VSL sklep I Cp 536/2003

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se drugi toženki prepovedalo razpolagati s tistim delom nepremičnine parc. št. x in y, obe vl. št. z k.o. V., ki so po prejšnjem zemljiškoknjižnem stanju predstavljale parcele št. xx vl. št. aa k.o. V., št. yy vl. št. bb k.o. V., št. zz vl. št. cc k.o. V., št. kk vl. št. dd k.o. V., št. ll vl. št. ee k.o. V. in mm vl. št. ff k.o. V. z zaznambo te začasne odredbe v zemljiški knjigi in veljavnostjo do konca tega pravdnega postopka.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo vsebino pogodb. Iz pogodbe z dne 21.2.1995 je razvidno, da se sklepa zaradi oddaje dela parcele št. x k.o. Vič do izmere 2948 m2 in sta torej pogodbeni stranki razpolagali vsaj z delom te parcele. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo navedbam, da je pogodba sklenjena zato, da se omogoči ureditev zemljiškoknjižnega stanja. S to pogodbo se prenaša tudi pravica na nepremičninah, ki niso bile omenjene v pogodbi 4.8.1972. Če bi prva toženka nepremičnine pridobila pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in na podlagi pravnega posla z dne 4.8.1972, bi gotovo predložila listinske dokaze, da so nepremičnine predstavljale del njenih osnovnih sredstev. Podjetja so bila dolžna voditi evidenco svojih osnovnih sredstev, na podlagi tega pa se je tudi izvajalo lastninsko preoblikovanje podjetij. Tako je več kot verjetno, da prva toženka navedenih nepremičnin nikoli ni imela zavedenih v svojih osnovnih sredstvih. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da del parcele št. y k.o. V. ne more biti predmet vračanja v naravi zato, ker je označen kot funkcionalno zemljišče kompleksa GPG v ureditvenem območju VP. Obseg funkcionalnega zemljišča določi upravni organ in ga ne morejo določiti stranke v pravnem poslu. Stranke pravnega posla so želele zamegliti pravi namen posla s tem, da so navajale, da gre za zaokrožitev funkcionalnega zemljišča in ureditev zemljiškoknjižnega stanja, v resnici pa je šlo za prenos pravic na popolnoma drugih delih nepremičnin. Toženki bi sicer predložili ustrezne listinske dokaze, iz katerih bi izhajalo, da gre res za funkcionalno zemljišče. Obrazložitev sklepa je v nasprotju z njegovim izrekom oziroma utemeljenost sklepa ne izhaja iz njegove obrazložitve. Sodišče prve stopnje je očitno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek vsaj delno utemeljen in bi moralo vsaj delno ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe. Po eni strani namreč zatrjuje, da so bile nepremičnine vključene v lastninsko preoblikovanje, po drugi pa vzbuja dvom v tako obrazložitev in odločitev, saj zapiše, da so bile nepremičnine vsaj delno v sredstvih prve toženke, kar hkrati pomeni, da delno niso bile v njenih sredstvih. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. z dne izhaja, da po podatkih upravnih spisov niso vse nepremičnine pozidane in je mogoče tiste, ki so nezazidane, vrniti v naravi. To kaže, da trditve tožene stranke, da vrnitev v naravi ni mogoča zato, ker naj bi bile nepremičnine pozidane, niso resnične. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov, iz katerih izhaja, kakšno je bilo zemljiškoknjižno stanje v času, ko je bil vložen zahtevek za denacionalizacijo. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da ga spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Druga toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijan sklep.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe je moralo sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali za parceli št. x in y obstoji dolžnost vrnitve po ZDen. V ponovljenem postopku je sodišče kot verjetno ugotovilo, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen in lastninskega preoblikovanja imela nepremičnine, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka, v svojih osnovnih sredstvih, zaradi česar izostanek predlaganja začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, pomeni, da denacionalizacijski upravičenec nima več pravice zahtevati vrnitve v naravi.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja določeno nasprotje že v navedbah same tožeče stranke: na eni strani trdi, da je bila prva toženka zavezanec v denacionalizacijskem postopku in da ni bilo ovir za vrnitev v naravi, po drugi strani pa trdi, da je prva toženka pridobila nepremičnine, katerih vrnitev zahteva, na podlagi nične pogodbe, sklenjene z Občino L. dne.

Nadalje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno - po vsebini in ne zgolj po naslovu, kot očita pritožba - ocenjevalo pogodbe, na podlagi katerih je prva toženka pridobila sporne nepremičnine. Tako je pravilno ugotovilo, da iz pogodbe z dne izhaja, da je bila prva toženka že pred tem uporabnik 21.900 m2 zemljišč, med drugim tudi dela parcele št. x, s pogodbo pa je bil nanjo prenešeno skupno 21.400 m2 zemljišč, med drugim tudi del parcele y. Pogodba z dne se nedvomno nanaša na pogodbo iz leta 1972, iz nje pa izhaja, da se del parcele y odda zaradi funkcionalne zaokrožitve in zemljiškoknjižne ureditve, kar je bilo okvirno predvideno že v 3. odst. 2. čl. pogodbe iz leta 1972. Ne glede na morebiten drugačen namen strank in dejstvo, da sicer funkcionalno zemljišče praviloma odmerja upravni organ, kar v pritožbi poudarja tožeča stranka, tako iz vsebine pogodb s stopnjo verjetnosti izhaja, da je prva toženka parcele pridobila že v letu 1972, s pogodbo v letu 1995 pa je bila izvršena le zaokrožitev funkcionalnega zemljišča, kar je bilo predvideno že v osnovni pogodbi. Enako velja za aneks iz leta 1996. Zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile nepremičnine vsaj delno že v sredstvih tožene stranke v času njenega lastninskega preoblikovanja, ne pomeni, da je predlog za začasno odredbo vsaj delno utemeljen, pač pa v kontekstu obrazložitve pomeni, da so bile nepremičnine pridobljene že v letu 1972, kasnejše pogodbe pa so omogočile le zaokrožitev funkcionalnega zemljišča in izvedbo sprememb v zemljiški knjigi. Ni torej podana očitana procesna kršitev v nasprotju med razlogi o odločilnih dejstvih oziroma nasprotju med izrekom in razlogi sodbe.

Pritožba poudarja, da bi morala prva toženka v dokaz svojih navedb predložiti evidenco svojih osnovnih sredstev in da bi morali toženki predložiti listinske dokaze, da je zemljišče res funkcionalno zemljišče. Kot je bilo že omenjeno, za odločitev o predlogu za začasno odredbo zadoščajo verjetno izkazana dejstva in pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je takšno stopnjo materialne resnice tožena stranka v svojih ugovorih tudi izkazala. Ali bo uspela dejstva, ki jih navaja v ugovorih, dokazati tudi s stopnjo prepričanja, ki je potrebna za odločitev o glavni stvari, pa bo stvar dokazne presoje po izvedenem dokaznem postopku.

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).