331. člen ZPP

Pravilno pritožba opozarja, da se sklep sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do višine vrednosti spornega predmeta, ki jo je kot osnovo vzelo za odločanje o pravdnih stroških tožnikov, niti ni upoštevalo, da sta tožnika tekom postopka sporno vrednost spreminjala,

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika za ohranitev pravice do plače prejšnjega delovnega mesta na podlagi drugega stavka prvega odstavka 20. člena ZSPJS. Ta določba pri premestitvah določa le ohranitev plačnih razredov, doseženih z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu, in ne ohranitve plačnega razreda prejšnjega delovnega mesta.

Po prvem odstavku 331. člena ZPP mora biti sklep obrazložen, če se z njim zavrača predlog stranke, ali če se z njim odloča o predlogih strank, ki si med seboj nasprotujejo, lahko pa je obrazložen tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno. Glede na to, da spadajo stroški predloga za izdajo naloga za izpraznitev med pravdne stroške (prvi odstavek 151. člena ZPP), ima vsaka stranka pravico vedeti, po katerih kriterijih in katere stroške je sodišče priznalo.

Toženka tožnici ni posebej predočila vsebine posameznih določil sporazuma, med njimi tudi ne tiste, ki je na novo določila lastništvo skupnih delov stavbe in zemljiške parcele v sorazmerju z vsoto, ki ga posamezni deli predstavljajo v razmerju do celote, kar je spremenilo dotedanja solastniška razmerja. Vendar takšno ravnanje toženke še ne predstavlja prevare, torej zavestnega, nepoštenega ravnanja, katerega namen je povzročiti zmoto pri tožnici, da bi sklenila zanjo neugodno pogodbo. Zgolj opustitev izrecne predstavitve vseh podatkov še ne pomeni, da je stranka ravnala z naklepom, da bi nasprotno stranko napeljala k sklenitvi pogodbe, kadar ji je dala možnost, da dokumentacijo pregleda. Tožnica je sporazum res podpisala v zmoti, ki pa glede na dejstvo, da bi se z njegovo vsebino lahko seznanila že pred podpisom, ni bila opravičljiva in zato ni upoštevna (drugi odstavek 46. člena OZ), ni pa izkazala, da bi sporazum podpisala pod vplivom toženkine prevare.

314. člen ZPP daje sodišču možnost, da izda delno sodbo (ali delni sklep), če so od več tožbenih zahtevkov le nekateri zreli za končno odločbo, ali je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo. Citirana zakonska določba določa, da v teh primerih "lahko" sodišče izda delno sodbo (ali delni sklep), kar pomeni, da je odločitev o izdaji delne sodbe (ali delnega sklepa) prepuščena sodišču, ki v okviru procesnega vodstva presoja smotrnost predloga stranke za izdajo takšne delne odločbe, lahko pa sodišče tudi brez predloga stranke samo oceni, da je izdaja takšna delne odločbe smotrna. Ker gre za sklep procesnega vodstva, s katerim je sodišče prve stopnje ocenjevalo, ali predlog za izdajo delnega sklepa zagotavlja smotrno in učinkovito nadaljevanje postopka, zoper tak sklep ni dovoljena pritožba (četrti odstavek 298. člena ZPP).

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da statusna združitev in bilančni prevzem premoženja pripojenih zadrug ni podlaga za lastninjenje kmetijskih zemljišč v smislu citiranega Navodila. Na podlagi 16. člena ZSKZ in 5. člena Navodila je na toženki trditveno in dokazno breme, da je nepremičnine pridobila odplačno, torej, da je bilo zanje plačano nadomestilo oziroma odškodnina, ki je presegla 30 % vrednosti nepremičnine.

Sklep o zavrženju predloga ni obrazložen. Sodišče prve stopnje je namreč v njem navedlo le, da je toženo stranko pozvalo, naj dopolni nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse in da je bil poziv (sklep) toženi stranki vročen 22. 5. 2017. O tem ali je tožena stranka predlog dopolnila in do kdaj bi to morala storiti, ni povedalo ničesar. Iz navedenega izhaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov za zavrženje predloga tožene stranke.

Vsi tisti sklepi sodišča prve stopnje, ki so izdani v stečajnem postopku in se nanašajo na večje število upnikov, morajo biti obrazloženi. Obrazloženi morajo biti zato, da se upnike, ki jih zakon v glavnem postopku zaradi insolventnosti kategorizira kot stranke postopka, na jasen in razumljiv način informira, na kaj se sploh nanašajo ter se jim na tak način omogoči odločitev, ali naj vložijo pritožbo proti sklepu in presojo o možnosti uspeha z njo.

Sodišče predlogu strank za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona ni dolžno slediti, če meni, da je zakon ustavno skladen, vendar mora v tem primeru svojo odločitev obrazložiti.

