103. člen ZZZDR-UPB1

Redni telefonski stiki so torej ključnega pomena za korist otrok, ki mora biti temeljno vodilo pri ravnanju staršev, drugih oseb, državnih organov ter nosilcev javnih pooblastil (5.a člen ZZZDR).

Temelj za novo določitev preživnine je podan že zaradi spremenjenih potreb upravičencev, zato primerjanje zmožnosti zavezancev ni več potrebno, ampak je potrebno zmožnost zavezancev na novo ugotoviti.

Vsebinsko enako določilo o dolžnosti preživljanja otrok, kot je bilo uzakonjeno v 103. členu ZZZDR, vsebuje tudi 183. člen Družinskega zakonika - v primeru mladoletnega in polnoletnega otroka ima prednost preživljanje mladoletnega otroka. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na napako dejanske narave. Za uveljavljanje te kršitve mora pritožnik konkretizirano navesti, na katero odločilno dejstvo se nanaša in kateri konkretni listini nasprotuje pa tudi konkretno mesto v dokumentu, iz katerega naj bi bil podatek nepravilno prenesen v sodbo.

Toženec se v korist tožnice, čeprav se ta redno šola, ni dolžan odpovedati vsem izletom, druženju, preživljanju počitnic na morju in v hribih. Glede na njegove pridobitne zmožnosti, ki so zaradi bolezni zmanjšane, mu tudi po prepričanju višjega sodišča ni mogoče naložiti višje preživninske dolžnosti od 172,03 EUR. Tudi mama je dolžna tožnico vzdrževati po svojih zmožnostih, ki so glede na izobrazbo in zdravstveno stanje boljše od toženčevih. In pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je otrokovim potrebam mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev, ter da mora polnoleten otrok prispevati za svoje preživljanje po svojih močeh. Tako v 129. kot v 103. členu ZZZDR je vsebovana omejitev, ki upošteva zmožnosti staršev.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je bila preživnina določena leta 2003, ko je bila tožnica stara 1 leto, danes pa ima 16 let, - da so se spremenile okoliščine na strani tožnice že zaradi poteka časa in odraščanja tožnice, - da znašajo potrebe tožnice 508,00 EUR mesečno, - da ima mati 780,00 EUR plače, - da je oče po poklicu elektrikar - elektrotehnik, dela v Avstriji sezonsko in v času sezone zasluži 1.900,00 EUR mesečno, da je star 41 let in očitno za delo sposoben, sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da je dolžan poiskati še druge možnosti za zaslužek (v času ko sezonskega dela ni), je preživnina določena na 250,00 EUR mesečno odmerjena nekoliko prenizko.

Pri porazdelitvi preživninskega bremena je sodišče prve stopnje upoštevalo dohodke obeh staršev in sicer dobi mati 429,29 EUR denarne socialne pomoči, 240,04 EUR otroškega dodatka (ki ga je sodišče glede na premoženjsko stanje obeh staršev upoštevalo, čeprav to predstavlja izjemo) in 139,46 EUR subvencije za najemnino, kar skupaj znaša 808,75 EUR, povprečen dohodek očeta pa je 640,51 EUR ter dejstvo, da je mati poleg A. dolžna preživljati še enega otroka. Preživninsko breme staršev je glede na vse okoliščine sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo na polovico.

Ocena preživljalskih zmožnosti staršev mora biti realna, a se presoja dokaj strogo. Upoštevati je treba ne le dejanske materialne in pridobitne sposobnosti (129. člen ZZZDR), ampak tudi potencialne dohodke, ki bi jih s svojimi sposobnostmi lahko pridobili, pa jih morda ne.

