VSRS Sodba in sklep II Ips 288/98

Revizija prve tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.
Revizija druge in tretje tožeče stranke se zavrže.
Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo odškodninska zahtevka tožnikov, in sicer prve tožeče stranke v višini 6,364.000,00 SIT, ter druge in tretje tožeče stranke v višini 64.000,00 SIT.

Ugotovilo je namreč, tudi s pomočjo dveh izvedencev kirurga in kirurga urologa, da je bilo zdravljenje prve tožnice končano 27.11.1989 in da ji je bilo ob odhodu iz bolnišnice, najpozneje pa do končanega zdravljenja znano, kako si mora urediti svoje življenje, ker ji je ostala le ena ledvica. Triletni zastaralni rok je tako potekel 27.11.1992, tožba pa je bila vložena šele 1.3.1994. Zastaran je tudi tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, ker procesnih kršitev ni ugotovilo, menilo pa je tudi, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo čas, ko je tožeča stranka zvedela za škodo in njen obseg. Celoten obseg nastale nepremoženjske škode je bil prvi tožnici znan najpozneje 27.11.1989, za čas po tem datumu pa tožeča stranka tudi ne navaja kakšnega novega prikrajšanja, ki ne bi obstajalo že poprej in ne bi bilo zajeto s tožbenim zahtevkom.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti tej sodbi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala vrhovnemu sodišču, naj obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da so razlogi obeh sodb v nasprotju z ugotovitvami in zaključki izvedenca docenta dr. B. T. in izpovedbo tožnice, zlasti o večjih bolečinah v prvem in drugem letniku srednje šole. Sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do pritožbenega predloga za neposredno zaslišanje izvedenca kirurške stroke (urologa). Šele mnenje dr. T. je dokončno opredelilo značaj in obseg poškodb ter posledic. Zastaralni rok je začel teči od trenutka, ko je zdravnik specialist ugotovil in sporočil oškodovancu, kolikšne so škodljive posledice in za koliko odstotkov je zmanjšana njegova delovna zmožnost.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, naj jo sodišče zavrne. Pri tem je poudarila, da po logiki tožeče stranke sploh ne bi začel teči zastaralni rok za oškodovanca, ki mu zdravnik specialist ne bi ugotovil posledic poškodbe. Sicer pa je zahtevek neutemeljen, ker je tožnica sama izključno odgovorna za prometno nesrečo.

Državno tožilstvo RS se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Res sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do dokazne ponudbe v zvezi s podrejenim predlogom za razveljavitev sodbe in ponovno sojenje na prvi stopnji, "pri čemer bi bilo mogoče potrebno izvedenca kirurške stroke (urologa) še zaslišati neposredno". Vendar mu česa takšnega zakon niti ne nalaga. Pritožbeno sodišče mora namreč presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP). Ko pritožba niti ni povedala, o čem naj bi sodišče izvedenca še povprašalo oziroma kaj naj bi se dokazalo z njegovim neposrednim zaslišanjem (prvi odstavek 352. člena ZPP), hkrati pa kar dvakrat zatrdila, da je mnenje strokovno, pravilno in popolno (in še poprej na predzadnjem naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka posebej poudarila, da v celoti sprejema to mnenje, ker je obsežno in strokovno ustrezno), pritožbenemu sodišču pač ni nič narekovalo, da bi posebej odgovarjalo na takšen predlog.

V izpodbijani sodbi je zapisano, da je sklicevanje tožeče stranke na bolečine, ki jih je čutila tožnica v prvem in drugem letniku srednje šole, nepomembno, ker je s tožbenim zahtevkom zajela le tiste telesne poškodbe (očitno gre za pomoto, ker so tu mišljene bolečine) in nevšečnosti, ki jih je trpela zaradi škodnega dogodka 16.8.1989. Kaj več ni bilo potrebno razlagati v zvezi s tem, saj očitno tožeča stranka sama ni pripisala tem naknadnim bolečinam v aprilu 1994 in januarju 1996 (izvedensko mnenje doc. dr. B. T.) večjega pomena, saj v zvezi s tem ni razširila tožbenega zahtevka niti ni tega prikazala kot nove škode, ki je nastala po vložitvi tožbe.

Spričo pravnega stališča pritožbenega sodišča (za katero bo kasneje pojasnjeno, da je pravilno) o tem, kdaj začne teči zastaralni rok za odškodninsko terjatev za negmotno škodo, tudi ni bilo dolžno spuščati se posebej v presojo tistega, kar je izvedenec napovedal kot možne zaplete, kakršne pozna medicinska znanost in jih ima zapisane v literaturi v zvezi s poškodbo, kakršno je dobila prva tožnica.

Ni torej očitanih procesnih kršitev, pa tudi ne tiste, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Glede začetka teka relativnega zastaranja, določa zakon le trenutek, ko je "oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil" (prvi odstavek 376. člena ZOR). Ne določa pa, kot trdi revizija, da začne teči rok za odškodnino zaradi telesne poškodbe od trenutka, ko je zdravnik specialist ugotovil in sporočil oškodovancu... Zakon ima torej le splošno določbo o začetku teka zastaranja za vse odškodninske terjatve iz neposlovne škode (prvi odstavek 376. člena ZOR) in zaradi poslovne škode (tretji odstavek tega člena). Torej stvar sodnikove presoje je, dati pravo vsebino citirani zakonski določbi. Zvedeti za škodo zaradi telesnih bolečin, zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti in zaradi strahu, za kar uveljavlja prva tožnica odškodnino, pa nikakor ne pomeni, kot si predstavlja revizija, da je to trenutek, ko izvedenec pove svoje mnenje o vsem tem in za to mnenje zve oškodovanec. Vsakdo mora ravnati, tudi pri uveljavljanju pravic, skrbno kot dober gospodar (prvi odstavek 18. člena ZOR) in tako mora, če naj ne tvega ugovora zastaranja, zvedeti za obseg svoje škode, čim se ta stabilizira. Ni torej pravno pomemben le trenutek, ko oškodovanec zve za obseg škode, marveč tudi, ko bi lahko zvedel zanjo.

Ko revizija posebej izpostavi 2. točko omenjenega izvedenskega mnenja, ki govori o tem, da se mladoletna deklica še ni mogla zavedati resnosti poškodbe in življenja z eno ledvico..., je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, aktualno v tej pravdi, kdaj začne teči relativni zastaralni rok za negmotno škodo mladoletnega otroka. Otrok sicer lahko odškodninsko toži, le da ga zastopa zakoniti zastopnik. Iz konteksta naše celotne družinske zakonodaje - ustave RS (zlasti določbe prvega odstavka 54. člena in prvega odstavka 56.

člena), zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (zlasti 102. člena, prvega odstavka 103. in prvega odstavka 107. člena in 109. člena) in konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Ur. list SFRJ, št. 8/90; zlasti prvega odstavka 18. člena) sledi, da imajo starši do otrok številne dolžnosti, kar zrcalno gledano pomeni, da gre tu hkrati za otrokove pravice do staršev. Med temi gre tudi za pravico do varovanja premoženjskih interesov (konvencija opredeljuje v navedeni določbi med drugim, da so otrokove koristi poglavitna skrb staršev), in to varstvo morajo zagotoviti starši. Iz te pravice otroka oziroma dolžnosti staršev izvira tudi dolžnost slednjih, da zvedo za celoten obseg škode, ki jo je oziroma jo bo trpel njihov otrok. In od trenutka, ko so zvedeli zanjo oziroma imeli možnost zvedeti, teče zastaralni rok.

Ob takšnem razumevanju stvari se seveda porodi vprašanje, ki ga načenja revizija z omenjanjem 2. točke izvedenskega mnenja: ali se lahko zaveda otrok vsega obsega svoje škode in ali lahko potemtakem sodnik sploh upošteva pri odmeri odškodnine vse elemente, ki jih mora, da bi prisojana odškodnina pomenila tudi individualizirano zadoščenje. Prvi hip je morda videti, da ni v otrokovo korist, da starši takorekoč namesto njega, zlasti ko gre za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti ter morda zaradi bodočih telesnih bolečin, občutijo, doživljajo in dojemajo prizadetosti v duševni in telesni integriteti otroka in, gledano vnaprej, pozneje za odraslega otroka. Vendar je volja zakonodajalca, da za otrokove odškodninske terjatve ne uvaja instituta zadržanja zastaranja (arg. a contrario iz 2. točke 381. člena ZOR) razen v primerih, ko otrok nima zastopnika (drugi in tretji odstavek 385. člena ZOR). Takšna ureditev je tudi razumljiva, saj bi sicer pomenilo, da do otrokove polnoletnosti sploh ne bi bilo mogoče ugotavljati vseh elementov, potrebnih za prisojo odškodnine ali celo otrok sploh ne bi mogel tožiti. Koristno pa je, zlasti pri hujših posledicah, da dobi zadoščenje za denarno odškodnino čimprej, da si more lajšati svoje prizadetosti. Poleg tega gre pri poprej omenjenih odškodninskih postavkah tako ali tako pretežno za predvidevanja ("če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti" - 203. člen ZOR), kjer je poudarjena objektivizacija obsega škode. Sicer pa je šla sodna praksa celo tako daleč, da je priznavala in priznava odškodnino otroku za duševne bolečine zaradi smrti roditelja, čeprav se takrat otrok še ni rodil. Ne le otrok marveč tudi odrasel človek šele z leti spoznava resnost svojega položaja, kot ugotavlja izvedenec, vendar vezati na to začetek zastaranja, bi pomenilo izničiti institut zastaranja in povzročiti pravno negotovost (mimogrede, če revizija s trditvijo, da so razlogi sodbe v nasprotju z mnenjem, misli na pravkar povedano, nima prav, saj sodišče upošteva le tisto iz mnenja, kar mu pomaga ustvariti predstavo o dejanskem stanju, in to tistem, ki je pomembno za materialnopravno presojo).

Nižji sodišči sta po povedanem pravilno uporabili materialno pravo, ko sta šteli kot merodajno ugotovitev izvedenca, da se je s kontrolo pri urologu 27.11.1989 zaključila faza zdravljenja, ko se je stanje stabiliziralo in ko so bile le še (in še bodo) potrebne redne kontrole sečil. Takrat je lahko tožnica sama, predvsem pa so lahko njeni starši vedeli oziroma zvedeli, kakšne omejitve je zapustila tožnici obravnavana poškodba in kakšen bo obseg njenih telesnih in duševnih bolečin. Če naj ponovimo: zastaranje odškodninske terjatve mladoletnega otroka zaradi negmotne škode začne teči, ko starši zvejo ali bi mogli (s stališča starševskih obveznosti do otroka pa tudi morali) zvedeti za obseg otrokove škode.

Razlogom revizije prve tožeče stranke potemtakem ni mogoče pritrditi, ker so neutemeljeni. Zato je moralo sodišče v tem obsegu revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Za drugo in tretjo tožečo stranko, ki terjata le plačilo 64.000,00 SIT, pa revizija (ki je v tem delu niti ne obrazlagata) ni dovoljena, ker njuna uveljavljana denarna terjatev ne presega zneska 80.000,00 SIT (drugi odstavek 382. člena ZPP in 10. člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Ur. list RS, št. 55/92). Zato je moralo njuno revizijo sodišče zavreči (drugi odstavek 389. člena in 392. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z izrekom o zavrnitvi in o zavrženju revizije (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Tožena stranka mora sama trpeti svoje revizijske stroške, ker ti niso potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP) saj z navedbami v njem ni prispevala k odločbi o reviziji.