19. člen ZMZPP

Konvencija združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju CISG) se uporablja, če imata stranki sedeža v različnih državah (člen 1/1 CISG). Konvencija se uporablja neposredno, to je na podlagi avtonomnih predpostavk uporabe, če imata stranki sedeža v državah, ki sta pogodbenici konvencije (v državi članici).

Iz odločbe Sodišča EU C-269/95, na katero se med drugim sklicujeta pritožnika, izhaja ravno zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje na podlagi že citiranega ugotovljenega dejanskega stanja. Med sklenjena razmerja, kjer se uporabljajo pravila o varstvu potrošnikov, spadajo samo tiste pogodbe, sklenjene z namenom zadovoljevanja lastnih potreb posameznika v smislu zasebne potrošnje kot ekonomsko šibkejše stranke. Po drugi strani pa posebna zaščita, ki jo želijo zagotoviti te določbe, ni upravičena v primeru pogodb za trgovinsko ali poklicno dejavnost, kar sta ob sklepanju spornih pogodb počela pritožnika.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno s tem, ko je tožbo obravnavalo. Toženec namreč pristojnosti slovenskega sodišča ni ugovarjal. Ker bi bilo brez omenjenega dogovora o pristojnosti za sojenje pristojno slovensko sodišče, bi sodišče upoštevalo nepristojnost slovenskega sodišča oziroma dogovorjeno pristojnost tujega sodišča le na ugovor stranke, ne pa po uradni dolžnosti v smislu določbe tretjega odstavka 18. člena ZPP. Do pristojnosti slovenskega sodišča pripelje tudi Nova Luganska konvencija. Ker se je toženec spustil v postopek in ob tem ni ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča in ker ne gre za izključno pristojnost iz 22. člena te konvencije, je potrebno na podlagi 24. člena navedene konvencije zaključiti, da je toženec s tiho prorogacijo privolil v pristojnost slovenskega sodišča. Sodišče je ravnalo pravilno tudi, ko je navkljub dogovoru o uporabi švicarskega materialnega prava, uporabilo slovensko pravo. Glede na to, da je tožnik kot pravno podlago navedel določbe OZ, toženec pa uporabi slovenskega prava ni nasprotoval, je na podlagi navedenega zaključiti, da sta stranki, vsaj s konkludentnim ravnanjem spremenili dogovor o uporabi prava in da sta se naknadno

Dokazno breme o zatrjevani nedopustni podlagi je bilo na tožnikih, ki ga nista zmogla. Nista uspela dokazati, da je bil namen sklenitve pogodb v njunem oškodovanju. Pokojna je imela pravico s svojim premoženjem prosto razpolagati, kar ni nemoralno, tudi če je s tem katerega od dedičev preferirala. Pogodbo o preužitku je mogoče utemeljiti ne le z bodočo, temveč tudi s preteklo že nudeno skrbjo in pomočjo. Bistveno je, da je nagib za prenos lastninske pravice na prevzemnika ob preužitkarjevi smrti v nudenih dajatvah in storitvah, pomoči in skrbi zanj. Enako velja tudi za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj gre pri pogodbi o preužitku za vrsto pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

DK v 6. členu opredeljuje možnost, da stranki njeno uporabo izključita. Skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo se ne zahteva, da je izključitev uporabe DK izrecna. Zadostuje že tiha izključitev, pri čemer pa mora biti volja strank, da se DK izključi jasno razvidna iz ravnanja strank ali njihovih izjav. Čeprav je DK del slovenskega prava, je pritožbeno sodišče upoštevajoč vse okoliščine tega primera zaključilo, da sta se pravdni stranki v okviru njune pogodbene avtonomije vsaj konkludentno dogovorili, da se v tem postopku za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka kot materialno pravo uporabijo določila OZ (in ZVPot), na katera sta se dosledno sklicevali. Po presoji pritožbenega sodišča namreč izjave tožeče stranke na naroku dne 20. 6. 2019, s katero se je tožena stranka strinjala, zaradi pristavka "saj se obe nanj sklicujeta" ni mogoče razumeti drugače.

Pri najemni pogodbi sta obveznosti strank enakovredni, kar posledično pomeni, da je kriterij karakteristične izpolnitve uravnotežen in sorazmerno porazdeljen med obe pogodbeni stranki, in tako v tej smeri nobena od pogodbenih strank tudi nima tesnejše zveze s svojim pravom od druge. Okoliščine, da sta vozili, ki sta predmet najema registrirani v Sloveniji s slovenskim prometnim dovoljenjem, da sta najemni pogodbi sklenjeni v slovenskem jeziku z navedbo kraja sklenitve pogodbe L., da sta se pogodbeni stranki z najemnima pogodbama dogovorili, da je za vse spore v zvezi s pogodbama pristojno slovensko sodišče, da ima ena od pogodbenih strank (najemojemalec), ki je dolžna opraviti značilno izpolnitev, v Sloveniji sedež, kažejo, da je pogodbeno razmerje pravdnih strank najtesneje povezano s slovenskim pravom.

