VSC sklep II Ip 831/2007

1. Pritožba upnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 27. 2. 2007, opr. št. In 2007/00032 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
2. Pritožba dolžnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 5. 6. 2007, opr. št. In 32/2007 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
3. Upnik in dolžnik krijeta vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27. 2. 2007, opr. št. In 2007/00032 nadaljevalo izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi z dne 12. 2. 2007, opr. št. Ig 2007/00035, z novim sredstvom izvršbe, na dolžnikove nepremičnine (I. točka izreka), upnikov predlog za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov pa je zavrnilo (II. točka izreka).

S sklepom z dne 5. 6. 2007, opr. št. In 32/2007 je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep z dne 27. 2. 2007 (1. točka izreka), zavrnilo predlog dolžnika za oprostitev plačila sodne takse za ugovor (2. točka izreka) in dolžniku naložilo v plačilo nadaljnje izvršilne stroške upnika v višini 224,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku osem dnevnega roka za njihovo plačilo (3. točka izreka).

Zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje z dne 27. 2. 2007 je pravočasno pritožbo vložil upnik brez navedbe pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi je navedel, da je stališče sodišča prve stopnje napačno in nima opore v določilih ZIZ in ZPP. Na podlagi izvršilnega naslova je dne 5. 2. 2007 vložil predlog za izvršbo na denarna sredstva dolžnika na računu pri organizaciji za plačilni promet ter na dolžnikove premičnine. Ker sta dolžnikova računa pri S. b. d.d. in N. M. d.d. blokirana, je iskal podatke o dolžnikovem premoženju. Po vložitvi predloga za izvršbo je neuradno izvedel, da je dolžnik lastnik večjega kompleksa zemljišč, zato je te informacije preveril v zemljiški knjigi, nato pa dne 16. 2. 2007 vložil predlog za izvršbo z novim sredstvom izvršbe, na dolžnikove nepremičnine, in ne predloga za nadaljevanje izvršbe, kot je napačno mimo njegovega predloga odločilo sodišče prve stopnje. Ob vložitvi predloga za izvršbo še torej ni razpolagal s podatki o lastništvu nepremičnin dolžnika, zato tega sredstva izvršbe ni mogel predlagati že takrat in njegovega ravnanja ni mogoče oceniti kot nepotrebnega ali škodljivega. V skladu s 34. členom ZIZ pa ima pravico predlagati eno ali več sredstev izvršbe in na njem je izbira, če in kdaj bo predlagal določeno sredstvo izvršbe. Na odločitev o potrebnosti izvršilnih stroškov ne vpliva okoliščina, ali bo izvršba uspešna ali ne in tudi ne okoliščina, da je bil predlog za izvršbo z novim sredstvom izvršbe vložen že po sedmih dneh od izdaje sklepa o izvršbi. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo tudi na dolžnikove nepremičnine, pomeni, da so mu nastali nadaljnji izvršilni stroški in da jih je v skladu z 38. členom ZIZ dolžan povrniti dolžnik. Prav tako meni, da bi morala I. točka izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje glasiti, da se izvršba dovoli z novim sredstvom izvršbe in ne, da se ta nadaljuje, saj bi moral biti za to postopek predhodno prekinjen. Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da odmeri nadaljnje izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi in jih naloži v plačilo dolžniku skupaj s pritožbenimi stroški.

Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 5. 6. 2007 pa je pravočasno pritožbo vložil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ. V pritožbi je nasprotoval ozkemu in selektivnemu tolmačenju 34. člena ZIZ, saj je v tem členu določeno, da sodišče vodi postopek racionalno in preprečuje upniku, da bi z nepotrebnim kopičenjem sredstev izvršbe škodoval dolžniku. Sodišče prve stopnje je popolnoma prezrlo 2. in 4. odstavek 34. člena ZIZ, prav tako se ni izreklo o okoliščinah v zvezi z 2. členom ZIZ, ki jih je navedel v ugovoru in o tem njegovem predlogu ni odločalo. Novo izvršilno sredstvo je preuranjeno, saj se niti prvotno predlagano sredstvo izvršbe ni pričelo izvrševati. Prav tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje za katere vloge se lahko predlaga taksna oprostitev. Ugovor ima naravo pravnega sredstva, ozko tolmačenje na taksativno naštete vloge iz 105.a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa mu onemogoča uveljavljanje pravnega sredstva, kar mu zagotavlja Ustava RS. Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in mu prizna pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na dolžnikovo pritožbo je upnik nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi upnika zoper sklep z dne 27. 2. 2007:

Upnik izpodbija le pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v II. točki izreka sklepa. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se upnikov predlog za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrne iz razloga, ker njegovi v vlogi z dne 19. 2. 2007 priglašeni nadaljnji izvršilni stroški niso bili potrebni za izvršbo v skladu s V. odstavkom 38. člena ZIZ. Navedlo je še, da bi lahko upnik že v predlogu za izvršbo predlagal več sredstev izvršbe, glede na to, da je predlog za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe vložil že po sedmih dneh od izdaje sklepa o izvršbi, ki še ni bil pravnomočen in zato v tej fazi postopka še ne more biti znano ali bo izvršba uspešna ali ne.

Upnik ima v skladu s 34. členom ZIZ res pravico in možnost, da predlaga izvršbo z več sredstvi izvršbe, tako ob vložitvi predloga za izvršbo, kot tudi kasneje med izvršilnim postopkom, vendar to še ne pomeni, da je zaradi tega upravičen tudi do povrnitve vseh izvršilnih stroškov, ki mu ob tem nastanejo. Za presojo, katere nadaljnje izvršilne stroške je dolžnik dolžan povrniti upniku, je namreč odločilen kriterij potrebnosti priglašenih stroškov s strani upnika. Navedeno izhaja tako iz specialnega določila V. odstavka 38. člena ZIZ, v skladu s katerim mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, kot tudi iz I. odstavka 155. člena ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja v postopku izvršbe in ki določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški se naj povrnejo stranki, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, po skrbni presoji vseh okoliščin posameznega primera.

Zaključek sodišča prve stopnje, da v vlogi z dne 19. 2. 2007 priglašeni nadaljnji izvršilni stroški upnika v konkretnem primeru niso bili potrebni za izvršbo v skladu s citiranim določilom V. odstavka 38. člena ZIZ, je pravilen. Upnik bi, glede na to, da je tako kmalu predlagal nadaljevanje izvršbe na dolžnikove nepremičnine, res lahko to sredstvo izvršbe vključil že v predlog za izvršbo (oziroma to sporočil sodišču prve stopnje še pred izdajo sklepa o izvršbi), ne pa, da je predlagal izvršbo na nepremičnine neposredno po izdaji sklepa o izvršbi in v tej vlogi priglasil nadaljnje izvršilne stroške. Pritožbene navedbe o tem, da je šele po vložitvi predloga za izvršbo ugotovil, da je dolžnik lastnik nepremičnin, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v skladu s I. odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ, zato jih sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati. Upnik bi namreč že v predlogu za nadaljevanje izvršbe z dne 19. 2. 2007 moral navesti in konkretno utemeljiti, zakaj ni mogel že v predlogu za izvršbo predlagati tudi izvršbe na dolžnikove nepremičnine, da bi s tem izkazal potrebnost v tej vlogi priglašenih stroškov, vendar tega ni storil.

Upnikovo stališče, da je sodišče prve stopnje nepravilno navedlo, da se izvršba nadaljuje z novim sredstvom izvršbe, pa je napačno. Sodišče prve stopnje ni nadaljevalo izvršilnega postopka, ampak je nadaljevalo izvršbo. Zaradi pravnih posledic litispendence pa ni mogoče začeti novega izvršilnega postopka oziroma nove izvršbe med istimi strankami zaradi izterjave iste terjatve upnika (III. odstavek 189. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je s sklepom z dne 27. 2. 2007 nadaljevalo (že dovoljeno) izvršbo z novim sredstvom izvršbe.