Plačilni nalog ni sodna odločba, zato pri obliki in vsebini plačilnega naloga ni mogoče izhajati zahtev ZPP po obrazložitvi sodbe ali sklepa. Sodna odločba je šele sklep, s katerim sodišče odloči o ugovoru zoper plačilni nalog. Stranka lahko predlaga oprostitev plačila sodne takse takoj, ko taksna obveznost nastane, lahko pa tudi kasneje, vendar najkasneje takrat, ko se izteče rok za plačilo sodne takse po izdanem plačilnem nalogu. Vendar to ne pomeni, da ima predlagatelj možnost, da dvakrat preizkusi obstoj pogojev za oprostitev plačila iste sodne takse – ko je vložena vloga, za katero ZST-1 določa taksno obveznost, nato pa še v roku za plačilo sodne takse po kasneje izdanem plačilnem nalogu za to isto procesno dejanje. Ob taki razlagi bi imel drugi predlog naravo izrednega pravnega sredstva. Določba prvega odstavka 13. člena ZST-1 upravičencu do oprostitve plačila sodnih taks ne omogoča dvojnega postopka preizkusa vsebinskih razlogov za oprostitev, temveč le prestavlja časovno točko, v kateri mora zainteresirana stranka vložiti predlog za oprostitev plačila sodne takse, da lahko taka oprostitev učinkuje tudi za nazaj, to je od dneva, ko taksna obveznost nastane.</p

Sodišče prve stopnje bi moralo zajeti sklep o dovolitvi obnove postopka v sodbo o glavni stvari in ga po določbi prvega odstavka 331. člena ZPP tudi obrazložiti, da bi se tožeča stranka zoper njega lahko pritožila.

Pritožba ima prav, da izpodbijanega sklepa o odmeri izvedenine ni mogoče preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 331. člena ZPP. Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec, tako v primeru, da gre za izvedence, ki imajo status sodnih izvedencev, kot tudi tistih, ki jih sodišče postavi kot strokovne institucije, pravico do povračila stroškov za izvedensko delo in pravico do nagrade za to delo. Sodna praksa pri načinu določitve izvedenine in kriterijih za njeno odmero v primerih, ko mnenje izdelajo strokovne institucije oziroma zavodi, ki za izdelavo mnenja izstavijo račune, ni enotna. V večini primerov se sklep o določitvi nagrade in povračilu stroškov izvedencu naslanja na določbe 39. - 47. člena Pravilnika, ker je že zahtevek izvedenca za odmero nagrade in povrnitev stroškov izdelan skladno s temi določili. V drugim primerih je bilo upoštevano, da je v primeru strokovnih institucij kot izvedencev nagrada predmet izrecnega dogovora med sodiščem kot naročnikom in izvedencem ali pa se določi po vnaprej znanem ceniku oziroma v višini, kot se običajno plačuje za tako delo. Vendar mora biti v vsakem primeru

Iz vsebine izpodbijanega sklepa je mogoče razbrati, da je prvostopno sodišče poskušalo odpraviti napako, ki jo je storilo v predhodno obravnavanem stroškovnem sklepu, vendar takšne procesne napake prvostopno sodišče očitno ne more samo odpraviti z izdajo novega sklepa.

Obrazložitev izpodbijanega sklepa je sicer res skopa, vendar omogoča njegov preizkus, kar izhaja tudi iz povzete vsebine same pritožbe.

Naloga sodišča je, da upnika pozove k plačilu predujma in mu za to določi višino in rok, ustavitev izvršbe pa je posledica neizpolnitve obveznosti. Če je upnik menil, da je bila navedena določba v delu, ki se nanaša na določitev višine in posledice neplačila, uporabljena zmotno in s tem podana procesna kršitev, bi to moral uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, kjer bi lahko glede na nevezanost sodišča na izdani procesni sklep dosegel, da bi sodišče prve stopnje z novim sklepom o naložitvi predujma višino predujma znižalo.

Položaj sodišča prve stopnje je pri odločanju o ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi zelo podoben položaju pritožbenega sodišča, zato so razlogi, ki jih mora oblikovati v zvezi z odločitvijo o ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi smiselno podobni standardom, ki veljajo za obrazložitev inštančnih sodišč. Vendar pa bi bilo sodišče prve stopnje dolžno v ugovornem postopku „dopolniti“ zelo pomanjkljivo obrazložitev glede verjetnosti terjatve v sklepu o izdani začasni odredbi.

Glede na to, da je prekinitev postopka mogoča le v zakonsko predvidenih primerih, sodišče prve stopnje ni ravnalo zakonito, ko je na naroku za glavno obravnavo postopek prekinilo, zato ker je v primerljivi zadevi (v drugem socialnem sporu) vložena ustavna pritožba. O takšni odločitvi bi moralo sodišče prve stopnje tudi izdati pisni odpravek sklepa.

Pogoj za nadaljevanje postopka, ki miruje, je predlog katere od strank za nadaljevanje postopka.

Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom popravilo očitno pisno pomoto v zamudni sodbi. Tega popravnega sklepa, ker je le formalne narave, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej obrazložiti.

Drži pritožbeno zatrjevanje, da je izpodbijani sklep nezadostno obrazložen, saj nima razlogov o tem, za katera dejanja je izvedenec upravičen do plačila in kolikšna nagrada mu je bila priznana za posamezna opravila. Zato pravdni stranki ne moreta preveriti, ali je nagrada za priznano delo skladna s Pravilnikom, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. To pa pomeni, da nima razlogov o odločilnih dejstvih.