102. člen ZZZDR-UPB1

Od starša, ki trdi, da nima dovolj sredstev za življenje in preživljanje otroka ter plačuje nizko preživnino, se pričakuje, da bo prihranke hranil in jih bo v bodočnosti, v kolikor se bodo njegove materialne zmožnosti še dodatno zmanjšale, namenil za preživljanje otroka, ne pa za potovanja. Tako ravnanje se pričakuje od vsakega starša pri izvrševanju starševske skrbi, ker so starši dolžni svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da se mladoletni sin pravdnih strank ne predodeli v nadaljnjo varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici.

Stališče pritožnika, da odraščanje ne predstavlja bistvene spremembe okoliščin, saj gre za neizogibno dejstvo vsakega otroka, ni pravilno. Pri odločitvi o spremembah stikov je prilaganje življenjskim spremembam namreč nedvomno pomemben in upoštevan materialno pravni dejavnik, ravno zaradi različnih čustvenih in razvojnih potreb otroka pri odraščanju.

Temelj za novo določitev preživnine je podan že zaradi spremenjenih potreb upravičencev, zato primerjanje zmožnosti zavezancev ni več potrebno, ampak je potrebno zmožnost zavezancev na novo ugotoviti.

Določitev začetka teka zvišane preživninske obveznosti temelji na določbi 131.c člena ZZZDR, ki določa, da lahko preživninski upravičenec zahteva preživnino od trenutka, ko je bila vložena tožba, kar je bilo 21.9.2016, zato je sodišče glede pričetka teka zvišane toženčeve preživninske obveznosti pravilno uporabilo materialno pravo, kot tudi glede odločitev o ostalih tožbenih zahtevkih (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče je v obravnavanem postopku za predodelitev otroka ponovno ugotavljalo, na strani katerega od staršev so boljše možnosti za vzgojo in varstvo otroka in zaključilo, da ml. hčerka pri nobenem od staršev ni kakorkoli ogrožena, ugotavljalo je sposobnosti obeh za vzgojo otroka ter izpostavilo dejstva, na podlagi katerih je zaključilo, da mati zagotavlja boljše možnosti za vzgojo in varstvo mladoletne hčerke ter, da je v korist ml. otroka tudi kontinuiran in stabilen sistem varstva in vzgoje.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je bila preživnina določena leta 2003, ko je bila tožnica stara 1 leto, danes pa ima 16 let, - da so se spremenile okoliščine na strani tožnice že zaradi poteka časa in odraščanja tožnice, - da znašajo potrebe tožnice 508,00 EUR mesečno, - da ima mati 780,00 EUR plače, - da je oče po poklicu elektrikar - elektrotehnik, dela v Avstriji sezonsko in v času sezone zasluži 1.900,00 EUR mesečno, da je star 41 let in očitno za delo sposoben, sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da je dolžan poiskati še druge možnosti za zaslužek (v času ko sezonskega dela ni), je preživnina določena na 250,00 EUR mesečno odmerjena nekoliko prenizko.

Pri porazdelitvi preživninskega bremena je sodišče prve stopnje upoštevalo dohodke obeh staršev in sicer dobi mati 429,29 EUR denarne socialne pomoči, 240,04 EUR otroškega dodatka (ki ga je sodišče glede na premoženjsko stanje obeh staršev upoštevalo, čeprav to predstavlja izjemo) in 139,46 EUR subvencije za najemnino, kar skupaj znaša 808,75 EUR, povprečen dohodek očeta pa je 640,51 EUR ter dejstvo, da je mati poleg A. dolžna preživljati še enega otroka. Preživninsko breme staršev je glede na vse okoliščine sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo na polovico.

Tudi sicer in kolikor pritožbeno sodišče domnevna ravnanja obdolženke iz septembra in oktobra 2016 (kreganje vpričo otrok in neurejenost stanovanja) in nato iz maja in avgusta 2017 v razmerju do vzgoje in skrbi za otroka presoja kot celoto oziroma pri tem upošteva okoliščine, da naj bi obdolženka otroka izpostavljala negativnim vplivom njenih težav z alkoholom, ta ravnanja gotovo pomenijo neprimeren vzgojni pristop, za otroka predstavljajo negativno izkušnjo in jima ponujajo neprimerne vedenjske vzorce, pa vseeno pri obdolženkinih ravnanjih ni šlo za groba ravnanja in opuščanje osnovnih potreb otrok. Opisana ravnanja glede na trajanje in intenzivnost niso takšna, da bi ustvarila stanje resne in trajnejše ogroženosti vzgoje, preživljanja, skladnega osebnega razvoja ali življenja in zdravja mladoletnih oseb. Ne gre torej za hude kršitve dolžnosti do mladoletnih oseb, ki bi zahtevale tudi kazenskopravno intervencijo.

Oškodovanec lahko uspešno uveljavlja le katero od v zakonu opredeljenih vrst nepremoženjske škode (pravno priznana nepremoženjska škoda). Zahtevek mora biti prilagojen 179. členu ali 181. členu OZ. To pomeni, da mora svoje prikrajšanje in z njim povzročeno psihično neravnovesje uvrstiti v eno izmed posameznih vrst škode. Staršem je naložena obveznost, da otrokom omogočijo pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje. Kršitev osnovnih otrokovih pravic predstavlja kršitev otrokovega dostojanstva, ene izmed oblik osebne integritete, ki se je ne da vzpostaviti v prejšnje stanje. Primerno je, da se ravno na osnovi tega materialnega določila odmeri enotna odškodnina, saj so praktično vse posledice vezane na osebnost tožnikov. Razen tega je razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode – zaradi prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic – težavno.

Ker deklica na travmatičen način odklanja stike, kar je posledica očetovega ravnanja, je utemeljen poseg v njegovo starševsko pravico na način, da se mu odvzame pravica do stikov z mladoletnim otrokom.

Konflikti (razvezanih) zakoncev, zaradi katerih se (nekdanji) zakonec izseli iz solastne nepremičnine, niso sami po sebi zadosten (utemeljen) razlog, zaradi katerega bi bil ta (nekdanji) zakonec kot solastnik upravičen do uporabnine. Izkazane morajo biti posebne okoliščine, zaradi katerih se je solastnik zaradi ravnanja drugega solastnika izselil in zaradi katerih se ni dolžan vrniti nazaj v nepremičnino oziroma ni bil upravičen zahtevati od drugega solastnika uporabe solastne nepremičnine.

Predhodni sporazum med pravdnima strankama glede vprašanj iz razmerij staršev do otrok (vprašanj varstva in vzgoje, stikov in preživnine) v obliki notarskega zapisa ni izvršilni naslov in sodišče nanj ni vezano. Starši so prvi dolžni preživljati svoje otroke in poskrbeti za njihovo zdravo rast in razvoj (102. in 103. člen ZZZDR). Botrstvo ni namenjeno razbremenjevanju te dolžnosti staršev in zmanjševanju njihovega preživninskega bremena, pač pa zmanjševanju socialne izključenosti otrok zaradi revščine.

ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, zato je zmotno toženčevo smiselno zavzeto stališče v pritožbi, da bi morala tožnica dokazovati stroške vrtca in šole ter stanovanjske stroške s predložitvijo računov izvajalcev storitev. Toženec ne konkretizira pritožbenih ugovorov o višini izdatkov za vrtec, šolo, stanovanje in obšolske aktivnosti, kot jih je ugotovilo prvo sodišče, zato ti ugovori ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča.

Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 192. člena KZ-1 storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe, pravice in dolžnosti staršev pa določa ZZZDr, zato je potrebno kršitev dolžnosti starša do otroka (oziroma mladoletne osebe) presojati v smislu, ali je ta svoje dolžnosti do otroka hudo kršil.

Pravica do stikov je tako pravica staršev kot pravica otroka. Pri uresničevanju pravice do stikov sta zato starša zavezana k obojestranskemu lojalnemu obnašanju. Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike, vključno s takim vplivanjem na otroka, ki povzroči njegov odpor proti stikom. Dolžan je tudi aktivno ravnati. V okviru svoje vzgojne naloge mora poskušati odpraviti pri otroku morebitni psihični odpor proti stikom oziroma vzpostaviti pri otroku ustrezen (pozitiven) odnos do stikov.

Poleg načela kontinuitete varstva in vzgoje, je treba pri odločanju o dodelitvi otroka upoštevati še načelo pospešenega otrokovega razvoja in na teh (dveh) predpostavkah oceniti izraženo mnenje otroka, ker je le na ta način mogoče prepoznati in zagotoviti varstvo otrokovih koristi pri dodelitvi otroka enemu izmed roditeljev. Zato otrokovo mnenje ni edini kriterij, ker je lahko v nasprotju z objektivnimi dejavniki, ki zasledujejo otrokove koristi, zato ga v takšnem primeru ni moč upoštevati.

Obsojenec je izvrševal ponavljajoča istovrstna dejanja, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje pravilno opredelili kot eno kaznivo dejanje. Ker je obsojenec navedena dejanja storil na škodo obeh hčera, je s tem storil dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Obsojenec je s svojim ravnanjem (zmerjanje oškodovank, siljenje h gledanju filmov z grozljivo vsebino, s čemer je obsojenec oškodovankama kratil nočni počitek, ter dopuščanje fizičnih konfliktov med obsojenčevo mlajšo hčerko, bratrancem in sestrično, ki so presegli običajne konflikte med otroci), grobo kršil oziroma opuščal dolžnosti skrbi in vzgoje, ki jih ima kot roditelj, s čemer je ogrožal zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj oškodovank.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani.

Otroški dodatek ne zmanjšuje toženčeve preživninske obveznosti. Prav tako toženčeve preživninske obveznosti ne zmanjšuje morebiten prispevek otrokovih starih staršev.