VSL sodba in sklep I Cp 1732/2004

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi
glede alternativne obveznosti plačila 7.731.678,30 SIT in v odločitvi
o plačilu zakonitih zamudnih obresti (v 1. točki izreka od besede
funtov dalje) in v celoti v stroškovni odločitvi (2. točka izreka).
V ostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba
sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici

plačati 21.130 angleških funtov oziroma 7.731.678,30 SIT skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4.3.2002 dalje do plačila in ji

povrniti pravdne stroške v znesku 814.082,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do

plačila, vse v roku 15 dni.

Proti takšni sodbi se pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse

pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP (Ur. l. RS; št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno

besedilo) in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Izostanek z obravnave dne 24.5.2004 je

toženec opravičil, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje preložiti.

Ker je obravnavo opravilo kljub toženčevi opravičeni odsotnosti, mu

ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja

bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega

odstavka 339. člena ZPP. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje,

da je bila sklenjena posojilna pogodba. Sodišče se je oprlo na

predloženo elektronsko pošto, čeprav je toženec oporekal

verodostojnost izpiskov elektronske pošte. Le-ti se lahko kadarkoli

in poljubno predrugačijo, zato ne morejo predstavljati verodostojnega

dokaza v pravdnem potopku. Ker sodišče ni razpolagalo z dokazili, da

bi toženec pošiljal in sprejemal elektronska sporočila, ki jih je

predložila tožnica, je dejansko stanje zmotno in nepopolno

ugotovljeno. Ker toženec ni imel kvalificiranega pooblaščenca, bi ga

moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 285. člena ZPP

opozoriti, da predloži dokaze za svoje trditve. Ker tega ni storilo

je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz

prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in

pravilnost sodbe. Enako velja za dokazni predlog pod B1, ki ga

sodišče ni upoštevalo. Pripravljenost vrnitve spornega denarja v času

vložitve odgovora na tožbo ne dokazuje obstoja pravne podlage v času

prejema denarja. Šlo je za darilo, vendar je bil toženec pripravljen

vrniti 6000 angleških funtov, zaradi dobrih odnosov ne pa zato, ker

bi bil dolžan. Zmoten je zaključek, da je toženec tožnici vrnil 320

funtov. Ta denar ji je izročil za plačilo fotografskega aparata, ki

ga je tožnica na njegovo prošnjo zanj kupila v Angliji. Podana je

bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega

odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe ni razumljiv v delu, v katerem

je tožencu naloženo plačilo 21.130 angleških funtov oziroma

7.731.678,30 SIT, glede zakonskih zamudnih obresti sodba nima

razlogov in tudi ne glede stoškov postopka. Ker so bila plačila

nesporno dana v tuji valuti, bi se toženčeva obveznost lahko glasila

le na tujo valuto.

Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odtsvaka 344. člena ZPP

vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe

in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženec je bil na glavno obravnavo dne 24.5.2004 pravilno povabljen

(vročilnica pripeta na list. št. 38 spisa). V pripravljalni vlogi z

dne 4.5.2004 (red. št. 20 spisa) je med drugim navedel, "da mu

službovanje v OZN ne dopušča pogostih prihodov v Ljubljano, zaradi

česar bi rad v tem pismu nekoliko osvetlil položaj in predlagal, da

sodišče to pravdno zadevo zapre, ker sploh ne ve, kdaj mu bo mogoče

vzeti dopust in priti v Slovenijo". V nadaljevanju naslovljenem z

besedami "pričevanje in dokazila" je obširno pojasnil svoje videnje

dogodka. Povzeta vsebina toženčeve vloge pokaže, da je toženec

predlagal končanje zadeve brez svojega zaslišanja, z drugimi

besedami, da se je pravici do zaslišanja odrekel. Pa tudi sicer ni

predložil nobene listine, ki bi potrjevala resničnost navedb, da se

obravnave dne 24.5.2004 ni mogel udeležiti zaradi vnaprej napovadanih

srečanj z nekaterimi visokimi vladnimi delagacijami na Organizaciji,

v kateri dela in zaradi pripravljanja srečanja za konferenco

Izvršnega odbora Organizacije v mesecu juliju (npr. potrdilo

delodajalca). Zato toženčevega izostanka z obravnave dne 24.5.2004 ni

mogoče šteti za opravičenega. Stranki, ki se pravici do zaslišanja

odpove in/ali se sodnemu vabilu neopravičeno ne odzove (tretji

odstavek 258. člena ZPP), zaradi nezaslišanja ni odvzeta možnost

obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Zato ni podana uveljavljena

bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega

odstavka 339. člena ZPP. Civilni pravdni postopek sicer temelji na

načelu kontradiktornosti oziroma zaslišanja obeh strank (prvi

odstavek 5. člena ZPP), vendar daje zakon strankam le možnost

sodelovanja in uveljavljanja svojih interesov, ne pozna pa sistema

prisiljenja.

