381. člen ZOR

Vlaganja v posebno premoženje pripeljejo do nastanka skupnega premoženja le v primeru, da so ta vlaganja spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Dejstvo, da je bila nepremičnina še nevseljiva (nedokončana), tudi če bi se izkazalo za resnično, na zaključek, da se identiteta nepremičnine po 10.1.1978 ni spremenila, samo po sebi ne vpliva. Pritožnica pa ne pove niti, v kakšnem stanju je bila stavba 10.1.1978 in katera vlaganja konkretno so bila izvedena po tem datumu. Pavšalnih trditev pa ni mogoče preverjati.

Ni šlo za zastaranje pravice do preživljanja, ampak za zastaranje mesečnih preživninskih zneskov, kot občasnih terjatev. Tudi v najugodnejšem primeru za tožnico, če bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti, ko bi toženčeva zakonska obveznost preživljanja tožnice lahko najkasneje prenehala, je vtoževana terjatev pred vložitvijo tožbe v celoti zastarala.

V času trajanja zakonske zveze zastaranje tožničinih terjatev iz delovnega razmerja ni teklo. Glede na to, da je zastaranje začelo teči šele ob razvezi zakonske zveze 3. 4. 2012, tožničina terjatev ob vložitvi tožbe 25. 7. 2012 še ni zastarala. Po 1. točki 358. člena Obligacijskega zakonika kot tudi po 1. točki 381. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zastaranje med zakoncema ne teče. Ta določba je relevantna za vse terjatve med tožnico in tožencem, tako za terjatve, ki se nanašajo na zakonsko zvezo in družinska razmerja, kot tudi za terjatve iz delovnega razmerja. Če bi se takšna določba o zadržanju zastaranja nahajala v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, bi lahko veljala le za terjatve s področja tega zakona. Ker pa se nahaja v splošnem obligacijskem predpisu, je to odločilna podlaga za zaključek, da obravnavane terjatve iz delovnega razmerja, za katere sicer velja 5 letni splošni zastaralni rok, ob vložitvi tožbe niso bile zastarane.

Glede na pritožbeno vztrajanje višje sodišče le še enkrat pojasnjuje, da je zastaranje v skladu s 381. členom ZOR, ki ga je treba v tej zadevi uporabiti, zadržano med starši in otroki le, dokler traja roditeljska pravica. Roditeljska pravica zaradi nadaljevanja šolanja po polnoletnosti otroka ni podaljšana, podaljšana je le dolžnost preživljanja. Pojasniti je treba, da je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki napolnjujejo pravni standard rednega šolanja po polnoletnosti preživninskega upravičenca, najprej na njegovi strani. Dolžnik je v ugovoru uveljavljal, da upnica študijskih obveznosti ne opravlja in da ima le formalni status študenta. Te navedbe, sicer skope, se nanašajo na vsa študijska leta, za katera se izterjuje preživnina. Res je dolžnik v ugovoru konkretnejše trditve podal le glede opravljanja študijskih obveznosti na Pedagoški fakulteti v Kopru, vendar od njega, glede na trditveno podlago predloga za izvršbo, v katerem izpolnjevanje študijskih obveznosti v prejšnjih letih ni bilo niti zatrjevano, s tem v zvezi ni mogoče zahtevati konkretnejše opredelitve.

Sodišče sicer na ničnost res pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 109. člena ZOR), vendar ta določba ne predstavlja izjeme od razpravnega načela. Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana oseba nanjo sploh ne sklicuje, a le, če stranka navede pravno relevantna dejstva, ki tvorijo podlago za zatrjevano ničnost. Besedilo 383. člena zelo omejuje možnost širše razlage ovir, ki jih je mogoče upoštevati.

Za ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti mora med pravdnima strankama obstajati volja, da vzpostavita skupno življenje, ekonomsko in socialno skupnost. Skupno bivanje sicer ni pogoj za nastajanje skupnega premoženja, vendar le, če obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih partnerja začasno ne živita skupaj.

Tožničino zavzemanje za presojo tožbenega zahtevka na podlagi določb o gradnji na tujem svetu in določb o priposestvovanju ni utemeljeno. Glede obeh pravnih podlag pa je bistveno, da tožnica ni postavila ugotovitvenega tožbenega zahtevka, medtem ko po presoji revizijskega sodišča postavitev dajatvenega tožbenega zahtevka ne zadostuje za odločanje o tožbenem zahtevku na teh podlagah. V obeh primerih je namreč pridobitev lastninske pravice originarna. Lastninska pravica se ob izpolnitvi z zakonom določenih pogojev pridobi na podlagi samega zakona, brez vknjižbe v zemljiško knjigo. Zato je treba postaviti ustrezen (hkrati pa tudi nezastarljiv) ugotovitveni tožbeni zahtevek, medtem ko je odločba sodišča o takšnem zahtevku le deklaratorne narave. Pri zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine se uveljavlja terjatev, ki je bila v času veljavnosti ZOR zastarljiva po njegovih splošnih določbah, in sicer je zanjo veljal splošni (petletni) zastaralni rok. Takšno stališče sta brez izjem sprejeli tudi pravna teorija in sodna praksa. Pri tem je neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje na zadržanje zastaranja v razmerju tašče in snahe. 381. člen ZOR oziroma 358. člena OZ o zadržanj