Če je toženka iztožila izpolnitev pogodbene obveznosti, je tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva izpolnitev nasprotnega izpolnitvenega ravnanja, utemeljen. Če je toženka iztožila predmetno blagovno znamko na drugi pravni podlagi, je s tem (naknadno) odpadla kavza predmetnega dogovora z dne 5.2.2007. Z odpadom kavze je prenehal veljati tudi dogovor z dne 5.2.2007, saj je pogodba brez podlage nična. Pri vzajemnih pogodbah je kavza v vzajemnosti - pogodbena stranka prevzema svojo obveznost zaradi nasprotne izpolnitve.

Sodišče ne more sklepati, da vloga, ki sta jo toženca prejela po koncu glavne obravnave, ni pomembna za toženca in da zato ni kršeno načelo kontradiktornosti. Stranki imata pravico, da sta seznanjeni s procesnim gradivom nasprotne stranke. Stranki volje, da se za pogodbo uporabi slovensko pravo, nista izrecno dogovorili in ne izhaja iz drugih okoliščin. Sodišče išče oporo za razlago dejanske volje strank. Kraj sklenitve pogodbe in sklicevanje pogodbe na avstrijski pravni red, kaže, da je izpolnilni kraj Avstrija, vse to pa bolj v prid uporabi avstrijskega kot slovenskega prava.

V postopku zavarovanja terjatve je obligatorno le vročanje ugovora v odgovor upniku, ne pa tudi odgovora na ugovor dolžniku. Načelo kontradiktorosti bi bilo zato lahko kršeno le, če bi sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev oprlo na trditev ali dokaz upnika iz odgovora na ugovor, ne da bi dalo prej dalo možnost dolžniku, da se o tem izjavi. Časovno sovpadanje zapadlosti posojila in neodplačnega razpolaganja toženca s svojim premoženjem prej kaže na onemogočanje uveljavljanja tožnikove terjatve, kot na naključje. Neprepričljiva in zlasti prepozna je pritožbena trditev, da so aktivnosti za sklenitev darilne pogodbe potekale že dalj časa pred sklenitvijo posojilne pogodbe, v prid verjetnemu obstoju nevarnosti pa govori tudi dejstvo, da je toženec s premoženjem neodplačno razpolagal v korist ožjih družinskih članov, si pri tem izposloval v svojo korist še prepoved odtujitve in obremenitve ter brezplačno dosmrtno uživanje. Stranki sta navedli, da je pogodba sestavljena na podlagi 1050. člena in nadalje Civilnega zakonika, kar pa še ne pomeni, da sta s tem izbrali albansko pravo. Lahko sta namreč sprejeli le določeno normo nekega pravnega reda, saj mora biti navezna po

V primeru pogodbe o bančnem depozitu mora opraviti za pogodbo značilno izpolnitev depozitar – toženka. Ker imajo v podružnico vložene devize enake pravne učinke, kot če bi bile vložene v toženko na njenem sedežu v Ljubljani, je toženka pasivno legitimirana za izpolnitev obveznosti iz depozitnih pogodb, sklenjenih s tožniki. Listini ni mogoče odreči kredibilnosti zgolj zato, ker je predložena v fotokopiji.

Tipično izpolnitveno ravnanje pri gradbeni pogodbi je zaveza izvajalca (gradnja) in ne naročnika (plačilo). Vendar je na podlagi 20. člena ZMZPP glede na vse okoliščine pravnega posla mogoče zaključiti, da je razmerje med pravdnima strankama najtesneje povezano s slovenskim pravom.

V predmetnem gospodarskem sporu so podane vse predpostavke za uporabo določb Dunajske konvencije, saj je imela tožeča stranka sedež v Republiki Avstriji, tožena stranka pa v Republiki Sloveniji. Stranki spora sta na naroku soglasno izbirali pravo Republike Slovenije, pri čemer pa nista izključili uporabe Dunajske konvencije. Zato je izbrano pravo Republike Slovenije kot interno prodajno pravo (prvi in drugi odstavek 19. člena ZMZPP), relevantno za presojo tistih vprašanj, ki jih Dunajska konvencija ne ureja. Za presojo ugovora tožene stranke o neplačilu terjatev po računih št. 98/40039 in 98/40043, zaradi previsokih in pavšalno določenih stroškov transporta in skladiščenja, je tako materialnopravno relevantna določba 9. člena Dunajske konvencije, po kateri stranki vežejo običaji, o katerih sta se zedinili, ter praksa, vzpostavljena med njima. Ta določba je v bistvenem enaka vsebini 21. člena ZOR. Zato za razrešitev predmetnega spora ni bistveno, da sta sodišči prve in druge stopnje zaključek o zavrnitvi tega ugovora utemeljili z nacionalnim pravom. Pomembno je, da napadeni sodbi nista napačni v svoji oceni o dogovorjenem načinu plačila stroškov transporta in sk

Glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča (okoliščine, kje sta pogodbeni stranki izpolnili oziroma bi morali izpolniti svojo obveznost, kje sta se dogovorili o končni modaliteti toženkine izpolnitve obveznosti oziroma ugotovljenem delnem odpustu dolga, da ima ena od pogodbenih strank (posojilodajalec), ki je dolžna opraviti značilno izpolnitev, v Sloveniji stalno prebivališče, druga (posojilojemalka) pa začasno, da je bila tožba vložena pri slovenskem sodišču), je pogodbeno razmerje pravdnih strank najtesneje povezano s slovenskim pravom. Naštete okoliščine kot navezovalni element na pravo so relevantnejše od okoliščine, kje sta se stranki prvotno dogovarjali o posojilu.

Pri sporni prilogi gre vsebinsko za poziv tožnice k sprejemu nakazila, ki ga je nato prva toženka sprejela. Sporna priloga je torej (abstraktna, enostranska) izjava (volje) tožnice, s katero prva toženka do sprejema nakazila, ko je med njima nastalo dolžniško razmerje, ni bila v nobenem poslovnem (obligacijskopravnem) razmerju.

V poroštveni pogodbi je jasno zapisano, da za zavarovanje vseh terjatev (z obrestmi, stroški in drugimi stranskimi pristojbinami, ki nastanejo iz dolžniškega razmerja) druga toženka prevzema nerazdelno jamstvo kot porok in plačnik v smislu 1357. člena ODZ. Ob tako jasnem določilu razlaga pogodbe ni potrebna. ZOR v tretjem odstavku 1004. člena omogoča zavezo, da porok odgovarja kot porok in plačnik, zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali pogodbo o najemu posojila in o poroštvu.

Ker je pri prodajni pogodbi značilna izpolnitev izročitev stvari kupcu, to pa je bila zavezana opraviti tožeča stranka kot prodajalec blaga, je treba za vprašanje zastaralnega roka uporabiti italijansko pravo, konkretno Codice civile, glede na to, da Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) tega vprašanja ne ureja.

1. odst. 228. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da sme sodišče drugi osebi naložiti, naj predloži listino, le tedaj, če jo mora ta po zakonu pokazati ali predložiti ali če gre za listino, ki je po svoji vsebini skupna zanjo in za stranko, ki se sklicuje na listino. V obravnavanem primeru pa za takšno listino ne gre. Dopustne pritožbene novote (337. čl. ZPP) so zgolj tisti dokazi, ki so obstajali do konca glavne obravnave, ne morejo pa to biti tisti dokazi, ki so nastali po zaključku glavne obravnave .

Podružnica tujega podjetja se vpisuje v sodni register, nima pa lastnosti pravne osebe, zato ne more biti samostojna pravdna stranka v postopku. V primeru, da gre za državi, ki sta članici Evropske skupnosti, je treba za določanje pristojnosti uporabiti določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah in ne določb ZMZPP.

V obravnavanem primeru pravdni stranki nista zatrjevali, da sta se dogovorili o uporabi prava, niti to ne izhaja iz drugih okoliščin primera. Če pogodbeni stranki nista izbrali prava, se po določbi 20. člena ZMZPP uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano, če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež. Ker v obravnavanem primeru ni posebnih okoliščin, ki bi odkazovale na najtesnejšo zvezo z drugim pravom, je treba izhajati iz domnevane najtesnejše zveze. Pri posojilni pogodbi je karakteristična izpolnitev posojilodajalčeva. Ker ima tožnica stalno prebivališče v Angliji je treba v tej zadevi uporabiti angleško pravo.

Glede na to, da je kraj izpolnitve obveznosti tujina, ni razloga, da se zahtevek ne bi smel glasiti na tujo denarno enoto. Tudi višina pogodbenih in pogodbenih zamudnih obresti, ki je vtoževana glede na sklenjeno posojilno pogodbo, glede na veljavno avstrijsko pravo, ki pogodbene svobode pri dogovarjanju obresti ne omejuje, brez relevantnih ugovorov dolžnika (pritožnika) vzdrži preizkus sodbe.