VSL sklep II Cp 4161/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 252,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega izpolnitvenega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka. Z izpodbijanim sklepom je tožencu naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 252,82 EUR.

Zoper navedeni sklep se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se obnova postopka dovoli, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožene stranke. Toženec v pritožbi navaja, da je predlog za obnovo postopka vložil iz razloga, ker je z vpogledom v zemljiškoknjižni spis ugotovil, da je tožeča stranka vložila zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice na obravnavanem stanovanju šele 16.2.2005. Zato bo šele s tem dnem možno vpisati lastninsko pravico na tem stanovanju na ime tožeče stranke. Ker podatki o vsebini in podlagi predloga za vpis lastninske pravice ne izhajajo iz zemljiške knjige neposredno, ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se toženec lahko seznanil z vsemi vpisi, ki se tičejo lastništva spornega stanovanja, že s samim vpogledom v zemljiško knjigo. Vpogled v zbirko listin zemljiške knjige je vezan tudi na postopek ter izkazovanje predlagateljevega upravičenega interesa. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da mora biti pozorna na vsa potencialna dejstva, čeprav za njihov obstoj ne govori nič. Obnovitveni razlog je mogoče utemeljiti na dejstvu, ki ga stranka lahko ugotovi naključno in ne z običajnim sistematičnim zbiranjem pravdnega gradiva. Glede na naravo tožbe bi moralo sodišče samo po uradni dolžnosti ugotavljati lastništvo obravnavanega stanovanja. Lastništvo te nepremičnine predstavlja procesno predpostavko, katere odsotnost pomeni pomanjkanje interesa za sodno varstvo materialne pravice.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec je predlagal obnovo postopka, končanega s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 634/2006 z dne 12.10.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 767/2007 z dne 28.2.2007, pri čemer je uveljavljal obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP. Toženec je v predlogu za obnovo postopka trdil, da tožeča stranka ob odpovedi stanovanjskega razmerja toženi stranki ni bila lastnica stanovanja, na katerem je toženec tedaj imel stanovanjsko pravico. Za to zatrjevano dejstvo naj bi toženec zvedel 14.11.2007, ko je pregledal ustrezne spise oziroma listine v zemljiški knjigi, pri čemer se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi lahko toženec zatrjevana nova dejstva in nove dokaze uveljavljal že tekom prejšnjega postopka, končanega z navedeno pravnomočno sodbo.

V tem pritožbenem postopku je pomembno zgolj vprašanje, ali je predlog za obnovo postopka dovoljen oziroma ali toženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati zatrjevanih novih dejstev in novih dokazov, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (2. odstavek 395. člena ZPP). Zato za odločitev pritožbenega sodišča med drugim ni bilo pomembno niti vprašanje, ali so zatrjevana nova dejstva in novi dokazi sploh takšne kvalitete, da bi (ob obstoju drugih potrebnih pogojev) lahko bila na njihovi podlagi za toženca izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. točka 394. člena ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga kot nedovoljenega na podlagi 395. člena ZPP je pravilna. Toženec se ne more uspešno sklicevati na zatrjevano okoliščino, da naj bi zvedel za določena dejstva (da naj bi tožeča stranka v najboljšem primeru postala lastnica obravnavanega stanovanja šele 16.2.2005, ko je bil vložen zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo njene lastninske pravice na tem stanovanju) šele 14.11.2007, ko je vpogledal v podatke zemljiške knjige z njenimi spisi in listinami. Za ugotovitev tega, kdaj je toženec zvedel za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo, je treba izhajati iz določbe 1. odstavka 6. člena ZZK-1, po kateri se šteje, da je pravica oziroma pravno dejstvo, ki je vpisano v zemljiško knjigo, vsakomur znano od začetka uradnih ur zemljiškoknjižnega sodišča v naslednjem delovnem dnevu po dnevu, ko je zemljiškoknjižno sodišče v zemljiški knjigi vpisalo prejem predloga za vpis te pravice oziroma pravnega dejstva, in se nihče ne more sklicevati, da mu ta pravica oziroma to pravno dejstvo od takrat dalje ni bilo znano. Ker je zemljiškoknjižno sodišče v zemljiški knjigi vpisalo prejem zemljiškoknjižnega predloga tožeče stranke kot predlagateljice za vknjižbe lastninske pravice na obravnavanem stanovanju 16.2.2005, se po 1. odstavku 6. člena ZZK-1 šteje, da je toženec zvedel za ta vpis že 17.2.2005. Toženec se ne more sklicevati, da mu ta vpis ni bil znan do 14.11.2007, saj glede na 1. odstavek 6. člena ZZK-1 v skladu s pozitivnim publicitetnim učinkom velja, da se nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal pravic in pravnih dejstev, ki so vpisana v zemljiški knjigi, pri čemer velja neizpodbitna domneva, da je vedel za te vpisane pravice in pravna dejstva od začetka uradnih ur zemljiškoknjižnega sodišča v naslednjem delovnem dnevu. V obravnavanem primeru se torej šteje, da je toženec vedel za omenjeni vpis od 17.2.2005, saj je zemljiškoknjižno sodišče z vpisom plombe 16.2.2005 javno objavilo začetek zemljiškoknjižnega postopka (134. člen ZZK-1) in je zato 17.2.2005 nastopil tudi pozitivni publicitetni učinek po 1. odstavku 6. člena ZZK-1, saj so bili tega dne tudi tožniku dostopni tako podatki o pravicah in pravnih dejstvih, ki so na ta dan že vpisani v zemljiški knjigi (1. odstavek 195. člena ZZK-1) kot podatki o pravicah in pravnih dejstvih, ki bodo v zemljiško knjigo vpisani kasneje in katerih publicitetni učinki nastopijo že na ta dan (2. odstavek 196. člena ZZK-1). Publicitetni učinek lahko nastopi, ko tretji (v danem primeru toženec) pridobi možnost, da se seznani z vsebino vpisa, to možnost pa si pridobi, ko zemljiškoknjižno sodišče z vpisom plombe javno objavi, da je bil začet zemljiškoknjižni postopek. Glede na to, da je toženec imel možnost seznaniti se z vsemi podatki in listinami v zvezi z obravnavanim stanovanjem in predlagano vknjižbo lastninske pravice na ime tožeče stranke že 17.2.2005, torej velja, da so bile tožencu znane vse okoliščine v zvezi z zemljiškoknjižnim stanjem obravnavanega stanovanja že 17.2.2005. Doslej povedano tako kaže med drugim tudi to, da toženčevo zatrjevanje, da je zvedel za zemljiškoknjižno stanje glede spornega stanovanja šele 14.11.2007, še ne pomeni, da ni imel možnosti zvedeti tega že v prejšnjem postopku. Toženec bi tako lahko vse listine, na katere se sklicuje v svojem predlogu, z vsemi ustreznimi trditvami vred, predložil sodišču že v prejšnjem pravdnem postopku.

Glede na povedano toženec tako ne more utemeljeno zatrjevati, da uveljavljanih novih dejstev oziroma novih dokazov ni mogel brez svoje krivde uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, to pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 395. člena ZPP, zaradi česar toženčev predlog za obnovo postopka ni dovoljen. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno zavrglo na podlagi 1. odstavka 398. člena ZPP.

Pritožbene trditve, da bi moralo sodišče glede na naravo tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati lastništvo obravnavanega stanovanja in da predstavlja v tej zadevi lastništvo nepremičnine procesno predpostavko, so neupoštevne že zato, ker gre v tem delu za nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnika tožeče stranke v njenem odgovoru na pritožbo.