404. člen ZPP

Za presojo pravočasne odpovedi ob očitku kršitve s (skoraj) enakim opisom dejanja po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je treba najprej ugotoviti, ali je kršitev iz 1. alineje sploh podana. Če sodišče ne ugotovi vseh znakov kaznivega dejanja kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), temveč ugotovi le, da je delavec z naklepom ali hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), podaljšan objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne pride v poštev. Sodišče v delovnem sporu pri ugotavljanju obstoja kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne ugotavlja le posameznih znakov kaznivega dejanja, temveč tudi ustrezno krivdno obliko, ki je potrebna za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja (za nekatera dejanja pa tudi obarvan naklep, če je takšna krivdna oblika seveda predvidena).

Kadar stranka vloži revizijo, nato pa še predlog za obnovo postopka, predlog za obnovo pa prispe na sodišče v času, ko je bila zadeva zaradi odločitve o reviziji že predložena revizijskemu sodišču, je za odločitev, kateri od obeh postopkov bo prekinjen, pristojno revizijsko sodišče. Ker bi bilo ob morebitni vsebinski obravnavi predloga za obnovo postopka ključno vprašanje odnosa med kazensko obsodilno sodbo in odločitvijo o izreku prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke po ZBan-2, to pa je hkrati vprašanje, na katero bo moralo v okviru vsebinske presoje revizije odgovoriti Vrhovno sodišče, je po presoji Vrhovnega sodišča bolj smotrno prekiniti postopek s predlogom za obnovo postopka in najprej odločiti o reviziji.

V primeru, kot je navedeni, ko je stranka vložila najprej revizijo, pozneje pa predlog za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP, in se zadeva v zvezi z revizijo že nahaja na revizijskem sodišču, to sodišče na podlagi prvega odstavka 404. člena ZPP in v skladu s četrtim odstavkom 402. člena ZPP odloči, kateri postopek bo nadaljevalo, katerega pa prekinilo; pri tem upošteva vse okoliščine, zlasti pa razloge, zaradi katerih sta bili vloženi obe pravni sredstvi, in dokaze, ki sta jih predložili stranki. Ob upoštevanju vseh okoliščin, zlasti pa razlogov, zaradi katerih sta bili vloženi obe pravni sredstvi ter dokazov, ki sta jih predložili stranki, je revizijsko sodišče odločilo, da prekine postopek z revizijo. Odločitev o predlogu za obnovo postopka namreč vpliva na vse tiste dele izreka pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje, ki so lahko predmet izvršbe.

Nova dejstva, na podlagi katerih toženec utemeljuje predlog za obnovo postopka, se nanašajo na vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke. Gre za okoliščino, ki bi lahko vplivala na utemeljenost tožbenega zahtevka, zaradi česar revizijsko sodišče ocenjuje, da je najprej potrebno izpeljati postopek po predlogu za obnovo.

Odločitev o predlogu za obnovo postopka bi lahko morebiti posegla le v del pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje, ne pa (kar je odločilnega pomena) v samo odločbo o zakonitosti izredne odpovedi in večji del odločbe o pravicah iz delovnega razmerja ter odškodnini. Zaradi tega in upoštevajoč načelo smotrnosti, ni utemeljenih razlogov za to, da bi sodišče najprej odločalo o predlogu za obnovo postopka, temveč je prav obratno najprej treba odločiti o reviziji tožene stranke zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in šele po tem o predlogu za obnovo postopka.

Ker je tožena stranka s svojo revizijo v sporu glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku uspela, prav to pa je bil tudi razlog za vložitev predloga za obnovo postopka v obravnavani zadevi, je glede na razloge vložene revizije in predloga za obnovo postopka in upoštevajoč načelo smotrnosti, Vrhovno sodišče sklenilo, da prekine postopek z revizijo, in sicer do zaključka postopka s predlogom za obnovo.

Ob upoštevanju vseh okoliščin primera, zlasti pa dejstva, da se predlog za obnovo postopka nanaša na ugotavljanje dejstev v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je lahko že samo po sebi odločilnega pomena za presojo zakonitosti odpovedi, je Vrhovno sodišče sklenilo, da prekine postopek z revizijo, in sicer do zaključka postopka s predlogom za obnovo.

Drugačna rešitev predhodnega vprašanja na matičnem področju ne more biti obnovitveni razlog. V prejšnjem sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena. Zato za odločitev o tem, ali je bila s pogodbo iz leta 1986 že prenesena pravica uporabe na spornih nepremičninah, ne more biti pomembno, ali je ta pogodba vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je do prenosa pravice uporabe lahko prišlo le na podlagi razpolagalnega in ne le na podlagi zavezovalnega pravnega posla, niti ni ugotavljalo prave pogodbene volje strank ampak je le navrglo, da pogodba iz leta 1986 vsebuje elemente zavezovalnega pravnega posla. Sodišče druge stopnje pa je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje sicer skušalo dopolniti, vendar se zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča prav tako ni opredelilo do pravno pomembnih pritožbenih navedb.

Kadar v predlogu za obnovo postopka navedeni novi dokazi lahko vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka, je prekinitev postopka z revizijo smotrna. Izpodbojnostni razlogi se ne morejo uveljavljati samo z ugovorom, ampak je potrebno vložiti posebno tožbo za razveljavitev pogodbe.