O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 5. 6. 2007:

Dolžnik s pritožbo napada odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom izvršbe.

Zoper sklep o dovolitvi oziroma nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe (poleg ali namesto že dovoljenega) lahko dolžnik vloži ugovor, vendar ga lahko izpodbija le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, kar pomeni, da lahko ugovarja le zoper novo sredstvo in predmet izvršbe (smiselna uporaba 53. v zvezi s 34. členom ZIZ).

Sodišče prve stopnje je v skladu s IV. odstavkom 58. člena ZIZ pravilno zavrnilo dolžnikov ugovor, saj je pravilno presodilo, da dolžnik v njem ni navedel nobenega pravno pomembnega dejstva, ki bi preprečeval izvršbo na njegove nepremičnine. Dejstva, ki jih je navedel v ugovoru, ne onemogočajo nadaljevanja izvršbe z novim sredstvom in predmetom izvršbe. Razlaga 34. člena ZIZ, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je pravilna. V III. odstavku 34. člena ZIZ je namreč izrecno določena pravica upnika, da poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, predlaga izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti. Izhajajoč iz namena izvršilnega postopka, da upnik doseže poplačilo svoje terjatve, pa je, glede na navedeno, nerelevantno, da se izvršba s prvotno predlaganim sredstvom še ni pričela izvrševati. Ta argument je lahko upošteven pri presoji potrebnosti izvršilnih stroškov, ki jih upnik priglasi v predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe v skladu s V. odstavkom 38. člena ZIZ, ne pa kot ugovorni razlog zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom izvršbe.

Pritožbene navedbe dolžnika o tem, da sodišče prve stopnje ni odločalo o njegovem predlogu po 2. členu ZIZ, so neutemeljene, saj je v tem členu določeno, da se postopek izvršbe in zavarovanja uvede na predlog upnika oziroma, če zakon tako določa, po uradni dolžnosti. Prav tako so neutemeljene njegove pritožbene navedbe o neupoštevanju II. in IV. odstavka 34. člena ZIZ, ker dolžnik takšnega predloga v ugovoru ni podal. Sodišče namreč le na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo samo na nekatera sredstva oziroma predmete izvršbe ali pa določi drugo sredstvo izvršbe namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, ob pogoju, da dolžnik izkaže, da bo to zadoščalo za poplačilo upnikove terjatve. Nikakor pa sodišče prve stopnje tega ne ugotavlja samo, kot je razbrati dolžnikovo stališče v pritožbi.

Tudi odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je pravilna in v skladu z zakonom. ZPP v V. odstavku 168. člena v zvezi s 15. členom ZIZ izrecno določa, da lahko sodišče oprosti pravno osebo le plačila taks, in sicer samo za vloge iz I. odstavka 105.a člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v obravnavanem primeru ne gre za vlogo iz I. odstavka 105.a člena ZPP, je povsem pravilno njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za ugovor zavrnilo, s tem pa mu ni z ničemer onemogočilo njegove ustavno zagotovljene pravice do pravnega sredstva.

Dolžnikova pritožba zoper 3. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (odločitev o nadaljnjih izvršilnih stroških) pa je zgolj pavšalna in ni z ničemer obrazložena. Zato se je v tem delu sodišče druge stopnje omejilo na preizkus sklepa sodišča prve stopnje le po uradni dolžnosti v okviru II. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ, ki pa ni pokazal kakšnih kršitev.

V obeh primerih (tako v sklepu z dne 27. 2. 2007, kot v sklepu z dne 5. 6. 2007) je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni storilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Zato je sodišče druge stopnje po določbi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi upnika in dolžnika zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo oba izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Upnik in dolžnik sama krijeta vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj s pritožbama nista bila uspešna (I. odstavek 165. člena v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ), prav tako pa upnikov odgovor na dolžnikovo pritožbo v tej pritožbeni zadevi ni bil potreben (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 155. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).