Uporaba 210. člena ZOR kot podlaga za odločanje o tožnikovih vlaganjih pred sklenitvijo zakonske zveze je materialnopravno pravilna. Do takrat tožnik namreč ni vlagal v njuno skupno premoženje, temveč je vlagal v tujo nepremičnino z namenom, da bo v njej s toženko živel. Ker je njuna zveza razpadla, je bil tožnik za svoj vložek prikrajšan, toženka pa obogatena. Vlaganja zakoncev v času njune zakonske zveze je treba presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci in ne določb ZOR o neupravičeni obogatitvi. To pomeni, da je treba zahtevek za vrnitev vlaganj (tako vrednosti fizične pomoči pri gradnji kot plačil za material in delo), ki so bila opravljana v času zakonske zveze, obravnavati z vidika pravice do izplačila deleža vlaganj po 59. členu ZZZDR. Sodišči bi morali oceniti, koliko se je vrednost nepremičnine povečala zaradi del in plačil po sklenitvi zakonske zveze (tako tožnikovih kot toženkinih), in nato ugotoviti, kolikšni so deleži pravdnih strank na tej povečani vrednosti.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki ni sklenjena v predpisani obliki ne more konvalidirati, čeprav je v celoti ali v pretežnem delu izvršena.

Ker se pri opredelitvi revizijsko sporne vrednosti upošteva le glavnica, ne pa tudi obresti kot stranska terjatev, tožničina revizija proti zavrnitvi njene pritožbe ni dovoljena. Čeprav je izvor tožničine verzijske terjatve v obravnavani zadevi res otrokova preživninska terjatev, pa gre samo za to povezavo, medtem ko sta upnika preživninske in verzijske terjatve različna, različna pa je tudi pravna narava in lahko tudi dejanski obseg terjatve. Tožnica in toženec nista v takem razmerju, da bi obstajali razlogi za zadržanje zastaranja, zakon pa tudi ne določa, da pravica do verzije ne zastara. Zato se tožnica neutemeljeno zavzema za analogno uporabo navedenih zakonskih določb.

Razlogi za zadržanje teka zastaranja so določeni v 381. in naslednji členih ZOR. Če se tožeča stranka morda sklicuje na 1. točko 381. člena ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče med zakoncema, tako sklicevanje ni utemeljeno. Pravdni stranki namreč v spornem časovnem obdobju to nista bili.

Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, v skladu s 379. členom ZOR, zastarajo v desetih letih. Vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb, pa zastarajo v triletnem roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Občasne terjatve so lahko glavne ali stranske. Primer glavne občasne terjatve ali terjatve, s katero se črpa sama pravica, je terjatev preživljanja.

Zastaranje med starši in otroki ne teče, dokler traja roditeljska pravica.

Ker med mld. upnikom rojenim 9.12.1983 in dolžnikom kot njegovim očetom še vedno traja roditeljska pravica in ker po določbi 2. tč. 381. člena ZOR zastaranje ne teče med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica, je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo v ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljanemu ugovoru zastaranja.

Zastaranje odškodninske terjatve mladoletnega otroka zaradi negmotne škode začne teči, ko starši zvejo ali bi mogli (s stališča starševskih obveznosti do otroka pa tudi morali) zvedeti za obseg otrokove škode.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da so bili celotni stroški gradnje znani že v letu 1975, zaradi česar bi lahko tožnika že v tem letu terjala od tožene stranke, da jima povrne denarno vrednost večjih vlaganj. Nadalje sta sodišči ugotovili, da se toženca na način, ki ga določa zakon (pismena pripoznava zastarane obveznosti, zastava ali kakšno drugo zavarovanje - 7. člen ZZT in sedaj 366. člen ZOR), zastaranju nista odpovedala. Po ugotovitvah nižjih sodišč toženca dolga tudi nista pripoznala, zaradi česar nikoli ni prišlo do pretrganja zastaranja (31. člen ZZT in 387. člen ZOR). Dejstvi, da sta tožnica in toženka sestri in da sta pravdni stranki nekaj časa živeli v isti hiši, tudi nista imeli za posledico zadržanje zastaranja (381. člen ZOR). Ob upoštevanju vsega povedanega in seveda dejstva, da je tožeča stranka tožbo za plačilo vtoževanega zneska vložila šele 5. 9. 1988, pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da je pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev obveznosti zaradi zastaranja prenehala. Za terjatev, katere izpolnitev sta imela tožnika pravico terjati že v letu 1975, je do vložitve tožbe (5. 9. 1988 ) najdaljši sploš