VSRS Sodba II Ips 565/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

V tej odškodninski pravdi v zvezi z dogodkom 8.2.1992 v K. je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 336.841,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od različnih datumov kot odškodnino za gmotno in negmotno škodo, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je med drugim, da je toženec tožnika udaril fizično neizzvan.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Med drugim je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, saj se je v celoti strinjalo z obrazloženo dokazno oceno prvega sodišča, tudi kar zadeva izvedenčevo mnenje, ki mu toženec med dokazovanjem ni oporekal, in kar zadeva razloge, zakaj ni verjelo tožencu in pričama, ki ju je predlagal.

Proti obema sodbama je vložil revizijo toženec. V njej uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ugotovitev, da je toženec napadel brez povoda, v nasprotju z nadaljnjimi razlogovanji sodb, da je tožnik zadel v toženčevo kolo in začel z njim grobo razpravljati. Ni razlogov o tem, zakaj pričama ni verjelo. Toženec v postopku zaradi prekrška ni bil vprašan o tožnikovem napadu. Iz razlogov sodb ni jasno, s kakšnimi strokovnimi razlogi je podprta izvedenčeva ugotovitev o izvoru poškodbe. V posledici takšnega razlogovanja sta sodišči kršili materialni predpis 154., 152. in 205. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Predlaga, naj vrhovno sodišče razveljavi obe sodbi in zadevo vrne v novo sojenje, ali pa sodbi spremeni tako, da bo tožnikov zahtevek zavrnjen v celoti, ali pa, podrejeno, odloči o deljeni odgovornosti.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Za očitano procesno kršitev ne gre. Ne gre namreč za nobeno nelogičnost v sklepanju nižjih sodišč, saj če je tožnik zahteval, naj se skupina fantov umakne s ceste, da bo lahko zapeljal z motorjem domov, in tudi če je to izrekel bolj grobo in po tistem, ko je zadel kolo toženčevega motorja, nikakor ne izključuje, prej potrjuje ugotovljeno toženčevo nedovoljeno reakcijo, ko je fizično neizzvan udaril tožnika. Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj in v povezavi s katerimi dokazi verjame tožniku in njegovi ženi, ne pa pričama, ki ju je predlagal toženec (glej 5. stran prvostopenjske sodbeđ). Sklicevanje na druge dokaze oziroma njihovo upoštevanje je prav dolžnost, ki jo nalaga zakon sodniku, da pravilno ugotovi dejansko stanje, saj lahko le povezava z vsemi relevantnimi dokazi pripelje do uresničitve načela proste presoje dokazov (7. in 8. člen ZPP) in s tem do materialne resnice. Neutemeljen je nadalje očitek, češ da iz sodb ni razvidno, s kakšnimi strokovnimi razlogi je podprta izvedenčeva ugotovitev. Naloga sodišča ni, da podpre izvedensko mnenje, saj mu zakon tega ne nalaga, pa tudi po logiki stvari same tega sodišče niti ne more, ker gre za strokovna vprašanja. Sodišče mora reagirati le, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja (tretji odstavek 261. člena ZPP). Tožena stranka sama ob izvedbi dokaza z izvedencem ni izrazila glede mnenja o nastanku tožnikove poškodbe nobenega pomisleka, laični, kot ga toženec sam imenuje, pomislek v njegovi pritožbi pa utemeljeno ni vzbudil pri sodišču dvoma o pravilnosti podanega mnenja. V tem tudi ni nobene nelogičnosti. Revizija ne povzema verno izvedenčevega mnenja, ki je pojasnil, da ne bi moglo iti za tako hudo voznikovo vinjenost, da bi bil brez refleksov, saj v takšnem stanju ne bi mogel voziti. Dopustil je možnost delne vinjenosti, ker se tožnik ni utegnil (delno) umakniti udarcu, izključil pa je možnost tožnikovega padca samo zaradi vinjenosti. Ti ugotovitvi, ki jih je sodišče sprejelo, si nič ne nasprotujeta. Če pa revizija meri na to, da izvedenec ni utemeljil svojega mnenja, tudi nima prav, saj ga je podal na podlagi izkušenj svoje stroke o mehaniki poškodbe, kakršna je bila tožnikova. Ni videti, s čim drugim naj bi izvedenec podprl svoje mnenje in tudi revizija sama ne pove, katere druge razloge naj bi izvedenec navedel. Ko revident trdi, da je tožnik že zapeljal mimo skupine in se vrnil, ko pojasnjuje, zakaj v postopku zaradi prekrška ni omenil tožnikovega napada, da se je pred tožnikom branil ipd., skuša uveljaviti razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v revizijskem postopku ni dovoljen (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Končno tudi ne gre za zmotno uporabo materialnega prava. Dejstev, ki bi govorila za to, da bi prišlo do tožnikove poškodbe brez toženčeve krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR), sodišči nista ugotovili, prav tako pa sta pravilno sklepali, da ni razlogov za deljeno odgovornost (192. in 205. člen ZOR), saj je pravilno presodilo, da sicer groba tožnikova zahteva, naj se fantje poberejo s ceste, potem ko se na njegovo opozorilo niso hoteli umakniti, da bi zapeljal domov, ne more pomeniti deljene odgovornosti, saj tožnik ni zakrivil tudi sam, da je škoda nastala ali da je bila škoda večja. Ne krivde ne siceršnjega prispevka k nastanku škode tožniku ni mogoče pripisati.

Revizijsko sodišče je preizkusilo sodbo še po uradni dolžnosti glede uporabe materialnega prava zunaj tistega, kar uveljavlja revizija, in glede procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar ni ugotovilo kakšne nepravilnosti. Revizijo je zato kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).