V konkretni zadevi je bolj smotrno, da se prekine revizijski postopek. Novi dokazi, ki naj bi utemeljevali predlog za obnovo postopka, se nanašajo na zakonitost izredne odpovedi, zato je treba najprej odločiti o tem, ali je tožnik v predlogu za obnovo postopka res podal dejstva in dokaze, ki jih v dosedanjem postopku ni mogel predlagati, in ali bi ta dejstva in dokazi lahko vplivali na utemeljenost tožbenega zahtevka.

Ker zoper sklep o prekinitvi postopka za obnovo postopka do konca postopka z revizijo glede na izrecno zakonsko določbo pritožba ni dovoljena, se takšna pritožba zavrže.

Revizijsko sodišče je opravilo presojo po četrtem odstavku 402. člena ZPP in presodilo, da je v konkretni zadevi bolj smotrno, da se prekine revizijski postopek. Novi dokazi, ki naj bi utemeljevali predlog za obnovo postopka, se nanašajo na višino prispevka tožnice pri ustvarjanju skupnega premoženja. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da je treba najprej odločiti o tem, ali tožena stranka v obnovitvenem predlogu res podaja dejstva in dokaze, ki jih v dosedanjem postopku ni mogla predlagati, in ali bi ta dejstva in dokazi lahko vplivali na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Ker je tožena stranka predlog za obnovo postopka vložila po tem, ko je bila revizija poslana Vrhovnemu sodišču, je to na podlagi 1. odstavka 404. člena ZPP odločalo o tem, kateri postopek je treba prekiniti in katerega nadaljevati.

Vrhovno sodišče je pri odločanju o tem, kateri postopek bo prekinilo, upoštevalo vse okoliščine primera, zlasti pa razloge, zaradi katerih sta bili vloženi izredni pravni sredstvi, in dokaze, ki sta jih predložili stranki (zadnji odstavek 402. člena ZPP). Pri tem je najprej preizkusilo, ali je revizija sploh dovoljena in ker je ugotovilo, da ni, ni našlo razlogov za prekinitev postopka v zvezi z revizijo. Zakon v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Po 39. členu ZPP je za zagotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki se nanaša na vrednost glavnega zahtevka. Tožnica v tožbi uveljavlja dva zahtevka, ki se ne opirata na isto dejansko in pravno podlago, zato se njuna vrednost ne sešteva, marveč je treba po drugem odstavku 44. člena ZPP določiti vrednost za vsak zahtevek posebej.

Kadar v predlogu za obnovo postopka navedeni novi dokazi lahko vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka, je prekinitev postopka z revizijo smotrna (404/1 člen ZPP).

Ker revidentka v reviziji opisno uveljavlja procesno kršitev zaradi litispendence, je revizijsko sodišče postopek s kasneje vloženo obnovo postopka ustavilo. Ker sprememba izpodbijanega drugostopenjskega sklepa ne bi vplivala na revidentkin pravno varovani položaj, revidentka tudi nima pravnega interesa za vložitev revizije.

Pogodba o leasingu mora res biti sklenjena v pisni obliki, sodišču pa je bila predložena le pogodba s podpisi obeh tožencev, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je zaradi pretežne izpolnitve pogodbe v skladu s 73. členom ZOR napaka v obliki sanirana. Toženec ne more uveljavljati neveljavnosti pogodbe zaradi okoliščine, ki je na njegovi strani. Gre za ugovor, da je bila pogodba neveljavno sklenjena, ker on ni izpolnil pogodbene obveznosti o sklenitvi kasko zavarovanja za avtomobil, pač pa naj bi to storil nekdo drug. Kršitev pogodbenih določb ene stranke ne more iti v škodo druge pogodbene stranke, zlasti pa ne more vplivati na samo veljavnost pogodbe, saj izpolnjevanje ali neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti pomeni, da je bila pogodba že sklenjena.

Revizijsko sodišče je opravilo presojo po četrtem odstavku 402. člena ZPP. Upoštevalo je vse okoliščine, razloge in dokaze, ki se uveljavljajo v predlogu za obnovo postopka in v reviziji ter presodilo, da je v konkretni pravdni zadevi bolj smotrno, da se prekine revizijski postopek.

Do razlike v plačah, ki so sporne, je, kot je to razvidno iz navedb v tožbi, prišlo zaradi sklepa vlade (21.5.1992), ki je znižala osnovo za izračun plač tožnikom preko z zakonom določenega odstotka. Izplačilo razlike v plačah so v tožbi zahtevali tožniki, saj jim je bila plača podrobno določena z zakonom. Do takega izplačila so bili tožniki upravičeni, saj vlada ni imela pravne podlage za drugačen izračun osnov, kot jih je določal zakon. Zato je sodišče prve stopnje, ko je iz dejstev v tožbi, ugotovilo utemeljenost zahtevka, lahko izdalo sodbo zaradi izostanka.

1. Sodišče 2. stopnje, ki v razlogih svoje odločbe ugotovi, da je sodišče 1. stopnje ugotovilo neko odločilno dejstvo, čeprav to tega ni storilo, stori bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. 2. Javni tožilec, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti začne zatrjevati nejasnost pogodbenih določb, čeprav te nejasnosti nista zatrjevali niti stranki, niti je nista ugotovili sodišči 1. in 2. stopnje, prekorači upravičenja, ki jih ima po 1. odst. 404. čl. ZPP.