VSL sklep I Kp 878/2005

Ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega D. A. se po uradni
dolžnosti izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji tako
spremeni, da se
obtoženemu D. A. na podlagi I. odstavka 48. člena KZ v zvezi z 2.
točko I. odstavka 47. člena KZ, ob upoštevanju kazni 1 (eno) leto in
1 (en) mesec zapora po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v
Ljubljani, opr. št. III K 94/2004 z dne 10.11.2004 in kazni 1 (en)
mesec zapora, ki ju je sodišče štelo za določeno
i z r e č e
enotna kazen 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora.
Na podlagi I. odstavka 49. člena KZ se v izrečeno enotno kazen všteje
čas prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št.
III K 94/2004 od 6.2.2004 do 6.3.2005.
Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v
nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I.

obtoženega D. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne

poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena KZ ter mu izreklo kazen en

mesec zapora. Obtoženca je na podlagi določbe IV. odstavka 95. člena

Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov

kazenskega postopka (iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP),

na podlagi določbe I. odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da

potrebni izdatki in nagrada obtoženčevega zagovornika obremenjujejo

proračun. Pod točko II. je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP

zavrnilo obtožbo zoper obtoženca za kaznivo dejanje ropa po I.

odstavku 213. člena KZ. O stroških kazenskega postopka je odločilo

skladno z določbo I. odstavka 96. člena ZKP.

Zoper obsodilni del sodbe se je pravočasno pritožil obtoženčev

zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in

zaradi kršitve kazenskega zakona ter določb kazenskega postopka in

predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano

sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa se

zavzema za razveljavitev sodbe v napadenem delu in vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi

določbe II. odstavka 377. člena ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče

vročilo obtožencu in zagovorniku, predlagala, naj se pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva

zanesljivo ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne

zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje tudi

ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo

uveljavlja pritožnik.

V zvezi z dejanskim stanjem pritožnik predvsem poudarja, da je bil

oškodovanec vinjen, ter da so že iz tega razloga njegove navedbe

nezanesljive, zaradi česar sodišče prve stopnje ne bi smelo graditi

krivdoreka na izpovedbah v času spornega dogodka vinjenega

oškodovanca. V nasprotju s pritožnikom pa pritožbeno sodišče

ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na

oškodovančevo izpovedbo, ki je ni ocenjevalo izolirano in samostojno,

ampak v povezavi tudi z drugimi dokazi (izpovedbi prič S. L. in Z.

T. in obvestilo o telesni poškodbi). Sodišče je pravilno ugotovilo,

da izpovedbi navedenih prič potrjujeta navedbe oškodovanca, o tem kdo

ga je poškodoval in na kakšen način, kar je pa potrjeno tudi z

ugotovitvami, ki izhajajo iz obvestila o telesni poškodbi. Zato

pritožnik z lastnim vrednotenjem oškodovančeve izpovedbe, ki jo

ocenjuje kot neverodostojno in nezanesljivo, pravilne dokazne ocene

prvostopenjskega sodišča ne more izpodbiti. Izražanje nestrinjanja z

dokazno oceno prvostopenjskega sodišča ni relevanten razlog za

izpodbijanje sodbe iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik se nadalje sklicuje na

vinjenost oškodovanca ter vinjenost vseh navzočih pri dogodku, kar

naj bi tudi vnašalo dvome v verodostojnost vseh izpovedb in

pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča. Le z

nekonkretiziranim sklicevanjem na vinjenost vseh udeleženih, pri

čemer pritožnik ne ponudi nikakršnega dokazno preverljivega dejstva

za sklep, da naj bi bila vinjenost, v tem postopku zaslišanih,

takšna, da bi lahko vplivala na sposobnost zaznavanja in s tem tudi v

sposobnost pravilnega opisovanja obravnavanega dogodka, pritožnik ne

vnaša dvomov v pravilne zaključke prvostopenjske sodbe. Prav tako pa

je sodišče prve stopnje napravilo utemeljene dokazne zaključke o

obtoženčevi krivdi in njegovi kazenski odgovornosti (str. 5 sodbe),

zato pritožnik z neobrazloženimi trditvami, da obtožencu naklep ni

dokazan in ker ni podana krivda, obtoženec tudi ni kazensko

odgovoren, ne more uspeti.