Tudi sicer in kolikor pritožbeno sodišče domnevna ravnanja obdolženke iz septembra in oktobra 2016 (kreganje vpričo otrok in neurejenost stanovanja) in nato iz maja in avgusta 2017 v razmerju do vzgoje in skrbi za otroka presoja kot celoto oziroma pri tem upošteva okoliščine, da naj bi obdolženka otroka izpostavljala negativnim vplivom njenih težav z alkoholom, ta ravnanja gotovo pomenijo neprimeren vzgojni pristop, za otroka predstavljajo negativno izkušnjo in jima ponujajo neprimerne vedenjske vzorce, pa vseeno pri obdolženkinih ravnanjih ni šlo za groba ravnanja in opuščanje osnovnih potreb otrok. Opisana ravnanja glede na trajanje in intenzivnost niso takšna, da bi ustvarila stanje resne in trajnejše ogroženosti vzgoje, preživljanja, skladnega osebnega razvoja ali življenja in zdravja mladoletnih oseb. Ne gre torej za hude kršitve dolžnosti do mladoletnih oseb, ki bi zahtevale tudi kazenskopravno intervencijo.

Izračuni Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti o mesečnih stroških za enega otroka izkazujejo le okvirne vrednosti, ne morejo pa imeti take teže, kot jo jim želi podeliti toženec. Sodišče mora preživnino določiti glede na okoliščine konkretnega primera. Pri tem mora uporabiti vrednotni pristop z upoštevanjem otrokovih potreb ter preživninskih zmožnosti matere in očeta. Zaradi toženčeve smrti pravni interes za obravnavanje pritožbe v delu, ki se nanaša na zaupanje otrok v varstvo in vzgojo, ureditev stikov in preživnino po toženčevi smrti ni več izkazan. Gre za vprašanje osebnih, neprenosljivih obveznosti, ki zaradi toženčeve smrti ne morejo (več) biti predmet obravnavanja.

Mati res razpolaga z višjimi dohodki (1.699,60 EUR, oče 1.096,83 EUR), kar pa še ne upravičuje razmerja, ki ga je določilo prvo sodišče. Slednje pri svoji odločitvi ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da sta deklici zaupani v varstvo in vzgojo materi, ki tako prevzema večji del starševske skrbi, in je v vzgojo otrok bolj vpeta. Metoda, ki se jo je poslužilo prvo sodišče, je pretirano matematična. V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da se višina mesečnih potreb določi z uravnoteženjem pravnorelevantnih dejavnikov: otrokove potrebe - preživninske zmožnosti matere - preživninske zmožnosti očeta. Uporabiti je treba vrednostni in ne matematični pristop.

Predhodni sporazum med pravdnima strankama glede vprašanj iz razmerij staršev do otrok (vprašanj varstva in vzgoje, stikov in preživnine) v obliki notarskega zapisa ni izvršilni naslov in sodišče nanj ni vezano. Starši so prvi dolžni preživljati svoje otroke in poskrbeti za njihovo zdravo rast in razvoj (102. in 103. člen ZZZDR). Botrstvo ni namenjeno razbremenjevanju te dolžnosti staršev in zmanjševanju njihovega preživninskega bremena, pač pa zmanjševanju socialne izključenosti otrok zaradi revščine.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da je dolžno sodišče pri odmeri preživnine upoštevati večji čustveni in fizični angažma tistega od staršev, ki so mu otroci zaupani v varstvo in vzgojo (in nato očitno ta večji angažma finančno vrednotiti ter ga naprtiti tistemu od staršev, ki plačuje preživnino), - ali pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena vključuje dolžnost sodišča, da pri odmeri preživnine upošteva dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo (nerezidenčni roditelj) z otroki, ko so le ti pri njem na stiku prav tako stroške (s hrano, obleko, obutvijo, higienskimi pripomočki, lekarno, obratovalne stroške stanovanja, nakup daril, žepnina, počitnice, itd) in te stroške primerno finančno vrednotiti.

Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 192. člena KZ-1 storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe, pravice in dolžnosti staršev pa določa ZZZDr, zato je potrebno kršitev dolžnosti starša do otroka (oziroma mladoletne osebe) presojati v smislu, ali je ta svoje dolžnosti do otroka hudo kršil.

