VSL sklep I Cpg 472/2001

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: "Dolžniku se nalaga prepoved, da ne sme odtujiti ali obremeniti svoje nepremičnine ali stvarnih pravic, ki so v njegovo korist knjižene na nepremičnini vl. št. xxx in yyy k.o. T., v korist upnika I. d.d., z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi. Upnik je dolžan v roku 30 dni od izdaje vložiti tožbo, da bo to začasno odredbo opravičil. Ta začasna odredba velja še 15 dni po pravnomočnosti postopka, ki ga upnik sproži za opravičilo te začasne odredbe." Svojo odločitev je obrazložilo z ugotovitvijo, da z začasno odredbo, kakršno je upnik predlagal, ne bi bil dosežen namen zavarovanja, pri čemer se je oprlo na zemljiškoknjižni vpis prepovedi razpolaganja z nepremičninami (na podlagi sklepa o začasni odredbi Upravne enote Ljubljana z dne 12.5.1993) pri zemljiškoknjižnem vložku št. xxx in yyy k.o. T. (prilogi A7 in A8) ter na delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 301-70/92-420/KP z dne 9.1.2001. Ugotovilo je, da dolžnik, ki je po (starem) zemljiškoknjižnem stanju le knjižni imetnik pravice upravljanja, z nepremičninami v navedenih zemljiškoknjižnih vložkih zaradi že vpisane začasne odredbe ne more razpolagati. Izdaja začasne odredbe pa bi smiselno pomenila prepoved razpolaganja denacionalizacijskim upravičenkam, ki jima bodo po citirani odločbi upravnega organa nepremičnine vrnjene v last in posest. Proti sklepu se je pravočasno pritožil upnik po svojem pooblaščencu. Uveljavljal je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe (in predlogu za predznambo zastavne pravice) ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglasil je pritožbene stroške. Pritožnik navaja, da ima dolžnik na spornih nepremičninah pravico uporabe, v skladu z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pa tudi lastninsko pravico. Pritožnik ne oporeka dejstvu, da bodo sporne nepremičnine vrnjene denacionalizacijskim upravičenkam, vendar pa bo dolžnik prejel odškodnino za povečano vrednost nepremičnin, h kateri pa je prav upnik bistveno prispeval. Ker bodo denacionalizacijske upravičenke poravnale odškodnino iz kupnine za prodajo celotnega kompleksa, bo na tak način dolžnik "prodal" svoje premoženje, upnik pa bo za plačilo za svoje delo, ki ga je v "projekt Rog" vložil, izigran. Nadaljnji pritožbeni razlogi se nanašajo še na vprašanje obstoja drugega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve (glej 2. in 3. odstavek 270. člena ZIZ), kakor tudi na vprašanja v zvezi s predlogom za predznambo zastavne pravice na spornih nepremičninah, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločilo. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je na podlagi upnikove pritožbe preizkusilo sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da o upnikovem predlogu za predznambo zastavne pravice sodišče prve stopnje še ni odločilo; glede njega se je le izreklo za stvarno nepristojno (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. XII Pg 33/2001-13 z dne 5.4.2001). Zato so pritožbene navedbe v tem delu preuranjene, neupoštevne. Sicer pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo odločilna dejstva in o predlogu tudi materialnopravno pravilno odločilo. Na izčrpne, jasne in pravilne razloge prvostopnega sklepa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje; v zvezi s pritožbenimi trditvami k razlogom napadenega sklepa pa še dodaja: Tudi v pritožbi pravno neutemeljena konstrukcija, da je dolžnik vendarle lastnik spornih nepremičnin, ker bo iz njih prejel odškodnino, na pravilnost prvostopne odločitve ne more vplivati. Sporne nepremičnine, glede katerih po določbah Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 ... 66/2000, v nadaljevanju: ZDen) obstaja dolžnost vrnitve, so po določbi 1. odstavka 88. člena ZDen izven pravnega prometa. Z njimi namreč po citirani določbi ni dopustno nobeno razpolaganje; poleg tega pa je na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92, v nadaljevanju: ZLPP), o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, dolžniku z njimi prepovedano razpolagati (12. in 13. člen ZLPP). Zaradi tega gre, kot je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, za neprimerno sredstvo zavarovanja upnikove denarne terjatve, ker niso podani elementi za predlagano vrsto začasne odredbe, določeni v 2. točki 1. odstavka 271. člena ZIZ. S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ). Pritožnik, ki s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).