271. člen ZIZ

V disciplinskem postopku, v katerem se zdravniku očita, da je poklic opravljal v očitnem nasprotju s pravili znanosti in stroke, je treba pravno pomembna dejstva ugotavljati (tudi) s pomočjo strokovnjaka (izvedenca). Gre za časovno zamudno procesno opravilo, zato izenačitev absolutnega zastaralnega roka z relativnim, kot predlaga pritožnik, tudi iz tega razloga ne bi bila ustrezna.

Ni dovolj, da tožeča stranka v predlogu izkaže pogoje za začasno odredbo, pač pa mora predlagati takšno sredstvo zavarovanja, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja. Z začasno odredbo v delovnem sporu ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve sodne odločbe, saj bi to pomenilo izigravanje učinkovitosti sodnega varstva. Začasna odredba sama po sebi tudi ni primeren instrument za zadržanje izvršitve druge (pravnomočne) sodbe. Pravilna pot je predlog za odlog izvršbe pod pogoji iz 71. člena ZIZ. Namen zavarovanja bi lahko tožeča stranka dosegla z začasno odredbo, ki bi urejala varovanje premoženja tožene stranke in prepoved razpolaganja s premoženjem tožene stranke, s čimer bi bilo tožeči stranki omogočeno kasnejše poplačilo vtoževane denarne terjatve. Predlagana začasna odredba pa tega cilja ne zasleduje.

Upnik mora predlagati takšno sredstvo zavarovanja, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev služijo zagotovitvi (premoženja) za bodočo izvršbo. Namen zavarovanja bi lahko tožeča stranka dosegla z začasno odredbo, ki bi urejala varovanje premoženja tožene stranke in prepoved razpolaganja s premoženjem tožene stranke, s čimer bi bilo tožeči stranki onemogočeno kasnejše poplačilo vtoževane denarne terjatve.

Neutemeljen je očitek glede sodničine nepristranskosti. Nobena zakonska določba ne preprečuje, da isti sodnik sodi v različnih zadevah med istimi pravdnimi strankami. Bilance stanja ne omogočajo sklepanja, da druga toženka ne bi zmogla poplačati terjatve. Na njihovi podlagi še ni mogoče izluščiti subjektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve. Tožnica ravnanj druge toženke, ki bi jih lahko šteli kot odtujevanje ali skrivanje premoženja oz., ki bi verjetno kazala na možnost odtujevanja, niti ni zatrjevala.

Začasna odredba upniku nudi varstvo le pred morebitnimi dolžnikovi razpolaganji v višini zadržanih denarnih sredstev. Začasna odredba s tako vsebino učinkuje od dneva, ko jo organizacija za plačilni promet prejme. To pomeni, da banka izračuna višino terjatve s pripadki na dan prejema sklepa in za skupni znesek odreče izplačilo. Ni zakonske podlage, da bi ga izračunala na nek nedoločen trenutek v prihodnosti, ko bo morda pravnomočno prisojena terjatev tožeči stranki.

Sodišče je verjeten obstoj terjatve iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti oprlo na ugotovitev, da izjava prve toženke v dopisu z dne 31. 8. 2021 potrjuje, da ne bo več izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti. V skladu s 106. členom OZ je tak dopis pravilno štelo kot ravnanje, iz katerega je jasno, da prva toženka svojih pogodbenih obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. V posledici nastopa takšnih okoliščin ima upnik pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi dolžniku dal primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Z odstopom od pogodbe upnik pridobi (odškodninsko) terjatev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi sodišču omogoča, da lahko o verjetnem obstoju relevantnih dejstev sklepa že na podlagi drugih, manj prepričljivih dokaznih sredstev od postavitve sodnega izvedenca. Dokazne listine tožnic niso brez dokazne vrednosti, kot trdi prva toženka. Še zlasti, če prva toženka zoper vsebino njihovih postavk ne poda nobenih konkretnih ugovorov in jim vnaprej odreka dokazno vrednost zgolj iz razlogov, ker izvirajo iz sfere tožnic, so brez podpisa in ne v