Nekonkretizirane so tudi navedbe, da je sodišče prve stopnje samo

napačno ugotovilo datum, to je čas storitve kaznivega dejanja, kraja

storitve kaznivega dejanja pa sploh ni ugotavljalo, oziroma ga je

enostavno določilo, čeprav oškodovanec v svojih izpovedbah posredno

navaja drug kraj dogodka. Kateri kraj dogodka naj bi posredno izhajal

iz oškodovančevih navedb, pritožnik ne pojasni, zato gre za

pritožbeno navedbo, ki se je ne da niti preizkusiti. Pritožnik sicer

nedefinirano v pritožbi govori o napačnem času storitve kaznivega

dejanja ugotovljenega v sodbi. Res je sicer, da je sodišče prve

stopnje v izreku sodbe napačno zapisalo čas storitve kaznivega

dejanja, to je 11.5.2003 okoli 22. ure, čeprav je do dogodka prišlo

dne 10.5.2003 okoli 22. ure. Čas storitve kaznivega dejanja v

obravnavani zadevi ni odločilno dejstvo in zakonski znak kaznivega

dejanja, ampak nebistvena okoliščina. Pomembna je presoja ali gre za

isti življenjski primer - historični dogodek, to je za isto dejansko

stanje v zvezi z dogodkom, ki je predmet kaznivega dejanja. Zato tudi

napačni zapis datuma (11.5., namesto 10.5.) ne predstavlja

odločilnega dejstva, ki bi terjal razveljavitev sodbe in pomenil

bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka

371člena ZKP, kot meni višja državna tožilka v svojem predlogu. Ker

je vedno pomembna za oceno ali gre že za pravnomočno razsojeno stvar,

presoja ali gre za identiteto storilca in identiteto dogodka,

dejanje, ki predstavlja isti historični dogodek ostane isto, tudi če

se pojavi razlika v navedbi časa storitve kaznivega dejanja, in

pravnomočno razsojena stvar tako tudi ne dopušča novega kazenskega

postopka v isti zadevi.

Pritožnik navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega

postopka iz II. odstavka 371. člena ZKP, saj obdolžencu ni bilo

omogočeno, da se izjavi o spremembi obtožbe na glavni obravnavi, s

čimer mu je bila kršena pravica do obrambe. Relativne bistvene

kršitve iz II. odstavka 371. člena ZKP pritožbeno sodišče ne

preizkuša po uradni dožnosti. Ta kršitev je podana tedaj, če sodišče

med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji

sodbe ni uporabilo kakšne določbe ZKP ali jo je uporabilo nepravilno

ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravico do obrambe, pa je to

vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri

navedeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka mora pritožnik

tako obrazložiti vpliv kršitve pravice do obrambe na zakonitost in

pravilnost sodbe oziroma obrazložiti, da je takšna kršitev mogla

vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Tega pa pritožnik ni

pojasnil v pritožbi in ni utemeljil v čem je podana bistvena kršitev

določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje, zaradi česar se pokaže ta

pritožbena navedba, ker ni uspel uveljaviti relativne bistvene

kršitve določb kazenskega postopka iz II. odstavka 371. člena ZKP,

neutemeljena.

Pritožnik odločbe o kazenski sankciji posebej ne izpodbija, ker pa

uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja in pritožba vložena v obtoženčevo korist, obsega

tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno

presodilo okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske

sankcije, ter obtožencu utemeljeno izreklo kazen zapora. Pri odmeri

kazni pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ovrednotilo

ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, zato se pokaže

enomesečna zaporna kazen kot pravična.

Uradni preizkus izpodbijane sodbe (I. odstavek 383. člena ZKP), je

pokazal, da je sodišče prve stopnje v škodo obtoženca prekršilo

kazenski zakon o vprašanju ali je bila z odločbo o kazni prekoračena

pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Sodišče prve stopnje je v sodbi

ugotovilo, da je obtoženec na prestajanju kazni po poprejšnji sodbi.

Tako je na strani 2 in 3 sodbe zapisalo, da je bil obtožencu ob

zadnji izrečeni kazni v letu 2004 izrečen tudi varnostni ukrep

obveznega zdravljenja alkoholikov in da se obtoženec trenutno nahaja

na prestajanju prav te, v letu 2004 izrečene mu zaporne kazni.

Sodišče prve stopnje je pridobilo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani,

opr. št. III K 94/2004. Po sodbi III K 94/2004 z dne 11.10.2004 pa je

bila obtožencu izrečena zaporna kazen eno leto in en mesec zapora, ki

jo je prestajal v času sojenja v sedaj obravnavani zadevi. Ob

predložitvi zadeve I K 243/2004 je sodišče prve stopnje pritožbenemu

sodišču predložilo tudi spis III K 94/2004.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec na prestajanju

kazni po prejšnji sodbi, bi bilo dolžno obtožencu izreči enotno kazen

po pravilih o odmeri kazni obsojencu. Sodišče enotne kazni ni

izreklo, zato je prekršilo 48. člen KZ. Enotne kazni ni izreklo,

čeprav jo je bilo dolžno izreči in je tako prekoračilo pravico, ki jo

ima po zakonu. Zato je pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu

izpodbijane sodbe obtožencu, ob upoštevanju kazni enega leta in enega

meseca zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K

94/2004, ki je postala pravnomočna dne 18.11.2004 in kazni enega

meseca zapora iz sedaj obravnavane zadeve (obe kazni je pritožbeno

sodišče štelo za določeni), ter upoštevaje ugotovljene olajševalne in

obteževalne okoliščine, predvsem pa pravila o steku, izreklo enotno

kazen eno leto in en mesec zapora. Skladno s I. odstavkom 49. člena

KZ je pritožbeno sodišče obtožencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas

prestane kazni po sodbi III K 94/2004.

Po navedenem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o

kazenski sankciji spremenilo. Ker pa je ugotovilo, da razlogi, s

katerimi pritožnik izpodbija sodbo niso podani, je zagovornikovo

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo delno odločeno v obtoženčevo korist, obtoženec ni dolžan

plačati povprečnine kot stroške pritožbenega postopka (II. odstavek

98člena ZKP). Drugi stroški, o katerih bi bilo potrebno odločati,

pa pri višjem sodišču niso nastali.