VSRS Sodba II Ips 235/98

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Tožnik je bil po navedbah tožbe dne 4.7.1995 imenovan za edinega člana začasne uprave toženke vse do časa prve skupščine njene družbe. Dne 18.4.1997 pa ga je začasni nadzorni svet s kršitvijo pravil poslovanja razrešil funkcije direktorja in imenoval novega - B. C. ter predlagal tudi ustrezne vpise v sodni register. Do zamenjave tožnika, ki bi moral voditi družbo do prve skupščine družbe in ki je bila v času njegove razrešitve že sklicana, je prišlo na podlagi potvarjanja dejstev in načrtnega izigravanja predpisov, saj je nadzorni svet podal vlogo za spremembo pooblaščenca toženke, še preden naj bi bila opravljena seja, na kateri naj bi prišlo do sporne zamenjave in tudi v nasprotju z aktom o imenovanju tožnika. S postavljenim tožbenim zahtevkom je zato tožnik predlagal, da se ugotovi, da je vpis v sodni register o spremembi pooblaščenca za zastopanje, opravljen 22.4.1997, ničen. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugodilo tožnikovemu zahtevku, ker je toženka tožbeni zahtevek pripoznala. Navedena sodba je postala pravnomočna 27.5.1997.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je zoper zgoraj navedeno sodbo vložilo zahtevek za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagalo, da naj se pobijana sodba razveljavi in tožba zavrže. Po izvajanjih zahteve so podane naslednje kršitve:

1zmotna uporaba materialnega prava po 2. točki prvega odstavka 404. člena ZPP v povezavi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 404. člena ZPP. Predmet spora je bila ničnost vpisa posameznega podatka v sodni register, ki se lahko po določilu 36. člena Zakona o sodnem registru (naprej ZSreg, Ur. list RS, št. 13/94) izpodbija le s pritožbo in ne ničnost vpisa subjekta, ki ga je dopustno pobijati z ničnostno tožbo po 41. in 42. ter 3. členu ZSreg. Ker je sodišče v tem primeru meritorno odločalo o tožbi zaradi ugotovitve ničnosti posameznega vpisa v sodni register, je poleg napačne uporabe zgoraj navedenih določil zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 354. člena ZPP;

2Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 5. in 6. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je sodišče zagrešilo s pobijano odločitvijo, ker je ugodilo zahtevku, ki je v nasprotju z zgoraj navedenimi prisilnimi predpisi o sodnem registru ter zato z njim stranke ne morejo prosto razpolagati;

3Bistvena kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je podana, ker je zahtevek posegel tudi v pravice, obveznosti in pristojnosti direktorja, ki ga je 18.4.1997 imenoval začasni nadzorni svet toženke, ta direktor pa v spor ni bil pritegnjen in mu zato ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem;

4Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je toženkinemu pooblaščencu S. Z. 16.5.1997 podpisal pooblastilo A. Ž. kot toženkin direktor, ki je istočasno sam v tej zadevi tožnik. Sicer je pooblastilo navedenemu pooblaščencu podpisal tudi M. E.

21.5.1997, vendar pa z njim ni naknadno odobril pripoznave tožbenega zahtevka. Navedeno ravnanje je bilo v nasprotju z določilom 275. člena ZGD.

Tožnik na vročeno zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril.

Predsednik nadzornega sveta toženke pa je s posebno izjavo 29.10.1997 v celoti odobril pripoznavo tožbenega zahtevka, 21.5.1997 pa je podpisal tudi toženkino pooblastilo pooblaščencema B. in S. Z.

Zahteva ni utemeljena.

Ad 1.

Po presoji vrhovnega sodišča ni bila zagrešena v ZVZ uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Navedena kršitev je podana, če je sodišče odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (in kar podrobneje ureja 16. člen ZPP). Po izvajanjih ZVZ je navedena kršitev podana, ker se s tožbo po prvem odstavku 41. člena ZSreg lahko pobija le ničnost vpisa subjekta, ne pa tudi ničnost vpisa posameznih podatkov kot je bilo to storjeno v tem primeru. Vrhovno sodišče ugotavlja, da 41. člen ZSreg določa le na splošno, da se lahko s tožbo zahteva ugotovitev, da je vpis ničen, ker pri tem ne navaja, katere vpise (to je ali zgolj vpis subjekta ali tudi posameznih podatkov) se lahko izpodbija. Dikcija tega določila je takšna, kot je uporabljena v določbi o postopku s pritožbo po 36. členu ZSreg, po kateri pa glede na predhodno določilo 35. člena ZSreg ne more biti sporno, da se lahko s pritožbo pobija vpis vseh podatkov, kadar so morali biti istočasno vpisani, sicer pa le vpisi posameznih podatkov (ki so po določilu prvega odstavka 35. člena ZSreg vsak zase predmet odločitve). Navedena ugotovitev zato ne daje podlage za v ZVZ zastopano sklepanje, da je tožba oziroma sodna pot nedovoljena, kadar je sporna veljavnost (ničnost) le posameznih podatkov vpisa (in torej ne vpis celega subjekta). V 42. členu ZSreg določene sankcije pa je mogoče povezati le s primeri, kadar je sporen vpis subjekta, ne pa z nedopustnostjo ničnostnih tožb glede posameznih vpisov subjekta oziroma sodne poti v takih sporih. Oporo za tako zaključevanje daje še 176. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS, št. 67/93 in 39/97), iz katerega izhaja (drugi in tretji odstavek), da je predpostavka za likvidacijski postopek odločitev (osebe ali organa) ali odločba (sodišča) o prenehanju pravne osebe t.j. subjekta. Tak zaključek je tudi sicer pravno logičen, ker je lahko ničen vpis zgolj takega posameznega podatka (n.pr. sklepa o povečanju kapitala v smislu 311. člena ZGD), zaradi katerega ne more biti prizadet obstoj subjekta. Enake narave pa je tudi v tem sporu pobijani vpis podatka.