Obrazložitev sklepa je nejasna, protislovna in do te mere perpleksna, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, zakaj naj bi bila za verjetnost terjatve, ki jo tožnica uveljavlja z izbrisno tožbo, pomembno dejstvo, da tožnica zahteva polovični delež na skupnem premoženju, ki sta ga v zakonski zvezi pridobila z drugim tožencem, če pa tožnica na sporni nepremičnini zatrjuje svojo izključno lastnino. Nerazumno je tudi stališče, da bi sporazum o priznanju lastninske pravice, ki sta ga sklenila toženca, lahko bil darilna pogodba. Iz sporazuma je namreč jasno razvidno, da je prvi toženec priznal drugemu tožencu solastninski delež v višini ¼ zaradi njegovega prispevka h gradnji hiše na tej nepremičnini. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je štelo za odločilno, da je pogodba o preužitku, ki sta jo toženca sklenila hkrati s prej navedenim sporazum, odplačne narave. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno izpostavlja, da je ponovno razpolaganje lastnika, ki je svojo lastninsko pravico že prepustil prejšnjemu pogodbeniku, v korist novega pogodbenika, nedopustno in zato nično, neodvisno od vrste ter od odplačne ali neodplačne narave pravnega posla.

Sodišče obravnava upnikov predlog za zavarovanje kot celoto. Upoštevati mora terjatev, ki jo upnik želi zavarovati, namen zavarovanja in sredstvo, ki ga je upnik izbral. V skladu z drugim odstavkom 271. člena ZIZ se z začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja. Po določilu 48. člena ZZK-1 je predznamba glavni vpis, s katerim se doseže oziroma izkaže pridobitev oziroma prenehanje pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, in ki učinkuje pod pogojem, da se predznamba opraviči. Predznamovana pravica se pridobi oziroma preneha v obsegu, v katerem je predznamba te pravice opravičena. Predznamba se uporablja za pogojni vpis knjižnih pravic. Glede na to, da z začasno odredbo ni mogoče pridobiti zastavne pravice, tudi predznambe kot pogojnega vpisa zastavne pravice ni mogoče opravičiti.

Tudi če toženec ni točno opredelil, na katere predmete zavarovanja naj sodišče omeji sklep o začasni odredbi, bi moralo prvostopenjsko sodišče ob njegovem ugovoru načelo sorazmernosti upoštevati. Višina terjatve je bila med strankama postopka ves čas sporna. Vrednost spornih nepremičnin pa je pomembna tako za oceno višine terjatve kot tudi z vidika vrednosti sredstev (nepremičnin), na katera je bilo zavarovanje predlagano. Zato bi jo sodišče prve stopnje moralo ugotavljati. Tožencu ni mogoče slediti v stališču, da prodaja (ne)premičnin ne more biti nevarna za poplačilo dolga, ker bi jih nadomestila kupnina. Ni mogoče zanemariti dejstva, da lahko pretvorba nelikvidnega premoženja v likvidno v določenih okoliščinah pomeni povečano nevarnost hitrega zmanjšanja oziroma popolnega unovčenja te oblike premoženja.

Če toženec ni zemljiškoknjižni lastnik, v zemljiški knjigi ni mogoče vpisati predlagane zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve.

Končna razdelitev je del stečajnega postopka. Gre za poznejšo razdelitev, ki se opravi, ko je vnovčena vsa stečajna masa. Če razdelitvena masa zadošča za poplačilo vseh nezavarovanih terjatev, se del razdelitvene mase, ki ni potreben za plačilo nezavarovanih terjatev, z načrtom končne razdelitve razdeli družbenikom dolžnika v razmerju z njihovimi deleži. Stečajnemu upravitelju z začasno odredbo ni mogoče odrejati drugačnega ravnanja, kot ga predpisuje stečajni zakon.

Pravilno je izhodišče o restriktivnem pristopu pri izdaji regulacijske začasne odredbe. Tudi v nepravdnem postopku izdaja začasne odredbe ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo.

