9. člen ZLPP

Ker sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco, tožnica po zaključku lastninjenja pravne prednice ni pridobila pravice uporabe na spornih zemljiščih. Zato na njih ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL.

Namen začasne odredbe po 9. in naslednjih členih ZLPP je v zavarovanju zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje pa sporna nepremičnina parc. št. 988/20 k.o. ... nikdar ni bila predmet lastninskega preoblikovanja podjetij. Po 88. členu ZDen od uveljavitve tega zakona dalje ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli, ki so v nasprotju s to določbo so nični. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da glede na vsebino določbe 88. člena ZDen morebitna dobrovernost pogodbenikov ne vpliva na presojo veljavnosti pravnega posla.

ZLPP v prvem odstavku 13. člena določa, da … mora podjetje stvari, ki so predmet začasne odredbe (izdane zaradi zahtevka za denacionalizacijo - gl. člene 9 - 12), popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jih uporabljati kot dober gospodar. Skladno z določbo prvega odstavka 51. člena ZZLPPO se šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji ta sredstva olastninijo – bodisi z vrnitvijo denacionalizacijskemu upravičencu bodisi s prenosom v last (tedaj) Slovenske razvojne družbe.

Ker dejanski imetniki pravice uporabe pogosto niso razvidni iz zemljiške knjige, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel ob uveljavitvi ZLNDL dejansko pravico uporabe na spornih nepremičninah oziroma njihovih delih. Izvedeno statusno in lastninsko preoblikovanje po določbah ZGJS drugotožnika ne odvezuje obveznosti do vračila premoženja v postopkih denacionalizacije, saj sprememba pravnega položaja premoženja oziroma pravne narave pravice na stvareh v družbeni lastnini v lastninsko pravico (bodisi v zasebno bodisi v javno lastnino) ni ovira za vračanje podržavljenega premoženja.

V obsegu, v katerem lastninsko preoblikovanje družbenopravne osebe še ni bilo izvedeno, ima v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-426/98 položaj upravičencev po ZIKS prednost pred položajem upravičencev do lastninjenja po ZLPP oz. ZZLPPO. Pravna narava odločbe, katere posledica je bila izvzem stvari iz premoženja osebe, ki je bilo predmet lastninskega preoblikovanja, pri tem ni bistvena.

Vračanje podržavljenega premoženja v naravi ni mogoče, če je to premoženje med sredstvi podjetja, ki bi se moralo lastniniti po ZLPP, denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik pa ni vložil zahteve za izdajo začasne odredbe po 41. členu ZDen oz. 9. - 15. členu ZLPP. Ko se je tako podjetje preneslo na SRD, je postalo podjetje z znanim lastnikom in torej civilno pravna oseba. V naravi tudi ni mogoče vrniti pozidanega zemljišča, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti upravičenca. Pri tem je glede pozidanosti zemljišča pravno pomemben podatek iz zemljiškega katastra.

Za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP morata biti dejanska in pravna podlaga strankinega predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazani.

Ker je rok za izdajo začasne odredbe, določen v 11. členu ZLPP, materialni prekluzivni rok, tožnika nista upravičena do vrnitve denacionaliziranega premoženja v naravi.

Ker tožnica zoper podjetje ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe, je s tem izgubila pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi in procesno pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Zato ni podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Obstoja razloga po 1. točki 249. člena ZUP/86 pa ne bi bilo treba ugotavljati po vsebini, ker je predlog vložila neupravičena oseba, torej tožnica, ki ni stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja in to tudi ne more biti.

Denacionalizacijski upravičenec, ki ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP je s tem izgubil pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi oz. v deležu na podjetju in tudi pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Enako velja tudi za primere, če je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravočasno vložen, vendar z njim podjetje oz. agencija nista bila seznanjena.

Tožnik ni stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, ker ni pravočasno vložil predloga za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka po 9. do 16. členu ZLPP oz. je bil tak predlog pravnomočno zavržen oz. zavrnjen. Na to ne vpliva niti sklep o dovolitvi obnove postopka zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP, saj ta ni postal pravnomočen. Sklep o dovolitvi obnove postopka zadrži izvršitev akta, zoper katerega je obnova dovoljena, le ko je pravnomočen, in samo tedaj, če gre za obnovo postopka akta, ki se ga izvršuje.

