195. člen ZZK-1

ZZK-1 v tretjem odstavku 79. člena zahteva, da se predlogu za zaznambo spora priloži potrdilo sodišča o vložitvi tožbe oziroma predloga in opravilni številki zadeve, pod katero teče postopek. Potrdilo o vloženi tožbi je podlaga za vpis in mora biti priloženo predlogu kot listina, ki se vključi v zbirko listin.

Ni sporno, da sta bili zemljiškoknjižnemu predlogu za zaznambo izbrisne tožbe priloženi listini, s katerima zakon pogojuje tako vrsto vpisa. Vendar pa to ne zadošča. Pritožnik zanemari, da listini v samem predlogu nista bili navedeni kot podlaga za vpis, čeprav bi glede na prvi odstavek 140. člena ZZK-1 morali biti. Pri tem je treba upoštevati, da mora biti od uvedbe elektronskega poslovanja v zemljiškoknjižnih postopkih zemljiškoknjižni predlog vložen elektronsko. Elektronsko poslovanje pa ima določene posebnosti, ki jih morajo upoštevati vsi udeleženci postopka. Predlagatelj v tem oziru ob vložitvi elektronskega predloga ni bil dosleden. Kot navaja sam in kot je razvidno iz e-spisa, ob vložitvi predloga za zaznambo spora listin ni pravilno označil (glej rubriko "Priloge"). Ustrezna oznaka (da gre za listino, ki je podlaga za vpis) ima svoj namen, saj omogoči, da elektronska aplikacija listini povzame v besedilo predloga kot podlago za vpis.

Zapis "predlogu mora biti priloženo potrdilo" v drugem odstavku 78. člena ZZK-1 ne pomeni, da ni treba, da je potrdilo določno navedeno že v predlogu. Po določbi 140. člena ZZK-1 morajo biti v predlogu navedene vse listine, ki so podlaga vpisu, te listine pa morajo biti nato tudi priložene predlogu (142. člen v zvezi s 3. točko prvega odstavka 146. člena ZZK-1). Namen zaznambe hipotekarne tožbe je, da sodba, izdana na podlagi hipotekarne tožbe, učinkuje tudi proti vsakokratnemu vknjiženemu lastniku nepremičnine, v korist katerega je bila lastninska pravica vknjižena z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba hipotekarne tožbe. Za dosego tega namena je bistveno, da je bila tožba dejansko vložena, zato brez potrdila o vložitvi tožbe zaznambe ni mogoče dovoliti.

Obvestilu nepravdnega sodišča iz četrtega odstavka 156. člena ZNP-1 mora biti priložena listina, ki je podlaga za vpis - to je predlog, na podlagi katerega je bil začet postopek, ki naj se zaznamuje.

Ker je zaznamba spora po 79. členu ZZK-1 dovoljena le v primeru take tožbe, s katero zahteva tožnik od sodišča ugotovitev obstoja njegove lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil na izviren način, v primeru, ko izvod tožbe ni priložen, tudi ni mogoče preveriti, če so pogoji za zaznambo spora sploh izpolnjeni.

Pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj zahteva vknjižbo v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega prednika (drugi odstavek 150. člena in 41. člen ZZK-1). Vse vmesne listine morajo torej biti predložene in izpolnjevati pogoje za izvedbo vmesnih vpisov. Takšno verigo listin bi moral v predlogu zatrjevati in jo z listinami izkazati tudi predlagatelj v konkretnem primeru.

Glede na prvi odstavek 140. člena ZZK-1 mora zemljiškoknjižni predlog vsebovati tudi navedbo listin, ki so podlaga za zahtevani vpis. Listine morajo biti določno opredeljene.

V sodni praksi se je že oblikovalo stališče, da od stranke ni mogoče zahtevati, da mora biti pozorna na vsa potencialna dejstva, čeprav za njihov obstoj ne govori nič in je zato na dejstvu, ki ga lahko stranka ugotovi naključno in ne z običajnim sistematičnim zbiranjem procesnega gradiva, obnovitveni predlog mogoče utemeljiti. Tudi v konkretni zadevi gre za tak primer. Nasprotna udeleženca sta bila dolžna navesti pravnorelevantna dejstva, ki so jima bila poznana in poiskati tista, ki so povezana z nastalim sporom. Sem nedvomno sodi tudi podatek o morebiti že obstoječi služnosti poti v korist nepremičnine obeh predlagateljev. Vendar pa je treba pri presoji, ali sta nasprotna udeleženca v zvezi s tem ravnala dovolj skrbno, upoštevati, da se služnostna pravica (kot stvarna pravica) vpisuje v zemljiško knjigo in je njen obstoj zato mogoče preveriti že z vpogledom. Od stranke zahtevati, da preverja tudi vsebino v zemljiško knjigo vloženih listin (to je pogodb, pri katerih sklenitvi sama ni sodelovala), če nič ne kaže, da je njihova vsebina relevantna za spor, je pretirano. Prvi pogoj, da sodišče sploh lahko dovoli nujno pot, je, da nepremičnina za redno rabo nima potrebne potne

Ker je predlagatelj pogodbena stranka, mu upravičenega interesa kot predlagatelju zemljiškoknjižnega postopka (128. člen ZZK-1) ni mogoče odreči.

S procesnimi dejanji drugih udeležencev bi moral biti nasprotni udeleženec seznanjen, pa ni bil, saj se „obrazložitev predloga“ ne nahaja v elektronskem spisu med procesnimi dejanji (katere lahko stranka vpogleda), pač pa med listinami, za katere veljajo posebna pravila.

Podatki, ki se nanašajo na posamezno nepremičnino, to je parcelna številka v povezavi z katastrsko občino, niso varovani osebni podatki.

Pri tem, kdaj je tožnik izvedel za pravico tretjega oziroma pravno napako kupljenih nepremičnin, je potrebno izhajati iz določb 1. odst. 6. člena ZZK-1, po katerem se šteje, da sta pravica oziroma pravno dejstvo, ki sta vpisana v zemljiško knjigo, vsakomur znana od začetka uradnih ur zemljiškoknjižnega sodišča v naslednjem delovnem dnevu po dnevu, ko je zemljiškoknjižno sodišče v zemljiški knjigi vpisalo prejem predloga za vpis te pravice oziroma pravnega dejstva, oziroma prejem listine, na podlagi katere je o vpisu odločilo po uradni dolžnosti, in se nihče ne more sklicevati, da mu ta pravica oziroma to pravno dejstvo od takrat dalje ni bilo znano.

V zemljiško knjigo vpisana pravica oz. pravno dejstvo je znano vsakomur od začetka uradnih ur zemljiškoknjižnega sodišča v naslednjem delovnem dnevu po dnevu vpisa prejema predloga za vpis te pravice oz. pravnega dejstva. Ta domneva je neizpodbitna. Publicitetni učinek nastopi, ko tretji pridobi možnost seznaniti se z vsebino vpisa, to možnost pa si pridobi, ko sodišče z vpisom plombe javno objavi začetek zemljiškoknjižnega postopka.

Podatki, do katerih ima dostop izključno zemljiškoknjižni referent, niso pa razvidni iz rednega izpiska zemljiške knjige, po oceni pritožbenega sodišča, ne štejejo za podatke, vpisane v zemljiški knjigi in se nanje načelo javnosti ne nanaša.