Za izrek denarne kazni zakonitemu zastopniku ali posameznemu družbeniku za protizakonito ravnanje zakonitega zastopnika toženk tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa v tem postopku, saj je zakoniti zastopnik za svoja ravnanja odgovoren družbi, ki jo zastopa.

Brez predlaganega in dovoljenega vpisa prepovedi v javni register zemljiške knjige začasna odredba ne dosega namena zavarovanja po prvem odstavku 271. člena ZIZ.

Tožniki imajo kot družbeniki pravno varstvo zoper izglasovane sklepe skupščine, ali se jih bodo poslužili je njihova stvar. Zgolj zaradi predlaganih sklepov ne bo prišlo do stečaja oziroma uničenja družbe. Slednje je povezano z ekonomskim stanjem družbe, ne s predlaganimi sklepi skupščine. Ti se ne glasijo na začetek postopka likvidacije družbe. Prepoved glasovanja na skupščini ne bo preprečila stečaja.

Bistveno za presojo materialnopravne predpostavke za vložitev tožbe zoper poslovodjo d. o. o. pritožbenega sodišča so bile vse opisane okoliščine, in sicer ravnanje dolžnika v okviru njegove odškodninske odgovornosti, vodenje poslov družbe in njegovega neskrbnega ravnanja kot direktorja družbe v nasprotju z vsemi pravili ekonomsko-finančne stroke v dobro družbe ter vestnostjo in poštenostjo v korist družbe. Dolžnik je nenehno preprečeval sodružbeniku, predvsem da bi lahko prišel do informacij in preprečil dolžniku, da bi prenesel dejavnost na drugo družbo in sicer bistveno dejavnost, pomembno za delovanje družbe. Vse te okoliščine in izbris družbe iz sodnega registra so onemogočale, da bi sodružbenik G. G. lahko sploh vpisal v knjigo sklepov odločitev o tem, da bo vložena tožba zoper dolžnika kot njegovega nekdanjega direktorja. Zaradi izbrisa upnika iz sodnega registra so nastopile nepremagljive ovire iz 360. člena OZ, ki utemeljujejo zadržanje zastaranja v celotnem obdobju. Zato do zastaranja obravnavane terjatve ni prišlo. Med prenosom klientele in nastankom odškodninske terjatve v znesku 2.070.000,00 EUR je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem dolžnika

Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je ugovoru toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe ugodilo in predlog tožnika zavrnilo. Pri tem je sicer zmotno štelo, da na verjetnost obstoja terjatve ne vpliva dokončna odločba toženke, na podlagi katere je bil obnovljen postopek posebnega javnega natečaja za direktorja urada A. in v njegovem okviru odpravljena odločba o imenovanju tožnika na delovno mesto (položaj) direktorja urada A. V upravnem postopku ima dokončnost odločbe enak učinek kot pravnomočnost, z razliko, da dokončnost ni ovira za izpodbijanje odločbe v upravnem sporu. Upravna odločba učinkuje praviloma, ko postane dokončna; z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 224. člena ZUP).

V obravnavani zadevi je predlagana začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve, s katero naj bi bila tožencu zapovedana izročitev nepremičnine tožnici v neposredno (so)posest in souporabo. V primeru takšne začasne odredbe pa mora sklep o začasni odredbi vsebovati tudi določilo o denarni kazni za primer njene kršitve (drugi odstavek 226. člena ZIZ) . Kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ).

Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, kot jo je predlagala tožnica, je določen v prvem odstavku 272. člena ZIZ. Upnik mora izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ta pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen.

Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. O tem se je sodišče v konkretnem primeru lahko prepričalo na podlagi SMS korespondence med pravdnima strankama, iz katere izhaja, da je toženec tožniku sam potrdil, da je prejeti denar že porabil oziroma ga nima več. Ker ni niti zatrjeval niti dokazoval, da ima kakšno drugo vrednejše premoženje, za obravnavane gozdne parcele pa je grozil, da jih bo prodal drugim, je ugotovljena brezposelnost toženca le še dodatna okoliščina, ki ob konkretno izkazanem razpolaganju s premoženjem dodatno potrjuje pravilnost presoje o izkazani subjektivni nevarnosti na strani toženca.