Ad 2.

Glede na pravno naravo izpodbijane odločbe t.j. sodbe na podlagi pripoznave, je lahko predmet presoje le dopustnost pripoznave.

Pripoznava je dopustna, če je oddana na področju proste dispozicije. Kjer stranke nimajo pravice prostega razpolaganja, pripoznava namreč ni dovoljena in je sodišče tudi ne sme upoštevati (tretji odstavek 3. člena v zvezi s tretjim odstavkom 331. člena ZPP). Po teh določbah je nedopustno razpolaganje, kadar stranka z zahtevkom nima pravice razpolagati po materialnem pravu. Po stališču ZVZ je bila toženkina pripoznava zahtevka v tej zadevi v nasprotju z določilom 41. člena ZSreg, ki da je kogentne narave. Ta določba (o ničnostni tožbi) se nahaja v poglavju, ki ureja postopek vpisa v sodni register, predmet Zakona o sodnem registru po določbah drugega odstavka 44. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. list RS, št. 30/93 in 29/94) pa je le postopek v registrskih zadevah. Vrhovno sodišče ocenjuje, da navedena določba z zapisano vsebino ne daje podlage za sklepanje o nedopustnosti pripoznav zahtevkov iz 41. člena ZSreg ali o kogentnosti tega določila. Namreč tožbo, da se ugotovi ničnost vpisa, prizadeta stranka lahko vloži, a tega ni dolžna storiti (drugi in prvi odstavek 41. člena ZSreg). Poleg tega pa je izpodbijanje tudi časovno omejeno (na 3 leta po določbi tretjega odstavka istega člena). Tako navedeno določilo subjektu oz. prizadeti osebi le daje pravico do tožbe, v njeni dispoziciji pa je, ali se bo pravnega varstva tudi poslužila. Zato ima pravico razpolagati z zahtevkom in zato ne gre za primer iz tretjega odstavka 3. člena ZPP kot neutemeljeno meni zahteva. Drugačne narave pa je določilo 42. člena ZSreg (ki nalaga sodišču začetek likvidacije subjekta vpisa po uradni dolžnosti). Vendar pa je to določilo aktualno šele v primeru, če je pravnomočno ugotovljeno s sodbo, da je ničen vpis (subjekta) in do česar v tej zadevi ni prišlo. Iz povedanega izhaja, da niso bile ugotovljene ovire za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz drugega odstavka 331. člena ZPP. Zato ni bila zagrešena v ZVZ uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 5. in 6. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Ad 3.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ta kršitev naj bi bila podana v obravnavanem primeru zato, ker sodišče ni pritegnilo v spor tudi člana uprave - direktorja, ki ga je s svojim sklepom 18.4.1997 imenoval začasni nadzorni svet toženke in katerega vpis v sodni register je bil sporen po tožbenem zahtevku. V tej zadevi ni sporno, da se postopka ni udeleževal član uprave toženke, na katerega se je pobijani vpis tudi nanašal. Po presoji vrhovnega sodišča udeležba omenjenega direktorja v sporu tudi ni bila obligatorna. Namreč tožbo po določilu 41. člena ZSreg lahko vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa. Subjekti postopka so lahko različni (tako kot po določilu prvega odstavka 36. člena ZSreg), ki postopek lahko sprožijo ali ne oziroma se ga udeležijo ali ne. Zato o enotnem oziroma nujnem sosporništvu (na pasivni strani med toženko in omenjenim direktorjem in na katerega ZVZ morda opira uveljavljeno kršitev postopka), ni mogoče govoriti. Vrhovno sodišče po povedanem zaključuje, da navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila zagrešena.

Ad 4.

Po presoji revizijskega sodišča ni bila zagrešena niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi bila po izvajanjih zahteve podana zaradi nepravilnosti v zvezi z zastopanjem toženke. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bila pooblastila za toženkino zastopanje pomanjkljiva, kot je to uveljavljala ZVZ. Toda uveljavljene pomanjkljivosti so bile med postopkom odpravljene. Tako je predsednik nadzornega sveta toženke v sporu s tožnikom, ki je član toženkine uprave (in ki je v lastnem sporu res podpisal prvo pooblastilo tudi za zastopanje toženke), podpisal pooblastilo za sedanjega toženkinega pooblaščenca, s posebno izjavo pa je odobril tudi v postopku dano pripoznavo tožbenega zahtevka v imenu toženke. S tem so bile v skladu s postopkovnimi pravili odpravljene pomanjkljivosti zastopanja. V skladu z obrazloženim je Vrhovno sodišče moralo zavrniti ZVZ kot neutemeljeno (393. člen v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP).