41. člen ZSReg

516. člen ZGD-1 ne določa, na kakšen način mora biti sklep o spremembi družbene pogodbe nomotehnično izdelan. Po presoji pritožbenega sodišča ne gre za kršitev zakona, če se pri spreminjanju družbene pogodbe postopa tako, da se namesto prejšnje družbene pogodbe sprejme novo (prečiščeno) besedilo, ki v celoti zamenjuje prejšnje besedilo. Dogovor o vezanosti glasovalne pravice ima le obligacijske učinke, kar pomeni, da oddaja glasu v nasprotju z dogovorom o vezanosti glasovalne pravice ne vpliva na veljavnost sklepa skupščine. Glasovanje za sprejem spornega sklepa o spremembi družbene pogodbe ni predstavljalo kršitve dolžnosti zvestobe niti zlorabe glasovalne pravice. V primeru vpisa spremembe družbene pogodbe v sodni register je sklep skupščine materialnopravna predpostavka za nastanek pravnega dejstva, ki se vpiše v sodni register. S tožbo, s katero se uveljavlja zahtevek za ugotovitev ničnosti tega sklepa skupščine ali za njegovo razveljavitev, je treba uveljaviti tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti vpisa spremembe družbene pogodbe v sodni register.

Glede na zakonsko besedilo tretjega odstavka 41. člena ZSReg pritožnik ne more uspeti s trditvami, da bo subjektivni rok za vložitev tožbe pričel teči šele, ko bo sodišče v postopku, ki se vodi za ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti skupščinskega sklepa, razsodilo, ali je napadeni sklep o dokapitalizaciji toženca neveljaven oziroma ničen. Subjektivni rok za vložitev tožbe v tej zadevi je namreč vezan na seznanjenost z razlogi ničnosti in ne na odločitev sodišča o ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepa skupščine oziroma sklepa o dokapitalizaciji.

Tožnica je bila tista stranka postopka XI Pg 546/2021, ki je vložila pritožbo, ki predstavlja zatrjevani razlog ničnosti vpisa, zato ni jasno, zakaj bi za seznanitev z dejstvom, da o njeni pritožbi ni bilo odločeno, bil potreben vpogled v spis. Kot stranka postopka in vložnica pritožbe je bila tožnica namreč z vsemi sodnimi pisanji seznanjena z vročitvijo po pravilih ZPP. Z dejstvom, da o njeni pritožbi še ni bilo odločeno, je bila torej že ves čas (torej tudi na dan objave spornega vpisa v sodni register) seznanjena zaradi samega dejstva, da ji ni bila vročena odločba, s katero bi bilo odločeno o njeni pritožbi. Sodba, zoper katero je bila vložena pritožba, za katero pa ni bila plačana sodna taksa, zaradi česar se šteje, da je bila pritožba umaknjena, postane pravnomočna s potekom roka za plačilo sodne takse, in ne šele s kasnejšim sklepom o fikciji umika pritožbe, ki ima le deklaratorno naravo.

Prepoved poslabšanja pravnega položaja upnikov je eno izmed načel statusnih preoblikovanj. To načelo predstavlja tudi vodilo pri razlagi določbe prvega odstavka 636. člena ZGD-1. Po navedeni določbi so vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšano za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu.

V obravnavani zadevi je v posledici spojitve dveh javnih zavodov (prvotožeče in drugotožene stranke) prišlo do ustanovitve novega javnega zavoda (prvotožene stranke), pri čemer je materialnopravno pravilno stališče, da sta zavoda, ki sta se spojila, s konstitutivnim vpisom spojitve v sodni register dokončno prenehala obstajati, kakor tudi, da ne moreta ponovno oživeti, saj niti morebitne pomanjkljivosti ali nepravilnosti spojitve na pravno posledico njunega dokončnega prenehanja in izbrisa iz sodnega registra nimajo vpliva (konvalidacija spojitve po vpisu v sodni register po 598. členu ZGD-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko je konkretno tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

V primeru ničnostne tožbe po določbah od 390. do 394. člena ZGD-1, ki se smiselno uporabljajo tudi za družbo z omejeno odgovornostjo (522. člen ZGD-1), je pasivno legitimirana družba in ne E. E., ki je bil s spornim skupščinskim sklepom imenovan za novega zakonitega zastopnika. Sklep zakonitega zastopnika o preklicu prokure je korporacijskopravni akt družbe, zato je tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti slednjega mogoče naperiti le zoper družbo in ne zoper E. E., ki je sprejel takšen sklep v imenu družbe. Za tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register na podlagi 41. člena ZSReg, katerega pravni temelj je sklep skupščine oziroma zakonitega zastopnika, za katerega se zahteva ugotovitev ničnosti, je pasivno legitimiran subjekt vpisa (torej družba).