Sodišče prve stopnje ni prekršilo načela pomoči prava neveščim

strankam (12. člen ZPP). Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil

toženec že v pozivu na vložitev odgovora na tožbo (list. št. 10

spisa) obveščen o tem, da mora že odgovoru na tožbo priložiti listine

in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih

navaja v odgovoru. Očitek, da o dolžnosti predložitve dokazov za

zatrjevana dejstva ni bil obveščen, je torej neutemeljen. Poleg tega

pa toženec niti v pritožbi ne pove s katerimi (pravnorelevantnimi)

nepredloženimi dokazi razpolaga. Neutemeljen je tudi pritožbeni

očitek glede pravnega pouka v zvezi z listino B1. Iz podatkov spisa

(vročilnica pripeta na list. št. 38 spisa in list. 39 spisa) je

namreč razvidno, da je toženec dne 4.5.2004 prejel dopis sodišča in

neprevedeno prilogo B1, v katrem je bil pozvan, da v roku 15 dni

dostavi prevod listine iz angleškega v slovenski jezik, sicer je

sodišče ne bo upoštevalo (104. člen ZPP). Pravilo materialnega

procesnega vodstva (285. člen ZP) pa se nanaša na stadij glavne

obravnave in ker se je toženec neopravičeno ni udeležil, se tudi na

kršitev tega pravila ne more sklicevati. Uveljavljane bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP

sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem. Razlogi,

zakaj je sodišče verjelo izpovedbi tožnice, da je tožencu denar

posodila, ne pa podarila, so prepričljivi in jih pritožbeno sodišče

sprejema. Naš pravdni postopek temelji na načelu proste presoje

dokazov, v katerem ni vnaprejšnje ocene vrednosti določenih dokazov

in dokazi niso našteti taksativno. Sodišču je prepuščeno, da na

podlagi ocenjevanja posamičnega dokaza, posamičnega dokaza v zvezi z

drugimi dokazi in na podlagi celotnega dokaznega postopka sklepa,

katera dejstva so resnična in katera ne (8. člen ZPP). Predloženi

izpiski dopisov elektronske pošte so torej (kot vsak drug dokaz)

dopustni, podvrženi dokazni oceni sodišča. Ker toženec ni zatrjeval

in dokazoval, da so elektronska sporočila predrugačena in v katerem

delu, ali da jih sploh ni poslal tožnici, ampak samo pavšalno

navajal, da se lahko predrugačijo (enako navaja tudi v pritožbi), je

dokazna ocena sodišča prve stopnje, oprta (tudi) na elektronska

sporočila, prepričljiva. Kljub temu, da toženčeva pripravljnost

vrnitve 6000 funtov v času vložitve odgovora na tožbo ni neposreden

dokaz volje pravdnih strank v času sklepanja pravnega posla, je pa

indic, ki v povezavi z ostalimi dokazi potrjuje pravilnost

ugotovljenega dejanskega stanja. Zakaj je toženec tožnici vrnil 320

funtov za odločitev v tej pravdi (ker tožnica zahteva nevrnjene

denarne zneske) ni relevantno.

Tožnica je državljanka Anglije, kar pomeni, da gre za spor z

mednarodnim elementom. Za razsojo spornega razmerja je treba

uporabiti pravo, na katerega napotuje Zakon o mednarodnem zasebnem

pravu in postopku - ZMZPP (Ur. l. RS, št. 56/99). Ta za pogodbene

obveznosti določa kot primarno navezno okoliščino avtonomijo volje

pogodbenih strank. Po določbi prvega odstavka 19. člena ZMZPP se za

pogodbo uporabi pravo, ki sta ga izbrali stranki, če zakon ali

mednarodna pogodba ne določa drugače. V obravnavanem primeru pravdni

stranki nista zatrjevali, da sta se dogovorili o uporabi prava, niti

to ne izhaja iz drugih okoliščin primera. Če pogodbeni stranki nista

izbrali prava, se po določbi 20. člena ZMZPP uporabi pravo, s katerim

je razmerje najtesneje povezano. Če posebne okoliščine primera ne

napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s

pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavzana opraviti za

posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma

sedež. Ker v obravnavanem primeru ni posebnih okoliščin, ki bi

odkazovale na najtesnejšo zvezo z drugim pravom, je treba izhajati iz

domnevane najtesnejše zveze. Pri posojilni pogodbi je karakteristična

izpolnitev posojilodajačeva. Ker ima tožnica stalno prebivališče v

Angliji je torej treba uporabiti angleško pravo. Tudi po angleškem

pravu je posojilojemalec posojilo dolžan vrniti in ker je bilo

posojilo dano v angleških funtih in gre za čisto denarno terjatev

(prinosnina), ni nobenega dvoma, da je odločitev sodišča prve stopnje

v delu, v katerem je toženec obsojen na plačilo 21.130 angleških

funtov pravilna. S plačilom v angleških funtih soglaša tudi

pritožnik. V tem delu je pritožbeno sodišče, ker so pritožbeni očitki

neutemeljni in ni po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi

odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča

prve stopnje (353. člen ZPP).

Utemeljen pa je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 14. točke drugega odtsvaka 339. člena ZPP. Namreč

izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je toženec obsojen

alternativno na plačilo 21.130 angleških funtov oziroma plačilo

7.731.678,30 SIT, niti o tem, kaj tolarski znesek predstavlja. Glede

obresti pa je izrek nejasen, ker je dvomljivo, ali se obresti

nanašajo samo na zahtevek v tolarjih ali tudi v angleških funtih.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo

razveljavilo glede alternatvne zaveze toženca za plačilo 7.731.678,30

SIT, zakonskih zamudnih obresti in v posledici slednjega tudi v

stroškovni odločitvi, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve

stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo treba dopolniti razloge o manjkajočih

odločilnih dejstvih in odpraviti nejasnost izreka. Upoštevati bo

treba, da mora imeti alternativni zahtevek podlago v alternativni

obligaciji in v primeru, če je tožnica zahtevala tudi obresti od

prisojenega zneska 21.130 angleških funtov slednje prisoditi v višini

kot se določajo za terjatve v tuji valuti (obresti po splošni

obrestni meri predpisani v kraju izpolnitve).

Odločitev o stoških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega

odstavka 165. člena ZPP.