Toženec je sam povzročil izgubo zaposlitve in s tem poslabšanje svojih preživninskih zmožnosti, kar ne more vplivati na višino njegove preživninske obveznosti do otrok. Zato je nerelevantna okoliščina, da toženec v času, ko mu je odvzeta prostost, ne more delati in pridobivati zaslužka, saj takšne situacije niso povzročile objektivne, od toženca neodvisne okoliščine, ampak njegovo nedopustno ravnanje na škodo tožnice in njunih otrok. Glede izvrševanja osebnih stikov v ZPKZ je tožnica dolžna pripeljati otroka v zavod, pri čemer sama ni dolžna prisostvovati izvedbi stika. Tožnica je dolžna zgolj obvestiti toženca, kdaj (katero soboto po prejemu sodbe in sklepa o začasni odredbi glede stikov in potem naprej vsako drugo soboto) bo pripeljala otroka. Za vse ostalo (predvsem zagotovitev prisotnosti tretje polnoletne osebe v času stika, da je stik mogoče izvesti glede na pravila ZPKZ) je dolžan poskrbeti toženec. Prvo sodišče ni bilo dolžno določati tretje osebe, ki bo prisotna ob stikih.

Ob ugotovljenih okoliščinah, ko se je mladoletni sin pravdnih strank v vtoževanem obdobju preživljal v okviru družinske skupnosti, skupaj z obema staršema in v skupnem gospodinjstvu, saj do sklenitve Sporazuma ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev, tožnica do uveljavljanega verzijskega zahtevka ni upravičena.

Poleg načela kontinuitete varstva in vzgoje, je treba pri odločanju o dodelitvi otroka upoštevati še načelo pospešenega otrokovega razvoja in na teh (dveh) predpostavkah oceniti izraženo mnenje otroka, ker je le na ta način mogoče prepoznati in zagotoviti varstvo otrokovih koristi pri dodelitvi otroka enemu izmed roditeljev. Zato otrokovo mnenje ni edini kriterij, ker je lahko v nasprotju z objektivnimi dejavniki, ki zasledujejo otrokove koristi, zato ga v takšnem primeru ni moč upoštevati.

Določila tretjega odstavka 28. člena ZJSRS, da s prehodom terjatve na sklad vstopi sklad v položaj otroka kot upnika do višine sredstev izplačanih na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov, ni dopustno razumeti brez upoštevanja zakonskih predpostavk za izvršbo, med katerimi je obstoj izvršilnega naslova temeljna predpostavka. - Pojasnjene učinke subrogacije lahko izvršilno sodišče upošteva le za preživninske terjatve otroka, kot so te opredeljene v izvršilnem naslovu zoper preživninskega zavezanca. - Prevzema dolga po tretji osebi, ki se nanaša na zakonsko obveznost preživljanja otrok s strani staršev, ne dopuščajo določila prvega odstavka 103. in 123. člena ZZZDR, ki opredeljujejo, da so starši dolžni preživljati svoje otroke. Zaradi prisilne narave teh določil ni dopusten drugačen dogovor, tako tudi ne sprememba preživninskega zavezanca na način, da bi namesto staršev s pogodbo prevzel preživninsko obveznost kdo tretji.

Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa materialnopravne in procesne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o zvišanju na prvi stopnji sojenja določene (znižane) preživnine.

Razmerje med pravdnima strankama ni bilo dolgotrajno in sta se starša mld. deklice kmalu razšla. Dejstvo, da je mati šele po sedmih letih vložila očetovsko tožbo in da je bil toženec tedaj spoznan za očeta, še ne pomeni, da se je odpovedala zahtevku po 133. členu ZZZDR oziroma da se je zavedala dolga, pa se je odpovedala pravici, da ga uveljavlja (191. člen OZ). Tudi dejstvo, da je leto dni po rojstvu hčere odklonila DNK test, ne pomeni, da sodišče lahko uporabi načelo volenti non fit iniuria.

Obsojenec je izvrševal ponavljajoča istovrstna dejanja, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje pravilno opredelili kot eno kaznivo dejanje. Ker je obsojenec navedena dejanja storil na škodo obeh hčera, je s tem storil dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Obsojenec je s svojim ravnanjem (zmerjanje oškodovank, siljenje h gledanju filmov z grozljivo vsebino, s čemer je obsojenec oškodovankama kratil nočni počitek, ter dopuščanje fizičnih konfliktov med obsojenčevo mlajšo hčerko, bratrancem in sestrično, ki so presegli običajne konflikte med otroci), grobo kršil oziroma opuščal dolžnosti skrbi in vzgoje, ki jih ima kot roditelj, s čemer je ogrožal zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj oškodovank.