Ko se v registrski postopek na prvi stopnji vključi udeleženec šele z vloženo pritožbo zoper sklep o vpisu določenega podatka v sodni register, ta postopek šele tedaj postane kontradiktoren. Pritožnica je namreč s pritožbo izpodbijala pravilnost in zakonitost sklepa 14. skupščine, s katerim je bil A. A. mandat zastopnika podeljen in v zvezi s tem pravilnost sklepa o datumu prenehanja pooblastila, sklicujoča se na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 358/2005 z dne 29. 11. 2013 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1072/2014 z dne 11. 9. 2014, s katero so bili sklepi 6. skupščine subjekta vpisa družbe B. d. o. o. razveljavljeni. Za sklep o dopolnitvi predloga za vpis je sodišče imelo podlago za poziv k predložitvi listin v prvem odstavku 30. člena ZSReg. Na spornost sklepov 14. skupščine subjekta vpisa zaradi neupravičenega sklicatelja skupščine je opozorila pritožnica v pritožbi zoper sklep sodniške pomočnice o vpisu A. A. kot zakonitega zastopnika za obdobje od 22. 10. 2020 do 22. 10. 2025. Šele tedaj se je pokazala potreba po preveritvi mandata A. A. pred sklicem 14. skupščine predlagatelja in s tem presoja, ali je bil sklep o im

Pritožnik ni izkazal položaja družbenika. Kot upnik in nekdanji zakoniti zastopnik, ki ima denarno terjatev do tretjetoženca, ne more preprečiti prvotoženki, z verjetnostjo izkazani edini družbenici tretjetoženca, uresničevanje korporacijskih pravic, ki iz deleža izhajajo (prvi odstavek 416. člena ZGD-1 v zvezi s 132. členom ZD). S trditvami, da je imel tožnik določena pričakovanja do pokojnega edinega družbenika, da bo vstopil v družbo, pa ni izkazana verjetnost njegove terjatve, ker več razlogov govori proti tem dejstvom kot za ta dejstva. Sodišče druge stopnje poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen nobeden izmed kumulativno podanih pogojev, za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Le kot dodatne razloge je sodišče prve stopnje v 14. točki poudarilo, da predlog ni utemeljen tudi zato, ker tožnik ni izkazal, da začasna odredba lahko doseže namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi tem razlogom, na posplošeno stališče v pritožbi v zvezi z nestrinjanjem pritožnika z razlogi v 14. točki izpodbijanega sklepa pa niti ni dolžno odgovarjati.

ZSReg v 41. členu določa razloge, na podlagi katerih se lahko vloži tožba za ugotovitev ničnosti vpisa. Po prvem odstavku 41. člena ZSReg se tožba za ugotovitev ničnosti vpisa lahko vloži iz razloga, če je bil vpis opravljen na podlagi lažne ali neveljavne listine, če so v listini, na podlagi katere je bil opravljen vpis, navedeni neresnični podatki, če je bila listina izdana v nezakonito izvedenem postopku, če je bilo nezakonito izvedeno dejanje, o katerem se vpisujejo podatki v sodni register, ali če obstajajo drugi v zakonu določeni razlogi. Po drugem odstavku lahko tožbo vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa. Po tretjem odstavku je tožbo treba vložiti v 30. dneh od dneva, ko je tožnik zvedel za razloge ničnosti, ni pa več dopustna, ko pretečejo tri leta od vpisa. Tako objektivni kot subjektivni rok sta materialnopravna roka in nista podaljšljiva. Sodišče prve stopnje je najprej presojalo, ali je pritožnik tožbo vložil pravočasno v objektivnem roku treh let od vpisa. Ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno v objektivnem roku treh let od vpisa v sodnem registru. V nadaljevanju je presojalo, ali je bila tožba vložena v subjektivnem roku 30. dni

Ker tožeča stranka že v drugem postopku s tožbo zahteva razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti sklepa o prenosu delnic, nima pravnega interesa, da bi zahtevala tudi ničnost vpisa sklepa v sodni register v tej pravdi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da vpis vsebine sodbe skladno s 398. členom ZGD-1 nima enakih učinkov kot ugotovitev sodišča o ničnosti registrskega vpisa sklepa o prenosu delnic. Namen določbe 398. člena ZGD-1, da se vsebina pravnomočne sodbe o ugotovitvi ničnosti oziroma neveljavnosti skupščinskega sklepa vpiše v register, je prav ta, da se objavi neveljavnost tega sklepa in s tem doseže enak učinek, kot bi ga dosegli s sodbo o ugotovitvi ničnosti registrskega vpisa oziroma na tej podlagi opravljenim izbrisom vpisanega sklepa skupščine.

Zaradi zakonske delitve pristojnosti med organi d.o.o. se načeloma družbeniki ne morejo vpletati v poslovodne odločitve družbe in jih zato tudi ne morejo izpodbijati vendar, če je zatrjevan očitek, da naj bi družba po poslovodji razpolagala s skupno stvarjo vseh družbenikov, mora sodišče izvesti dokazni postopek, ugotoviti ali je temu res tako in razsoditi. Zato v tem izjemnem primeru lahko družbenik kot titular nerazporejenega bilančnega dobička izpodbija pogodbo, ki jo je sklenila družba po poslovodji. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je družba (oziroma poslovni delež v tej) objekt spora, ta pa ne more imeti pravice do izjave v pravdi v zvezi s poslovnim deležem v njej. V tem primeru poslovni delež, ker ne gre za lastnega, do izpodbijane odsvojitve ni bil premoženje družbe prvotoženke, temveč drugotoženca.

Pritožba prvo tožeče stranke je bila vložena preko pooblaščenca, kateremu je bilo pooblastilo dano s strani bivšega zakonitega zastopnika in prokurista. Takrat pooblastitelja nista bila več pravna zastopnika družbe in veljavnega pooblastila za prvo tožečo stranko nista mogla veljavno podeliti. Ker se spor nanaša na pravilnost zastopanja po zakonitih zastopnik ter na sklep o zavrženju tožbe, pritožbeno sodišče o takšni pritožbi praviloma vsebinsko odloči, vendar je prvo tožeča stranka, še pred odločitvijo o vloženi pritožbi, pritožbo po veljavnem zakonitem zastopniku preko pooblaščenke umaknila. Prvo tožeča stranka po bivšem zakonitem zastopniku in prokuristu ni zatrjevala ali izkazala, da bi bila glede sprejetih skupščinskih sklepov o imenovanju novega zakonitega zastopnika vložena ničnostna tožba ali tožba na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register oziroma voden drug formalni postopek za ugotovitev neveljavnosti skupščinskih sklepov. Pritožbeno sodišče je zato upoštevalo lahko le voljo izraženo preko zakonitega zastopnika prvo tožeče stranke in njene pooblaščenke ter na znanje vzelo umik pritožbe.

Primerna sankcija za kršitev določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, ki določa razloge za odpoklic posameznega člana uprave ali predsednika, je ničnost in ne izpodbojnost takega sklepa.

Registrski postopek ni namenjen temu, da bi tam odpoklicani direktor dosegel reintegracijo na svojo funkcijo. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da sklep o odpoklicu direktorja učinkuje že s sprejemom takšnega sklepa, vpis v sodni register je le deklarativen in namenjen publiciteti. Ker sklep nadzornega sveta o odpoklicu direktorja velja, dokler njegova veljavnost ni pravnomočna ugotovljena, se tak sklep vpiše v sodni register ravno z namenom zagotavljanja publicitetnega učinka vpisa. To pomeni, da z ugotovitvijo v obravnavnem postopku tožnik ne more vplivati na vzporedni registrski postopek, v katerem je bil na podlagi sicer še ne pravnomočnega sklepa o izbrisu vpis izbrisa tožnika kot direktorja že izveden. Razlog za odklanjanje možnosti za reintegracijo direktorja je primarno res v tem, da se novo imenovani direktor lahko zanese na veljavno opravljanje svoje funkcije vendar to ni edini razlog. Drug razlog je v tem, da se družbi ne vsiljuje direktorja, ki ga nadzorni svet ne želi. S tem se izogiba okoliščini, da bi intervencija sodišča vnašala potencialne nove konflikte v družbo. Glede na omejeno trajanje mandata članov uprave (in v tem primeru tudi direktorja d. o. o

Ni pravilno stališče, da pri spremembi družbenikov (na podlagi uspešno uveljavljenega podrednega zahtevka) ne bi šlo za spremembo družbene pogodbe ter da za vpis spremembe družbenika ni treba priložiti čistopisa družbene pogodbe, kot je zapisalo sodišče prve stopnje. Tožnik se je skliceval na (prvi odstavek) 43. člena Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register – Uredba, vendar pa ni upošteval prvega odstavka 42. člena Uredbe. Ta določa: predlogu za vpise pri prenosu poslovnega deleža je treba priložiti tudi prečiščeno besedilo spremenjene družbene pogodbe, ki vključuje ustrezno spremenjene določbe o družbenikih ali njihovih poslovnih deležih, z notarjevim potrdilom, da se spremenjene določbe družbene pogodbe ujemajo (pri odsvojitvi poslovnega deleža) z odpravkom notarskega zapisa pogodbe o odsvojitvi celotnega ali dela poslovnega deleža. Tako se pritožbena navedba, da ne bi bilo treba priložiti spremenjene družbene pogodbe, temveč "zgolj" odpravek notarskega zapisa pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, izkaže za napačno.