Čeprav je tožnica skupaj z denacionalizacijsko zahtevo vložila predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, bi morala v skladu z 41. členom ZDen in 9. - 15. členom ZLPP vložiti tudi predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP, če je hotela zavarovati svoj denacionalizacijski zahtevek do zavezanega podjetja, saj o začasni odredbi po 68. členu ZDen do uveljavitve ZLPP ni bilo pravnomočno odločeno. Ker tega ni storila, ji podržavljeno premoženje ne more biti vrnjeno v naravi.

V postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe je moralo sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali za parceli št. x in y obstoji dolžnost vrnitve po ZDen. Kot verjetno je ugotovilo, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen in lastninskega preoblikovanja imela nepremičnine, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka, v svojih osnovnih sredstvih, zaradi česar izostanek predlaganja začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, pomeni, da denacionalizacijski upravičenec nima več pravice zahtevati vrnitve v naravi.

Tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni predložil dokaza, s katerim bi utemeljil svojo trditev, da je pravočasno vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP, zato je bila njegova tožba utemeljeno zavrnjena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso pedlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. ZDen. Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku.

Če je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 10. do 12. členu ZLPP in je bila le-ta izdana zavezancu, s prepovedjo vsakršnega razpolaganja s poslovnim prostorom in izločitvijo iz lastninskega preoblikovanja, ni mogoče kasneje na podlagi 68. člena ZDen, ali morda 292. člena ZUP, v isti denacionalizacijski zadevi vlagati nove zahteve za začasne odredbe za isti poslovni prostor.

Po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen ne more več biti pravna podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Ker v tožbi tožniki niso izpodbijali navedb tožene stranke, da so vložili predlog za izdajo začasne odredbe po preteku roka iz 11. člena ZLPP proti podjetju, ki se lastnini, je upravno sodišče utemeljeno zavrnilo tožbo. Tudi če iz sredstev podjetja niso bila izločena kmetijska zemljišča, ki po 1. odstavku 5. člena ZLPP postanejo last RS, sodišče prve stopnje takega ugovora ni moglo upoštevati, ker ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.

Po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen (začasna odredba) ne more biti več pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov.

Ker je pritožnik kot denacionalizacijski upravičenec na nepremičninah ki so bile predmet lastninskega preoblikovanja subjekta vpisa zatrjeval, da je z izpodbijanim sklepom prizadeta njegova pravica je podan pravni interes za vložitev pritožbe po 1. odst. 36. čl. Zakona sodnem registru (dalje ZSReg). Ker rok za pritožbo teče od dneva ko j bil izpisek vpisa objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, je bila pritožba vložena pravočasno v smislu 3. odst. 36. čl. ZSReg. Če rok za pritožbo sploh še ni začel teči, pritožba, ki je bila vložena pred objavo v Uradnem listu Republike Slovenije, ni mogla biti prepozno vložena. Po 1. odst. 15. čl. ZLPP se podjetje ne more lastninsko preoblikovati po ZLPP do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe po 10. čl. ZLPP. Ker pa je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravnomočno zavrnjen to pomeni, da se je subjekt vpisa lahko lastninsko preoblikoval, (argumentum a contrario 15. čl. ZLPP). Le v primeru, če bi imeli denacionalizacijski upravičenci pravnomočno odločitev o predlagani začasni odredbi sebi v korist bi lahko preprečili lastninsko preoblikovanje na stvareh ali lastninskem deležu, na katerega bi se nanašal predlog

ZDen določa, da smejo upravičenci zahtevati vrnitev premoženja od zavezanca. Ker je bila v uradnih evidencah prvotožena stranka imetnica pravice uporabe, bi morala upravičenca uporabiti vsa pravna sredstva, ki so predvidena v ZDen in v drugih zakonih. Zato bi morala zavarovati svoje pravice in po določilu ZLPP zahtevati zavarovanje za parcelo št. 903/1 k.o... Ker tega nista storila, jima pojasnjevanje v pravdnem postopku o tem, kako bi moral po njunem teči upravni postopek in postopek lastninskega preoblikovanja, ne pomaga in ne more privesti do rezultata, ki ga želita.