji, presojalo z uporabo določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP - glede postavljenega ugovora - člen 53 ZMZPP).

Upnik je dolžan v predlogu za nadaljevanje izvršbe proti delodajalcu natančno opredeliti višino dolžnikove obveznosti. Delodajalec odgovarja le za poravnavo tistih zneskov, ki niso bili odtegnjeni in izplačani po sklepu o izvršbi. Dolžnikov delodajalec je dolžan upniku posredovati podatke o dolžnikovi plači.

140. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti organizacijo za plačilni promet, pri kateri so dolžnikova denarna sredstva in številko dolžnikovega računa; če pa upnik izkaže za verjetno, da ni mogel ugotoviti podatkov o dolžnikovem računu, navede organizacijo za plačilni promet, pri kateri naj sodišče opravi poizvedbe o dolžnikovem računu, hranilni vlogi, depozitu ali drugih denarnih sredstvih. Iz navedenih določil je torej razvidno, da mora upnik vselej navesti organizacijo za plačilni promet, pri kateri so dolžnikova denarna sredstva in šele zatem (namesto njega) sodišče opravi poizvedbe o dolžnikovem računu, če upnik izkaže za verjetno, da sam teh podatkov ni mogel dobiti oz. ugotoviti.

Ker je sklep o izvršbi pravnomočen, je bilo o upnikovem predlogu za izvršbo že pravnomočno odločeno, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, s katerim je predlog za izvršbo zavrglo, poseglo v pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), kar je bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku.

Ker upnik nima izvršilnega naslova, je verjetnost, da ne bo mogel ugotoviti podatkov o računu, izkazana.

Zgolj na podlagi dejstva, da je bilo v nekem drugem izvršilnem postopku ugotovljeno, da je bil žiro račun dolžnice pri banki X d.d., zaprt skoraj tri mesece pred vložitvijo tega izvršilnega predloga, ni mogoče sklepati, da tudi v času odločanja o obravnavanem izvršilnem predlogu ne obstaja noben račun dolžnice, na katerem bi bilo mogoče opraviti izvršbo.

Upnik, ki je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, nima pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova, s katerim bi izkazoval pravni interes. Zato od upravljalcev podatkov na podlagi 3. odst. 40. čl. ZIZ ne more pridobiti informacij o dolžnikovem računu.

Sodišče opravi poizvedbe pri banki v smislu 140/2. člena ZIZ na predlog upnika, ni pa tega zavezano storiti po uradni dolžnosti.

Odločitev o imenovanju izvršitelja dejansko pomeni nadaljevanje izvršbe s podrejeno predlaganim izvršilnim sredstvom, rubežem premičnin, saj za opravo izvršbe na sredstva na dolžnikovih računih sodelovanje izvršitelja ni potrebno, kar pa je po ugotovitvi sodišča druge stopnje glede na stanje zadeve vsaj preuranjeno, saj ni izkazano, da bi bila izvršba na sredstva na dolžnikovem žiro računu neuspešna.

Upnik kljub ponovnemu pozivu sodišču ni sporočil podatkov o dolžnikovem računu, ki bi omogočili opravljanje izvršbe s predlaganim izvršilnim sredstvom, zato je sodišče prve stopnje pravilno ustavilo izvršbo. Upnikov predlog za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom - rubežem in prodajo premičnin - je prepozen, saj ga je upnik predlagal po koncu izvršilnega postopka (prim. 3. odst. 34. čl. ZIZ).

Upnik v postavljenem roku sodišču ni sporočil zahtevane številke dolžnikovega žiro računa, niti zaprosil sodišče za podaljšanje roka, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je izvršbo ustavilo (analogna uporaba 2. odst. 88. člena ZIZ). Šele v pritožbi navedeni podatek o dolžnikovem žiro računu, pa je posredovan prepozno, da bi bil lahko upošteven. Določbo 2. odst. 140. člena ZIZ je mogoče uporabiti le v primerih, ko je predlagana izvršba na sredstva dolžnika na računu pri banki ali na hranilni vlogi in ne tudi na sredstva na računu pri organizaciji za plačilni promet, kot je predlagal upnik. Sicer pa četudi bi bila predlagana takšna izvršba, skladno z načelom dispozitivnosti sodišče brez predloga upnika ob izkazani verjetnosti, da številke dolžnikovega žiro računa ni mogel sam pridobiti, ni dolžno samo opravljati poizvedb.

Ker je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je s tem že verjetno izkazano, da podatkov o številki računa dolžnice ni mogel pridobiti, saj nima pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova.

V kolikor upnik izkaže za verjetno, da številke žiro računa ni mogel ugotoviti, pa mora navesti banko in predlagati, da sodišče pri tej banki samo opravi poizvedbe (2. odst. 140. člena ZIZ) Pritožba pravilno opozarja, da opomin ni verodostojna listina v smislu 23. člena ZIZ in da lahko izvršilno sodišče o obstoju ali neobstoju upnikove terjatve odloči le na podlagi izpiska iz poslovnih knjig

Upnik je na poziv sodišča z vlogo z dne 9.3.1999 sodišču prve stopnje sporočil le banko, pri kateri ima dolžnik odprt žiro račun, ne pa tudi številke žiro računa, kot to določa 1. odst. 140. člena ZIZ. Že v predlogu za izvršbo z dne 10.12.1998 je upnik sodišče prve stopnje prosil, da v zvezi z manjkajočimi podatki sodišče samo opravi poizvedbe, ker do teh podatkov glede na dopis davčnega urada z dne 23.11.1998 sam ne more priti. Sodišče prve stopnje bi zato moralo v skladu z 2. odst. 140. člena ZIZ samo opraviti poizvedbe o številki dolžnikovega žiro računa in po pridobitvi tega podatka poizkusiti opraviti izvršbo na dolžnikova sredstva na računu pri banki.

Razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrženje izvršilnega predloga v celoti sta napačna, ker je upnik kot izvršilno sredstvo poleg rubeža dobroimetja na dolžnikovih računih predlagal tudi izvršbo na premičnine, s katero se sodišče prve stopnje doslej sploh še ni ukvarjalo, zato za sprejeto odločitev glede tega dela izvršilnega predloga sploh ni bilo podlage. Upnik je zahtevo sodišča v smislu 1. in 2. odst. 109. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pravzaprav izpolnil, saj je sporočil podatek, ki ga je sodišče zahtevalo. Upnik je sporočil številko računa, za katero je bil v dobri veri, da je pravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na takšno dejansko stanje upnika ponovno pozvati, naj sporoči pravo številko dolžnikovega žiro računa.

Upnik mora navesti banko, pri kateri naj sodišče opravi poizvedbe o dolžnikovem računu, ki ga upnik verjetno ni mogel ugotoviti. Sodišče prve stopnje zavrže predlog za izvršbo na sredstva na dolžnikovih računih, če upnik določno ne opredeli banke.