O tem, kdo bo poslovodja d. o. o., odločajo družbeniki te družbe z glasovanjem na skupščini. Sama družba ne more iz lastnih deležev uresničevati glasovalnih pravic. Kadar pride do spora med družbeniki o tem, kdo naj bo poslovodja družbe in hkratne izvedbe več skupščin, so praviloma za rešitev spornega razmerja legitimirani družbeniki, ne pa sama družba, ki niti nima svoje lastne sposobnosti izjavljanja volje, saj jo izjavlja preko fizičnih oseb, njenih zakonitih zastopnikov. Če obstaja med družbeniki spor o višini njihovih glasovalnih pravic in posledično o tem, kdo ima pravico odločanja o imenovanju poslovodje družbe, pa ravno pride do take situacije, do katere je prišlo tudi v konkretnem primeru, in sicer da družba z dvema zakonitima zastopnikoma, ki vsak od njiju zastopa interese ene skupine družbenikov, dejansko deluje in nastopa sama proti sebi, kar je tako v korporacijsko pravnem kot v procesnem smislu nedopustno. Zato družba ne more uresničevati pravic namesto družbenikov.

Odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedala odtujitev in obremenitev lastnega poslovnega deleža in ta prepoved vpisala v sodni register, je preuranjena. Sodišče po uradni dolžnosti pazi na rok iz tretjega odstavka 41. člena ZSReg. Vendar sodišče prve stopnje predloga za zavarovanje z začasno odredbo ni zavrnilo iz razloga, ker bi ugotovilo, da je tožeča stranka omenjeni rok zamudila, niti iz razloga, ker sama terjatev po vsebini ne bi bila zadosti zatrjevana (manjkale bi trditve o pravno pomembnih dejstvih iz 41. člena ZSReg), temveč zato, ker tožeča stranka ni dala izrecnih trditev o poteku subjektivnega roka. Pritožnica utemeljeno navaja, da je tožba vsekakor vložena znotraj objektivnega roka. To pa bo glede na to, da gre v tej pritožbeni zadevi za postopek zavarovanja z začasno odredbo, moralo zadoščati glede na fazo, v kateri je ta postopek.

Tožena stranka kot oseba z javnimi pooblastili ni upravičeni predlagatelj postopka izbrisa in zato tudi ne stranka tega postopka, ki ga izvede registrsko sodišče. Po določbi drugega odstavka 9. člena ZSReg se postopek vpisa v sodni register lahko začne tudi po uradni dolžnosti, kadar tako določa zakon. Podlago za začetek postopka izbrisa pravne osebe po uradni dolžnosti na podlagi obvestila iz 428. člena ZFPPIPP pa izrecno določa 431. člen ZFPPIPP. Obravnava obvestila iz 428. člena kot predloga za začetek postopka izbrisa zato ni dopustna. Po 41. členu ZSReg ni mogoče uveljavljati ničnosti vpisa izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra. Z izbrisom iz sodnega registra je družba Z. d. o. o. dokončno prenehala obstajati kot pravna oseba in je ni več mogoče oživeti in ponovno vzpostaviti njeno pravno subjektiviteto. 41. člen ZSReg namreč govori o tožbi za ugotovitev ničnosti vpisa, ne pa o ničnosti vpisa izbrisa subjekta iz sodnega registra.

Sodni register je javna knjiga (7. člen ZSReg). Določbe 8. člena ZSReg ustvarjajo publicitetni učinek vpisov. Nihče se ne more sklicevati na to, da od dneva, ko je bil vpis posameznega podatka v sodni register ali predložitev listine sodnemu registru objavljena po prvem odstavku 43. člena ZSReg, ni poznal tega podatka in vsebine listin, na katerih temelji vpis tega podatka, ali vsebine listine, ki je bila predložena sodnemu registru, če zakon ne določa drugače (peti odstavek). Kdor v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke, vpisane v sodni register, ga ne prizadenejo škodljive pravne posledice (tretji odstavek). Publicitetni učinek vpisov ne sega preko fikcije, da je vsakdo seznanjen z vpisi in varovanja dobre vere tistih, ki se zanašajo na vpisane podatke, če le ravnajo vestno. Če bi tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom, se toženci ne bi mogli uspešno sklicevati na vpise v sodnem registru, ki izvirajo iz Sporazuma o združitvi poslovnih deležev in o upravljanju skupnega deleža v družbi A., d.o.o. Na skupščini družbe A., d.o.o., ne bi smeli nastopati kot imetniki združenega poslovnega deleža. Poglavitni pravni interes tožeče stranke bi bil s tem d

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je drugostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožeča stranka v primeru zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe na ničnost vpisa nima več pravnega interesa za ugotovitev ničnosti sporazuma o združitvi poslovnih deležev.